Porno chic

Prejšnji vikend je bil slab, umazan, deževen, siv, kisel, turoben, svinčen, depresiven - idealen za seks. Toda prejšnji vikend je bil tudi vikend, ko se je začelo evropsko prvenstvo v nogometu in ko so ženske ostale brez moških - idealen za varanje moških. Idealen vikend za seks s tujcem, z drugim moškim, ne s svojim možem ali pa svojim fantom. Vikend, ko so lahko ženske planile ven, na svobodo. Vikend, ki je ženske osvobodil. Vikend, ki je dal ženskam več kot en razlog, da prevarajo svoje moške. In film Seks v mestu, ekranizacija popularne sit-komske TV serije, ki se je vrtela šest let (1998-2004) in pobrala trumo Emmyjev in Zlatih globusov, je prejšnji vikend prišla kot darilo, kot signal in kot prerokba, ki je izpolnila samo sebe. Dobesedno: ženske bi Seks v mestu popadle tudi v odsotnosti evropskega prvenstva v nogometu, toda to bi storile z občutkom krivde, ker bi svojim moškim »pokvarile« vikend, ker bi torej kršile tisto utečeno, rutinsko, predvidljivo, kodificirano, skupno, družinsko, imperativno, patriarhalno preživljanje vikenda. Ker pa se je začelo evropsko prvenstvo v nogometu, so se lahko razletele v lajf - v mesto po seks. Brez občutka krivde. Brez opravičevanj. Brez olepševanj. Brez metafor. Direktno. S predkoitalnim vznemirjenjem. Nogomet jih je le še dodatno podžgal in motiviral. In res, dvorane, v katerih so vrteli Seks v mestu, od Kolosejev do Planetov, od Komune do Cankarjevega doma, so bile prejšnji vikend polne evforičnih odgovorov na vprašanje, kaj hoče ženska. Škoda le, da moških to ne zanima. Dvorane, v katerih si je Seks v mestu prvi vikend, vključno s četrtkom, ogledalo skoraj 23.000 ljudi, so bile popolne cruising cone. Med publiko so bile namreč same ženske. V totalni, absolutni večini. Tudi prej smo imeli filme, ki so jih v hite spremenile ženske (Dnevnik Bridget Jones, Kaj ženske ljubijo, Ocvrti zeleni paradižniki ipd.), toda Seks v mestu bodo v hit prelevile izključno ženske.
Tu in tam se je prikazal tudi kak moški, jasno, antinogometni moški, ki pa te dni itak ne velja za »pravega« moškega. V kino ni prišel zato, da bi izrazil solidarnost z ženskami ali pa izvedel, kaj hoče ženska, ampak zato, da bi izrazil svoj prezir do nogometa in »pravih« moških. Nogomet mu tako dol visi, da se bolje počuti med antinogometnimi ženskami kot pa med »pravimi« moškimi. Sploh pa, ti moški na Seks v mestu niso prišli sami, ampak v paru, saj veste, bodisi z ženo ali pa s punco, tako da je marsikateri verjetno celo pomislil, da je končno ugotovil, kaj hoče ženska: da jo peljem v kino! V resnici se je zmotil, ko ni opazil, da je le nepotrebni privesek, le nebodigatreba, le motnja. Sporočilo ženske želje je bilo namreč ravno obratno: nočem, da me pelješ v kino! To lahko storim sama! Sama znam v kino! Ne potrebujem tvoje pomoči! Še bolje: zakaj misliš, da ne morem sama v kino? Saj res: odkod moškim ideja, da hoče ženska Seks v mestu gledati v družbi svojega moža ali pa svojega fanta? Moški, ki so ženske »pospremili« v kino, so to storili izrazito pokroviteljsko, patriarhalno, nadzorovalno, da ne rečem kaznovalno. Na tak način bi moški žensko v kino »pospremil« v kaki Savdski Arabiji.
