David Albahari: Vaba

+ + + +

Trakovi, proza, bolečina

David Albahari je bil v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih eno vodilnih imen mlajše srbske proze, njegova pretežno brezstrastna in minimalistična, fragmentarna in malce hermetična pisava je predstavljala tretji steber ob pretežno borgesovsko usmerjenih metafikcionalistih in piscih postnadrealističnih in fantastičnih besedil. Potem je v devetdesetih letih postal predsednik beograjske judovske občine in se angažiral za omilitev posledic nakopičenega nasilja in primitivizma, ki sta izbruhnila ob razpadu Jugoslavije. Kasneje se je preselil v Kanado, kjer še vedno piše v srbščini in postaja vse bolj upoštevan, prevajan in nagrajevan avtor - roman je že druga v slovenščino prevedena knjiga v zadnjem času, lani je pri založbi Alef izšel Debeljakov izbor kratkih zgodb Besede so nekaj drugega.
Vaba je roman, ki nam kaže Albaharija v novi luči, veliko bolj na sledi Danila Kiša, pa ne iz Grobnice ali Enciklopedije mrtvih, temveč iz spominskega romana o odraščanju in očetu, njegovi norosti in megalomaniji Vrt, pepel, seveda posodobljenega z naratologijo in podkletenega z radikalno in vnaprejšnjo skepso o možnostih in dometu literature. Pripovedovalec v Vabi v Kanadi ob poslušanju magnetofonskih trakov, na katere je posnel materino izpoved, da bi se ohranil spomin nanjo in na družino, obnavlja materino usodo, tako značilno za Jude na območju Jugoslavije v času druge vojne, likvidacijo njenega prvega moža, spomine na drugega, pripovedovalčevega očeta, takšne stvari. Vendar Albahari ostaja premeten pisec, zato se ves čas skriva za nevednostjo, o svojih spominih in njihovi primernosti za literarno obdelavo ves čas govori s prijateljem Donaldom, povsem asimiliranim potomcem ukrajinskih priseljencev, pisateljem, ki predvsem teoretično ve vse o literaturi, pripovedovalec pa se ves čas sklicuje na svojo nesposobnost, na nezmožnost naracije sploh, in ta permanentna skepsa in premišljevanje, kako in če sploh proza, sestavljata večino romanesknega tkiva. Proza govori o krhkosti spominov in trku med tistim, ki ne verjame v sklenjeno zgodbo, zagovarja celo odvečnost vsakega pisanja, ter bolj pragmatičnimi, Donaldovimi nasveti. Ob razpravi o poetiki pa se razpira usoda judovske družine, ki se ji isto, izguba domovine, razselitev, opazovanje ponorelih nacionalnih strasti, ponovi dvakrat, in je potem, dvojno gorje, dvakrat brez doma, za vedno brez. Albahari zelo uspešno pretika in prešiva različne ravni zgodbe in čase, s premišljeno kompozicijo, variacijami in ponovitvami, to je proza, ki je pridušena in melanholična, pa tudi brezkompromisna do stanja sveta, trmasto in prav nič heroično vztraja v brezupu in praznini in vanjo premišljeno vabi tudi bralca.