5. 6. 2008 | Mladina 23 | Kolumna
Imperija Georgea Busha in Janeza Janše
Janša problemov ne izvaža, kot to počne imperialni Bush z ameriškimi. Vendar ju druži marsikaj.
© Tomaž Lavrič
Ta ponedeljek bo v Slovenijo na kratek obisk prišel George Bush, najmogočnejši človek na svetu. Skušajmo - kljub vsem razlikam med državama - potegniti nekaj vzporednic med njim in najmogočnejšo osebo v naših krajih.
Prva vzporednica - vladanje v korist premožnih. Bush je odkrit neoliberalec, pod njim se je socialni darvinizem v ZDA še okrepil. A tudi v Ameriki, kjer je neoliberalizem že lep čas naravno stanje stvari, kjer prevladuje psihologija, da se lahko zaneseš le nase, in kjer še vedno brli iluzija, da lahko vsak postane predsednik, je moral Bush na volitvah leta 2000 nastopiti v preobleki »sočutnega konservativca«, da je zmagal. O sočutju ni bilo sledu. Zdaj prevladuje mnenje, da se dolgoletna prevlada ameriškega konservativizma z Bushem končuje. Bil je njegov vrhunec in pomožni grobar.
Janša je neoliberalizem s svojimi začetnimi reformami vzel za svojega, nato pa se mu je zaradi širokega odpora v besedah polagoma odrekel. Zdaj hoče veljati za glasnika malega človeka; volitve so blizu, malih ljudi pa več kot bogatih. Toda njegova davčna reforma favorizira premožne, tudi osebno se je osupljivo dolgo zavzemal za enotno davčno stopnjo, prav v njegovem mandatu poteka večina sumljivih privatizacij. Predvsem pa se nadaljuje razgrajevanje javnih služb, jedra socialne države.
Druga vzporednica - medijska svoboda. Bush jo je začasno pohabil z načrtnim strašenjem s terorizmom in ob pomoči samocenzurnega patriotizma ameriških medijev v prvem obdobju iraške vojne. Mediji so potrebovali nekaj let, da so znova postali normalno kritični. Svoja »tiha leta« imajo za sramotna.
Janša se je tukajšnjih medijev lotil z zakonom o RTV, s kupčevanjem z Laškim in splošnim strahovanjem. Medijem in s tem demokraciji je napravil trajno škodo. Oba moža sta medije zlorabila, toda Bush ni šel pri tem niti približno tako daleč kot človek, ki zdaj uradno vodi EU.
Tretja vzporednica - delitev nacije. Zgodovinar Volker Depkat pravi, da je ameriški predsednik nekakšen republikanski monarh, oče domovine, ki lebdi nad strankami, čeprav je kandidat ene. Od njega se pričakuje, da gradi politične mostove. Bush tega ni počel in s tem je ravnal proti temeljnim načelom ameriške politične kulture. Nenehno je polariziral »nas proti njim«.
Janševa retorika sodelovalnosti je dramatično različna od njegovega ravnanja; premierov naravni način delovanja je konflikt, ne povezovanje ali konsenz. Zavračal je dogovarjanje s sindikati, sistematično nastavljal »naše«, postavljal na noge novo ekonomsko elito, si podrejal različne sfere. To ga je volilno ogrozilo, od tod v zadnjem letu mandata spravljivost na socialni ravni. Na politično-kulturni pospešeno spodbuja razdor - zaveda se, da lahko volitve dobi le, če jim bo dala pečat tradicionalna delitev levo-desno.
Človeka, ki ju primerjamo, druži tudi makiavelizem. Bushev se je nazorno razgalil z iraško vojno. Uradni razlog (Sadamovo domnevno jedrsko orožje) je bil lažen, vojna se je začela kot demonstracija vojaške moči, zaradi nafte, preureditve Bližnjega vzhoda itd. Kričeč zgled Janševega makiavelizma je vojna proti »tajkunom«, ki jih je sam pomagal ustvariti. Če je Šrot lokalni, je Janša nacionalni (politični) tajkun.