A po drugi strani - reakcija moških na TV serijo Seks v mestu ni bila v resnici prav nič drugačna. Točno, bila je pokroviteljska. Spomnite se le vseh tistih moških, ki so z ženskami tako radi in tako emfatično debatirali o Seksu v mestu in ob tem vedno poudarjali, da razumejo, v čem je štos, da torej »štekajo«. Mnogi izmed njih niso pozabili - napol konspirativno - omeniti, da je to »najina« serija. Ne, Seks v mestu ni bil »najina« serija. Daleč od tega. Seks v mestu ni potreboval moškega pristanka, moškega blagoslova, moškega »razumevanja« - niti moške podpore. Le zakaj? To je v nasprotju s filozofijo Seksa v mestu: v Seksu v mestu ženske o seksu v mestu debatirajo med sabo, ne pa z moškimi. Moški so tisti, ki ne štekajo. Ženske v Seksu v mestu za svoje početje - in za svojo svobodo - ne potrebujejo opravičil, argumentov ali pa varuha, ki bi jim dal prav. Moški, ki je mislil, da »šteka«, ni štekal. Zakaj so potem moški kljub temu ženskam razlagali, da »štekajo« to »najino« serijo? Iz preprostega razloga: ker je bila to lepa priložnost, da si čestitajo za svojo »liberalnost«, za svojo »širino«, za svojo »dovzetnost«, za svojo »superiornost«. In ker je bila to lepa priložnost, da pokažejo svoj živ smisel za enakopravnost: Seks v mestu štekam, ker podpiram enakopravnost! In narobe: enakopravnost štekam, ker podpiram Seks v mestu!
Moški se je s tem pokroviteljskim žebranjem o »najini« seriji postavil v vlogo tega, ki ne le da »šteka«, ampak je to »štekal« že prej, pred žensko. Razumete, ne: ta serija je bila »njegova«, še preden je postala »najina« - okej, »njuna«. Kot da enakopravnosti - ženske osvobojenosti, samostojnosti, neodvisnosti ipd. - ni brez moške podpore, brez moškega spremstva. Kot da enakopravnost nujno potrebuje moškega, da bi jo legitimiral. Kot da ženska ne more biti svobodna brez moške podpore, brez moškega spremstva. Moški Seksa v mestu niso gledali iz užitka, ampak v podporo svoji ženi/partnerki/punci. Kot da ženska niti TV serije ne more več gledati brez moške podpore, brez moškega »spremstva«. Kar je spet v nasprotju s filozofijo Seksa v mestu: Carrie (Sarah Jessica Parker), Miranda (Cynthia Nixon), Charlotte (Kristin Davis) in Samantha (Kim Cattrall) namreč enakopravnost - svojo osvobojenost, samostojnost, neodvisnost ipd. - razumejo kot naravno danost, kot neodtujljivo pravico, kot civilizacijski standard, kot nekaj samoumevnega.
Problem je v tem, da je njihova svoboda mogoča le v pravljici. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha živijo v New Yorku, sicer talilnem loncu, ki pa ne deluje kot talilni lonec, prej narobe - belci tu srečujejo le belce, belke le belce in belci le belke. Problemi štirih samskih prijateljic, ki izgledajo kot reklame za »moderno žensko«, ne izhajajo iz tega, da so prebivalke talilnega lonca, ampak iz tega, da so princese. O svoji družbeni nekritičnosti govorijo tako ljubeče kot o svojih novih čevljih. Zato imate zdaj v filmu ta paradoks, da asistentka belke postane Jennifer Hudson, črnka, ki je dobila Oskarja. Toda le v pravljičnem svetu lahko ženske upajo, da bodo našle moške, ki jih bodo ljubili tako močno, kot same ljubijo sebe. In le v pravljičnem svetu lahko ženska reče: »Nočem diamantov, ampak dovolj veliko omaro!« Le v pravljičnem svetu perfektni partnerji izgledajo kot perfektna stanovanja. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha živijo kot princese, kot frivolne prom queens - rajsko mesto, ki prši od blišča, dogajanja, konzumiranja, šopinga in privilegiranosti, bajne službe in gladke kariere (kolumnistka, piarovka, galeristka, odvetnica), veliko prostega časa, dovolj denarja, luksuzna stanovanja, dobre zveze, dostop do vsega in vseh, kul obleke, smisel za modo, slog, makeup, petke, kožo in eksces, libertinski spolni apetit, vitezi in princi. Spolne partnerje menjajo tako hitro, kot bi jih menjala Sneguljčica, če tistih sedem palčkov ne bi živelo v otroški pravljici. Samantha pravi, da je »try-sexual«, kar pomeni - fukala bi z vsemi sedmimi palčki hkrati. Vsaj enkrat! »Are we sluts,« sprašuje Carrie. Seksa ne zavijajo v metafore, kot so to počeli brata Grimm in Andersen, ampak ga prakticirajo - in o njem potem govorijo in pišejo. Brez metafor. Neinhibirano. Brez tistega »joj, zbodla sem se v prst«. Brez tistega »joj, volk, zakaj imaš tako velike oči«. In brez onega »joj, izgubila sem čeveljček«. In čeveljčke kljub temu izgubljajo. In volkovi imajo kljub temu velike oči. In kljub temu jih zbadajo. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha so princese, ki bi rade poizkusile vse (vse tipe moških, vse kombinacije, vse poze, vse stopnje intenzivnosti in vse detajle) in izživele vse fantazije, preden se poročijo. Kot da mora ženska otrpniti in umreti, ko se poroči - ali pa ko dobi stalnega partnerja. Ironično, Seks v mestu je križišče dveh diametralno nasprotnih ideologij: patriarhalne, ki skuša žensko na vsak način udomačiti, in hardcore feministične, ki svari, da je zakon za žensko smrt. Seks v mestu koketira s feminizmom, toda obenem ga stalno korigira, zato niti ne preseneča, da je v seriji raka dobila prav tista prijateljica, ki je najbolj promiskuitetna. Seks v mestu pridiga emancipacijo, kliče pa po spremstvu.

