Tony Judt: Povojna Evropa 1945-2005

+ + + + +

Moderna primerjalna zgodovina v dveh knjigah na 956 straneh.

To ni še ena izmed zgodovinaric, ki bi, preurejena in posodobljena, pripovedovala to, kar smo nekoč že brali v srednješolskih učbenikih. Za izhodišče namreč ne jemlje posamezne države, ki stopi v interakcijo z drugimi le v času vojn in hladnih vojn, ampak sočasne vseevropske pojave: antinacizem, obnovo Evrope, komunizem, obdobje izobilja, pohod socialnih demokratov, čas tranzicij, Evropo kot način življenja ...

Vzemimo komunizem, ki pa ni obravnavan kot enoten proces, ampak po obdobjih. Za štirideseta leta se, denimo, izkaže, da so Čehoslovaki, Madžari, Poljaki, Romuni in Bolgari začeli povojno obdobje v ozračju svobode tiska in volitev, na katerih so komunisti izgubljali, najtrše nedemokratične režime pa je sestavljala trojka Sovjetska zveza, Jugoslavija in Albanija. Ko torej avtor niza dogodke in dela primerjave, ne pozabi na zahodno Evropo, kjer mladi levičarji čislajo kult delavcev in hodijo poleti na delovne akcije v vzhodno Evropo. Partijsko vojaško nasilje - Madžarska '56, Praga '68, Poljska večkrat, Vzhodna Nemčija - dojema na dveh ravneh. V deželah »protirevolucije« kot zmago partijske oblasti, a s konsekvenco izgube ideološke moči; za časa Havla se dogodi segregacija družbe, ko disidenti sklenejo, »da nima smisla razpravljati s tistimi, ki so na oblasti«. V krogih zahodnih demokracij pa kot shizmo med intelektualci: Sartre npr. je bil neomajen v podpori partijskih režimov, saj je čutil za dolžnost ne izdati delavcev, Camus pa je ravnal nasprotno, saj je sledil dolžnosti - ne izdati sebe!

Knjiga ni pisana faktografsko, ampak problemsko. S tem pa napravi iz zgodovine miselno orodje. »Zgodovine se je treba naučiti - včasih na novo naučiti.«