Dogodek

Neprijetna resnica.

Na začetku je bila beseda. Ni res, na začetku je bil dogodek... ee, happening... ee, twist. Nekaj se je zgodilo, toda nihče ne ve, kaj. Definitivno: če bi bila na začetku beseda, se to, kar se dogaja, ne bi zgodilo. In kaj se dogaja? V New Yorku vsi ljudje nenadoma obnemijo, obtičijo, otrpnejo, tako rekoč okamenijo. Nepremično stojijo - kot zombiji, kot vegetacije. Punca v parku opazi, da se dogaja nekaj čudnega, toda še preden reče »Something is happening here, but you don't know what it is, do you, Mister Jones«, njena prijateljica iz las potegne dolgo lasnico, ki se prelevi v hladno orožje. Nedaleč stran, na gradbišču, začnejo z nebotičnika deževati ljudje, pač gradbinci - drug za drugim začnejo samomorilsko strmoglavljati v smrt. V Pensilvaniji je Elliot Moore (Mark Wahlberg), profesor znanosti, ravno sredi predavanja, ko televizije sporočijo, da je New York nekaj napadlo in obsedlo, verjetno neznani virus, ki potuje po zraku. Uvodni twist Dogodka je torej v tem, da alegorično poveže vse ikonične postaje 11. septembra 2001: tu je New York, ki ga napad »terorja« prelevi v ground zero, tu je vsakdanji predmet, ki se - tako kot jedilni pribor v ugrabljenih potniških letalih - prelevi v morilsko orožje, tu so ljudje, ki skačejo z nebotičnikov, in tu je Pensilvanija, kjer se je z junaškim samožrtvovanjem potnikov ugrabljenega letala rešila usoda Amerike. Saj veste, kaj so po 11. septembru govorili krščanski fundamentalisti: da je bil kataklizmični napad na New York le »božja kazen« za vse bolj grešno in vse bolj nemoralno življenje ameriške nacije. In Dogodek izgleda kot smrtno resna, transcendentalno meditativna karikatura tega histeričnega fundamentalističnega »svarila« - s twistom, se razume.
Mr. Night, M. Night Shyamalan, je pač drugo ime za gumitwist. Njegovi filmi se vedno končajo presenetljivo, z vratolomnim obratom, s šokantnim razkritjem, z nepričakovanim twistom, ki pa je običajno tako gumijast kot film, pri katerem si zapomnimo le twist. Mr. Night zato vedno tvega, da bo njegov film izgledal le kot vic. In da bo gledalec rekel: Hej, zbudite me na koncu! V Šestem čutu, twisterju št. 1, je Bruce Willis srečal fantiča, ki pravi: »Vidim mrtve ljudi!« Na koncu se izkaže, da je Bruce Willis v resnici mrtev. In to že ves čas. Ves film. V Nezlomljivem, twisterju št. 2, Bruce Willis preživi vse bolezni, nesreče in katastrofe - nič se ga ne dotakne. Na koncu se izkaže, da je v resnici stripovski superjunak. V Znamenjih, twisterju št. 3, se na farmi, ki jo menedžira Mel Gibson, pojavijo žitni krogi in druga »znamenja«, za katere se zdi, da so le poigravanje z Gibsonovo izgubljeno vero v Boga, le alegorije njegovega agoničnega občutka krivde. Toda na koncu se izkaže, da so farmo res napadla zunajzemeljska bitja. No, glede na to, da prav to razkritje vrne Gibsonu vero v Boga, bi lahko rekli, da se na koncu izkaže, da Bog obstaja. Ha! To je twist! V Vasi ob gozdu, twisterju št. 4, ste imeli bogaboječo, prestrašeno, puritansko, tako rekoč fundamentalistično skupnost, ki v 19. stoletju živi sredi gozda, toda na koncu se izkaže, da se film v resnici dogaja »danes« in da se je skupnost skušala le izogniti umazanemu, nevarnemu, kužnemu, kvarnemu modernemu svetu.
Mr. Night je auteur, ki skuša gledalca na koncu vedno presenetiti, šokirati, udariti, toda po vseh teh twisterjih si je očitno rekel: kako naj publiko še bolj šokiram? Kaj naj naredim? Kako naj grem čez to? Kako naj presežem svoje twiste? Že vem, je kriknil in posnel ultimativni twister: film brez twista. Ali bolje rečeno: posnel je film Podvodna deklica, ki ima twist na začetku, ne pa na koncu. Ženska, ki jo Paul Giamatti reši iz bazena, je podvodna deklica. Vsekakor, lahko bi jo rešil iz bazena, ne da bi vedel, da je podvodna deklica - in ne da bi to vedeli mi. Razumete, ne: to bi se potem izkazalo šele na koncu. Twist! Ženska, ki jo je rešil iz bazena, je v resnici podvodna deklica! Toda ne: Shyamalan je film raje že kar začel s twistom. Jasno, Podvodna deklica je propadla. Publika jo je ignorirala, sam Shyamalan pa je padel v hudo nemilost medijev, ki so ga obtoževali arogance, pretencioznosti in grandomanije, kar je bilo seveda ljudsko pretiravanje: če ste gledali Podvodno deklico, ste lahko videli, kako bi Shyamalanov film izgledal, če bi bil brez twista. Kako bi torej izgledal Šesti čut brez twista. Ali pa, kako bi izgledala Vas ob gozdu brez twista. Dogodek izgleda kot Podvodna deklica s twistom. Tisti, ki še pravočasno zbežijo iz Filadelfije, med katerimi je tudi profesor Moore, se zatečejo v gozd, kjer skušajo ustanoviti svojo kolonijo, svojo »vas«, toda gozd jim ne da dihati, tako da je vprašanje le: kdo izmed njih je »nezlomljiv«? In kdo bo razumel vsa ta »znamenja«? Še toliko bolj, ker ga »šesti čut« ne bo rešil - ogled Neprijetne resnice pač. Pravi twist bi bil, če bi se na koncu izkazalo, da je za vsem tem Bush, a po drugi strani - v nekem smislu je.