Carrie + Miranda + Charlotte + Samantha = Scarlett O’Hara

Ko se je moški ponudil za »spremstvo«, ko je v sebi odkril feministko in ko je Seks v mestu zreduciral na »najino« serijo, je ženske podcenil, sebe pa precenil, saj je ustvaril vtis, da si mora ženska enakopravnost izboriti, in to vsak dan znova - z vsako epizodo Seksa v mestu. Kot da bi bil Seks v mestu afirmacija enakopravnosti. Kot da bi bil Seks v mestu boj za enakopravnost, emancipacijo in feministične ideale. Kot da bi bila ženska končno tik pred zmago, tik pred osvoboditvijo, tik pred enakopravnostjo, tako da potrebuje le še malo moške podpore, le še malo moškega spremstva. Ko se je moškemu zazdelo, da je zagledal pravi obraz enakopravnosti, in ko si je čestital za svojo »liberalnost«, se je v resnici ujel v tipično pokroviteljski, konzervativni kliše: žensko lahko dokončno osvobodi le moški! Brez moškega v svojem junaškem boju za svobodo ne more zmagati! Kar je seveda spet v nasprotju s filozofijo Seksa v mestu: Carrie, Mirandi, Charlotti in Samanthi se ni treba osvobajati, ker so že svobodne. So feministke? So afirmacije feminističnih idealov? So nase vzele dediščino feminizma? Kaj torej: nam Seks v mestu prodaja feminizem? Ne, kvečjemu chic verzijo feminizma. Dizajnersko verzijo feminizma, kombinacijo feminizma in predfeminizma, karikatura feminizma. Prvič, Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha so svobodne, toda ne povsem, zato še vedno potrebujejo osvobajanje, in drugič, ne osvobajajo jih moški, ampak se osvobajajo same. Ko so druga z drugo. Ko so same. Ko sedijo v restavraciji, ko si telefonarijo, ko zaupno debatirajo, ko se druga drugi spovedujejo in ko druga drugi razkrivajo svoje afere, ko druga drugo vzpodbujajo, ko fantazirajo, ko živijo v svojem paralelnem svetu, ko govorijo svoj skrivni jezik. Ergo: Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha so predfeministke, ki hlinijo, da so postfeministke.
