Moje borovničeve noči

zadržan +

Pie in the sky.

Če ste mislili, da Wong Kar-wai, briljantni hongkonški auteur, ne bo posnel filma, ki se bo dogajal v New Yorku, potem ste se zmotili. Vedno je snemal filme, ki so Hongkong spremenili v New York. Že v Chungking ekspresu, ki ga je katapultiral v mednarodno orbito, je Hongkong izgledal kot New York - in tako dobro, tako fantazmagorično in tako newyorško ni izgledal že vse tja od sedemdesetih. Toda ironično, v filmu Moje borovničeve noči New York ne izgleda niti tako dobro niti tako fantazmagorično niti tako newyorško. Wong, ki zna z atmosfero in slikami, mu sicer pomaga, celo s cinemascopom, pa vendar izgleda le kot kaka hongkonška imitacija brooklynskega vogala, na katerem melanholično ždi restavracija, v kateri streže Jude Law, ki Nori Jones ponudi borovničevo pito. Nihče je nikoli ne naroči. Nihče je ne izbere. Norah ima podoben problem: pravkar se je razšla s fantom. Kakšno naključje: tudi Jude je zapuščen. Med njima sicer klikne, a klik ne traja, ker Norah že odfrli - na trip, najprej v Memphis in potem v Las Vegas, hja, še v dve mesti, s katerima je obseden vsak filmski outsider, tako da za sabo pušča le razglednice, distancirane emocije, intenzivne close-upe in panoramske klišeje o osamljenosti, odtujenosti, transformativni moči »kontakta«, ključih, ki ne odpirajo vrat, in vratih, za katerimi te nihče ne čaka. V Wongovem Hongkongu je bilo več Amerike kot v Wongovi Ameriki.