Oboroževanje v prazno bi lahko rekli naslednji vzporednici. Amerika porabi za oborožitev okoli 500 milijard dolarjev na leto, več kakor ducat vojaško najbolj potratnih držav takoj za njo. Toda o vseh pomembnih stvareh se mora tudi s tako natrpano orožarno dogovarjati z drugimi, Irak pa je pokazal jasne meje njene vojaške moči - posamične države lahko zbombardira, ne more pa jih obvladati.
Tudi pregrešno drag nakup oklepnikov je izraz slabega razumevanja tega, kaj prinaša resnično moč. Težke kovinske mrcine bistveno presegajo naše potrebe in možnosti. Ker je Slovenija članica Nata, EU in ZN, jo resda zavezuje solidarnost, vendar le v razumnem okviru zmogljivosti. To prav tako velja za nesorazmerno velike pošiljke naših vojakov na tuje.
Busha in Janšo povezuje tudi iraška vojna. Bush je z njo škodoval sebi, svoji državi, svetu - Irak je v razsulu, Amerika brez verodostojnosti, padel je mit o njeni vojaški vsemogočnosti, terorizem se je še bolj razmahnil. Vojna je Ameriko posrkala v kritičnem času globalnih sprememb, ki slabijo njen položaj (premeščanje gospodarske moči v Azijo itd.).
Toda v to vojno je vendarle odkorakala z otipljivimi interesi pred očmi. Slovenija je vanjo odcapljala povsem brezumno. Pridružila se ji je, ko so bile njena manipulativnost in vse slabe posledice že kristalno jasne, ko so zvesti ameriški zavezniki Irak že zapuščali in ko je sloviti Zbigniew Brzezinski vojno že označil za zgodovinski, strateški in moralni polom. Naša udeležba je simbolična, a to ne spremeni dejstva, da smo z njo jasno in glasno odobrili umazano vojno, si poslabšali položaj v arabskem svetu, se bolj izpostavili terorizmu. (Prejšnjega avstralskega premiera skuša skupina odvetnikov, akademikov in politikov spraviti pred mednarodno kazensko sodišče, ker je poslal vojake v Irak.) V zameno smo dobili zgolj nekaj ameriških pokroviteljskih pohval.
Vladno, se pravi Janševo odločitev si je težko razložiti drugače kot s fascinacijo nad mogočno Ameriko. Do nje ne zmoremo suverene mešanice kritičnosti in spoštovanja, ki si ga v nekaterih pogledih nedvomno zasluži. Z odhodom v Irak smo se brez vsake potrebe priklonili tisti Ameriki, ki jo pooseblja Bush. To priča o kompleksu majhnosti in o nesposobnosti za trezen zunanjepolitični razmislek.
Ameriški predsednik slabo razume svetovno dogajanje. Je značilen predstavnik tiste elite, za katero je ameriška hegemonija naravno stanje sveta. Neokonservativni krog okoli njega, ki zdaj razpada, je to razumevanje, prevladujoče zlasti od razpada SZ, prignal do skrajnosti. To obdobje se izteka, jasno se izrisuje podoba multilateralnega sveta. Bush nove realnosti več svetovnih centrov moči, obsojenih na sodelovanje, ne priznava. V svojih očeh ostaja imperialni predsednik.
Janša problemov ne izvaža, kot to Bush počne z ameriškimi - Slovenija je premajhna. Težava je v tem, da skuša to državo napraviti za svoj imperij s sabo kot tihim monarhom, svojo izvršno oblastjo kot edinim centrom moči, svojimi ljudmi na odločilnih položajih, z mediji kot trobentači svojih interesov.
Kar je za Busha svet, je za Janšo Slovenija. Vodi jo tako, da duši njene potenciale in spravlja ljudi v vedno večjo negotovost, kaj je res, kaj ni, kaj je prav, kaj ne. Premier ni Veliki satan, škodljiv pa je zelo.
Zadnja vzporednica - nasledstvo. Bush odhaja po sili ustave, verjetno ga bo nasledil Obama. Amerika se zato ne bo spremenila v temeljih, toda bushizem kot pomemben osebni prispevek Busha k ameriškim anomalijam in relativnemu nazadovanju se bo končal. Bushev odhod je nujni pogoj, Obamova zmaga zgolj obet za normalnejšo Ameriko. Podobno velja za našo državo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.