S svojim vztrajanjem pri skrivnem jeziku - pri paralelnem svetu, pri tajnem, zaupnem samoosvobajanju ipd. - namreč spominjajo na razočarane gospodinje iz tridesetih, ki so orgazmirale ob branju romana V vrtincu. Ne pozabite, roman V vrtincu, ki ga je leta 1936 objavila Margaret Mitchell, je bil po eni strani zgodba o izgubljenem raju južnjaških plantaž in fevdalizma, belih hišah, južnjaških belles, njihovih vitezih in lojalnih sužnjih ter enakopravnih spolih, ki se v času ameriške državljanske vojne gnetejo pod magnolijami, se poročajo iz koristi, seksajo iz maščevanja in se tolažijo, da je jutri nov dan, po drugi strani pa zgodba o lepi, razvajeni, egomanični, kovarski, mrhasti, ekscesni južnjaški belle, Scarlett O'Hara, ki se komaj zmeni za svoje otroke, ki spelje sestri zaročenca, ki skuša speljati moža najboljši prijateljici, ki mrtvohladno ubije pohotnega vojaka, ki brezmejno manipulira s črnci, ki oklofuta kopico moških, ki mora premagati serijo kriz, nesreč, tragedij, porazov in ločitev ter preživeti smrt svetniške mame, sestrin agonični porod, padec po stopnicah, splav, smrt hčerke, izgubo doma in socialnega komforta, neuslišano ljubezen, tri propadle zakone, kaos, vojno in prehod od device do cipe. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha so difuzni povzetek Scarlett O'Hara, njen postfeministični odmev, njena postmodernistična dekonstrukcija. Videti so kot južnjaške belles na severu. Kot princese v talilnem loncu. In seveda, stalno se preoblačijo. Kot Scarlett, ki iste obleke nikoli ne obleče dvakrat. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha hočejo biti čiste, preoblečene, higienične, aseptične ženske, toda njihova obsedenost s čistostjo je po eni strani le zanikanje talilnega lonca, v katerem živijo, vseh tistih getov, slumov in favel, ki jih obkrožajo (in ki ostanejo v offu), po drugi strani pa le poganjek moškega strahu pred »nečisto« žensko, pred nedepilirano žensko, pred menstruacijo, pred ženskim vonjem, pred žensko, ki diši po seksu. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha nočejo dišati po sebi, ampak po parfumski modi, trademarkih in dizajnu. Po Gucciju in Versaceju. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha so izpolnitev seksističnih fantazij, okej, porno chic fantazij, v katerih ženske ne poznajo menstruacije niti je nikoli nimajo - in v katerih so ženske vedno na voljo in voljne. Že uro po zadnjem orgazmu. In že uro po zadnjem splavu. Seks v mestu nas skuša - tako kot porniči - prepričati, da si ženske to res želijo. Da si torej to želijo one, ne pa moški. Seks v mestu je absurd: seksistični peep-show, čigar ciljna skupina niso moški, ampak ženske. Čakajte, kaj sta že »razkrila« serija in film? Tole: prvič, da tudi ženske mislijo le na seks, drugič, da so pri seksu tako egoistične in tako preračunljive kot moški, in tretjič, da tudi ženske fukajo le zato, da bi lahko o tem pripovedovale prijateljicam. S tem sta legitimirala porno doživetje ženske, filozofijo porničev, ali kot bi rekle feministke - »eksploatacijo in degradacijo žensk«. Pomeni: Seks v mestu skuša »moderno« žensko pripraviti na življenje z »modernim« moškim, ki je življenje premasturbiral ob porničih. Seks v mestu je to, kar je od seksualne revolucije ostalo v reklamah za »moderno žensko«, filtriranih skozi porno chic.
Scarlett O'Hara je bila vzornica tako upornic iz šestdesetih kot karieristk iz osemdesetih, ki jih je ob koncu devetdesetih stalil v Seksu v mestu. Ne brez razloga. Roman V vrtincu ni bil brez feminističnih prebliskov: prvič, svet skupaj držijo ženske, drugič, ženskam ni treba, da postanejo take kot mame, tretjič, materinstvo je frustracija, četrtič, ženskam se ni treba poročiti, in petič, ženske so lahko nevarne, agresivne in deviantne. Nič, roman je govoril skrivni jezik žensk. In seveda, bil je tako debel (1.000 strani!), da je tedanje ženske, ujetnice kuhinje in družine, potegnil v paralelni svet, ali bolje rečeno - prisilil jih je v zanemarjanje družine, dnevnih opravkov in »ženskih« del. Zažgal se jim je krompir, mleko je šlo čez, možje so morali prihajati domov predčasno, da so dajali otroke spat. Ženske so se morale izključiti iz družine, če so hotele požreti 1.000 neodložljivih strani. Ko so brale, so se izmaknile patriarhalni rutini in kontroli. Ko so brale, so bile druga z drugo, brez moškega spremstva. Brez moške supervizije. Ko so brale, so bile zdoma - in to dlje kot kdajkoli. Branje tega eposa je imelo status prešuštva, status seksa v mestu. In Seks v mestu ženske vabi, da ga gledajo tako, kot so ženske v tridesetih brale roman V vrtincu. Še več, Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha živijo tako, kot so ženske v tridesetih roman V vrtincu brale. Carrie, Miranda, Charlotte in Samantha, postfeministke, ki ženske silijo v predfeminizem, izgledajo kot bralke romana V vrtincu. Nič, Seks v mestu je v nasprotju s sabo, toda nič manj kot »moderne« Slovenke, ki nemočno blodijo po Koloseju, ki ne vedo, kje kupiš karto, kje je vrsta in kje je stranišče, ki izgledajo tako, kot da so prvič same zunaj, in ki - tako kot Seks v mestu - kar kličejo po spremstvu.