5. 6. 2008 | Mladina 23 | Kolumna
Enotni svetovni (ne)red
Globalizem, če se bo zares uveljavil, bo novi svetovni red
Nekaj pojmov je, ki jih sprejemamo, ne da bi o njih razmišljali. Vsaj ne več. Dve od takšnih besed sta komunizem in kapitalizem. O prvem ne govorimo, ker smo ga skorajda enoglasno zavrgli, dasiravno je kar nekaj osebnosti, ki so ga srečno preživele. Denimo italijanski predsednik Napolitano, ki svojo sicer neurejeno, vendar izrazito kapitalistično deželo vodi, čeprav je bil dolga leta eden od voditeljev najmočnejše komunistične partije na Zahodu. Kapitalizem pa je seveda na različnih koncih in krajih sveta vsesplošen in zapovedujoč - tudi če ga na Kitajskem vodi komunistična partija.
Nekoč so se zaradi komunizma tolkli na barikadah, že zdavnaj pa so se posamezni vodilni ljudje komunizma preusmerili v nova obdobja. Skoraj žal mi je, da nimamo nasprotnih primerov - velikih kapitalistov, ki bi se po tolstojevsko pokesali in postali resnični starodavni komunisti.
Pojem, ki je še bolj vsesplošen, omenjamo ga iz dneva v dan, redko kdo pa o njegovi vsebini podrobneje razmišlja, je seveda globalizem. V najenostavnejši obliki bi to moralo pomeniti nekaj nezdružljivega s še uveljavljenimi delitvami na dežele in nacije. No, vsaj presegalo naj bi jih. Tako, kakor so sovražniki komunizma prikazovali življenje v njem kot nekaj nečloveško poenostavljenega, se to dogaja tudi, roko na srce, z dojemanjem globalizma.
Stavimo, da je za veliko večino nekaj tiho grozotnega - številnim šolanim ljudem bo odvzel delo, kot so ga vajeni in kjer ga opravljajo. Premetaval bo celotne industrije, selil jih bo, ne glede na navade in prizadevanja, z uveljavljenih mest na nova, manj prilagojena, zaostala območja.
Ali je to edina svetovna novost, o kateri nam pravijo, da se moramo z njo sprijazniti, ker je v interesu človeštva, čeprav ne vedno posameznika? Pravkar nas je preletela možnost, da poučimo človeštvo o še eni pomembni potrebi, s katero se doslej niti v sanjah nismo mislili spoprijeti.
Mislim seveda na pravico do prostega posredovanja v nekaterih neprijetnih in neubogljivih delih sveta, ki smo jo doslej imeli za grobo kršitev številnih sprejetih mednarodnih dogovorov - naj omenim samo helsinško listino o suverenosti držav. Ne bomo sedaj govorili o neodvisnosti Kosova, ki se je Evropska unija drži z nekaj neprijetnimi izjemami, denimo Španijo, toda kaj bi o tem. Ne, pred nami so drugi nenavadni problemi.
Zaslugo za to, da moramo o tem neposredno razmišljati, ima seveda daljni Mjanmar, kjer odločna vojaška oblast tudi ob vseh grozotah naravnega uničenja ne more spremeniti svoje predstave o absolutni oblasti tako, da bi dovolila pristanke svobodnih tujih, tudi ameriških letal s pomočjo prebivalstvu.
Morebiti se bo zadeva končala z zadovoljivim kompromisom, vendar se razmišlja o pravici do humanitarnega posredovanja, ko države, ki potrebuje najnujnejšo pomoč, ne bi niti vprašali, ali se s prihodom in pomočjo strinja.
Ironija položaja, ki je spravila več držav v pravi obup, kaj naj storijo, če se vojaška hunta v omenjeni azijski deželi ne bi prilagodila predstavam o medsebojni človeški pomoči, je seveda v tem, da Mjanmar ni prvi primer, ko bi morali resno razmišljati o posegu kljub vsem mednarodnim dogovorom o suverenosti. Med primeri, o katerih se sploh ni razmišljalo, pa bi se, govoreč s človeškega vidika, lahko, naj omenimo Združene države. Katrina! Ta obupno od viharjev uničena lepota Amerike - New Orleans in širša okolica -, ki se je morala zadovoljiti s tistim, kar je sicer Amerika površno naredila, nikomur pa ni prišlo na misel, da bi ponudil neposredno intervencijo iz tujine, če bi Bela hiša to želela ali ne.
Za Belo hišo seveda kaj takega ne bi bilo nikoli sprejemljivo. Saj tudi sama zase Amerika ni razmišljala o tem, da bi zaradi popolne onemoglosti Bele hiše premislila o postopku proti predsedniku države, torej o impeachmentu. Človeške katastrofe še niso pripeljale Američanov do takšnega razmišljanja. V tem stoletju se je o možnosti impeachmenta razpravljalo le dvakrat: da bi morebiti odstranili Nixona zaradi poskusa, da si prilasti tudi oblast nad kongresom, in da bi kaznovali Clintona zaradi najstniških poskusov zadovoljitve spolnega nagona z navadno pripravnico v Ovalni pisarni.
Trpljenje množic je nekaj, kar ne more pripeljati do sojenja prvemu človeku države.
Človekoljubno posredovanje seveda ni tema, ki bi jo tehtali svetovni politiki - in jo zavrgli kot nekaj prezapletenega. Saj so se temu na Zahodu upirali celo takrat, ko bi bilo posredovanje usmerjeno proti državi, ki so jo vodili komunisti. Ko so se Sovjeti pripravljali na kaznovanje Češkoslovaške zaradi poskusa uvedbe meščanske demokracije, je ameriški državni sekretar Dean Rusk z obžalovanjem sporočil, da bi bila zahodna intervencija v imenu demokracije preveč tvegana. Čehi in Slovaki uživajo vso naklonjenost Zahoda, toda svetovno ravnovesje je preveč pomembno, da bi ga žrtvovali čemurkoli, še najmanj pa demokraciji v Vzhodni Evropi.
Pa še to. Pojavi, nad katerimi smo se zgražali, ko smo jih opazovali v razvitem svetu, se naglo širijo na manj razvita območja, do katerih smo samodejno čutili naklonjenost. Zgražali smo se nad ksenofobijo v Evropi in kjerkoli drugje. Zdaj se dogaja v Južni Afriki, na eni in drugi strani so domači ljudje, Afričani.
Globalizem, če se bo zares uveljavil, bo novi svetovni red. Odpravil bo vse razlike med razvitimi in nerazvitimi. Ni tako nerazvitih, da ne bi vedeli, kaj je, denimo, ksenofobija. Imeli bomo torej nov svetovni red v že znanem svetovnem neredu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.