Monigue Truong: Knjiga soli

+ + + +

Mr. Bình v kolonialni kuhinji

Pozna dvajseta in trideseta, Gertrude Stein in Alice B. Toklas, Američanki v Parizu, zaposlita vietnamskega kuharja, ta pa se potem spominja svojega odraščanja, v kuhinji in mimo nje. Tako se v hipu pomeša in prepoji več ravni; na eni strani čudaški lezbični par, obe sta zaljubljeni v isto žensko, genialka je namreč tudi sama vase, njune odhaklane in nalašč nekonvencionalne navade, oblačenje psov, vožnje z avtom, kulinarične precioznosti in kaprice, pa tudi samo delovanje literarnega salona Gertrude Stein, samovšečnosti, izključevanja, drobni preizkusi, ki jih je modernistična veličina nastavljala svojim gostom. Mimogrede, ena od specialitet hiše so bili znameniti hašiševi kolački, ki so jih očitno delali mimo kuharja, Truongova to pionirsko kulinarično poglavje izpusti, prav tako kot vsakršno bolj poglobljeno ukvarjanje z literaturo, čeprav je sprožilni moment za nastanek romana ravno Kuharska knjiga Alice B. Toklas, memoarski zapisi Gertrude Stein, v katerih omenja indokitajska kuharja.
Takoj zraven imamo nekoga, ki mu nič človeškega ni tuje, menda ima veliko potez očeta vietnamskega naroda Ho Ši Minha, poba, ki se predstavlja kot Bình, pa v resnici ni, ki je pobegnil iz Saigona zaradi homoseksualne afere s šefom kuhinje, ki se malo, pa na vse načine, kot verjetno vse pomožno osebje, šverca iz vsakdanje kuhinjske rutine. Je pa dober opazovalec in ravno prav žleht, ko popisuje kulturni trk, tako v Saigonu, v guvernerjevi palači, kot v dekadentnem Parizu, kar vse proizvede kar precej humorja - trideseta tako ugledamo skozi optiko nekoga, ki je ravno dovolj zunaj, da precedi pojave z zdravo pametjo in najde cel kup zdrsov in deviacij. Recimo, namesto da domača psa krmi s praženimi jetrci, bi jih kuhar seveda najraje nafilal z njimi in dal lepo na toplo, v pečico. Knjiga soli tako zgosti več ravni; vse popraži na vpleteni biografiji Gertrude Stein, pokukamo v življenje čudaškega, se reče genialnega in slavnega lezbičnega para, začini s kopico rasnih in kulturnih predsodkov, glavnino proznega mesovja pa sestavljajo dekadentni in čutni opisi kolonialne in francoske kuharije, recepti, razkošje vonjev, sekljanje hrane, primerjave okusov, v tem je sorodna recimo Süskindovemu Parfumu. Tudi ta pisava je esteticistična, gre za manierizem, za kopičenje in katalogiziranje bogastva vonjev in okusov, obenem pa za heroičen poskus, in pri tem je avtorica kar vešča, da bi, kot psu pri Pavlovu z zvoncem, bralcu s črkami zvabila slino na usta. Pred dolgočasnim larpurlartizmom in pred pretirano občasno nostalgičnostjo pa jo rešujejo humorni preliv, protikolonialni priokus in zdravo rezoniranje, ki jih prinese zmuzljiva in nabrita figura kuharja.