19. 6. 2008 | Mladina 25 | Kolumna
Še čakamo velikega politika?
Misel, da svet ne more brez velikih ljudi, nas preganja še toliko bolj, ker na velikega politika že precej časa nismo naleteli
Prva misel, ki nas je obšla ob izidu maratonskega boja za demokratsko nominacijo na ameriških volitvah, je bila, če smo hoteli ali ne, ali je Barak Obama narejen iz snovi za velikega politika. Misel o tem, da svet ne more brez velikih ljudi - v tem primeru politikov -, nas preganja še toliko bolj, ker na velikega politika že precej časa nismo naleteli.
Vsi tisti, ki smo jih občasno razglašali za velike, so se med tem porazgubili v megleni preteklosti. Še vedno po splošno razširjeni navadi uvrščamo v to kategorijo Churchilla in De Gaulla, čeprav tega že davno nismo podrobneje utemeljevali.
Naj bo. Prav gotovo na piedestalu že ni tistih, ki so jih nekateri tja potiskali. Ni ne Adenauerja ne Eisenhowerja, prav gotovo ne Bena Guriona. Ali še imamo dostojen odnos do Nehrujeve veličine? Morda. Vsaj v družbi Indijcev. Podobe nekdaj priznanih veličin se hitro drobijo pod pritiskom dogodkov, ki jih vrednotimo drugače kot nekoč. Tu so potem še tisti, ki sodijo v kategorijo hudih diktatorjev. Kaj bomo s Stalinom? Njegova podoba je mračna, vendar sodi med voditelje zmagovite protifašistične koalicije. Trd oreh.
Trije veliki protifašisti so imeli nekaj skupnega. Kadili so. Churchill cigaro, Roosevelt cigareto z ustnikom, Stalin pipo s hercegovskim tobakom.
Vse to govorim v zvezi z najnovejšimi dogodki, ki me že mučijo. Ne Hillary, a Obama vendarle je razlog za živahno razmišljanje. Če bo izvoljen za predsednika Združenih držav Amerike, bomo doživeli ne le pretresljiv obrat - potomca sužnjev v Beli hiši -, marveč tudi prihod človeka, ki sodi v zelo prilagodljivo generacijo mlajših ameriških političnih intelektualcev. Rekel je »spremembe«, in nad tem je širši krog Američanov in tujcev navdušen. Toda kaj so spremembe?
Primer. Rekel je, mimogrede, da se bo pogovarjal s sovražniki. Trditev je videti preprosta in popolnoma sprejemljiva z vidika pametnega razmišljanja. Če hočeš izboljšati mednarodne razmere, se pogovarjaj s sovražnikom. Spremeni sovražnika v nasprotnika, nasprotnika pa v morebitnega prijatelja, h kateremu sicer ne boš hodil na kavo.
Napad tradicionalnega dela ameriške politike na Obamo je bil neizogiben, dasiravno so se vsi ameriški predsedniki slej ko prej navdušeno pogovarjali z nasprotniki. In vendar je previdnost vedno priporočljiva in Obama ni nič drugačen, kot so bili tradicionalni ameriški državniki. Takoj po tem, ko si je zagotovil nominacijo - takoj po tem, ne nekaj dni pozneje! -, je Afroameričan (napačno je reči črnec ali celo temnopolti, kajti Obama ni ne eno ne drugo, njegova mati je belka in v tem je čar tega primera!) že previdno omenil, da za pogovore s sovražnikom sicer niso potrebni pogoji, vsekakor pa priprave.
Priprave pa so lahko obsežne in dolge.
Ali želimo drug, močnejši primer za to, kakšne bodo »spremembe«, ki jih navdušeni množici privržencev razglaša Afroameričan? Vedno prijateljsko razpoložena do Izraela je bila Amerika šele v zadnjih letih pripravljena odpreti veleposlaništvo v Jeruzalemu, kajti ni se strinjala s tem, da bi imela mesto v zgodnjih izraelsko-arabskih vojnah. Preselila se je v Jeruzalem šele v najnovejšem obdobju, ko pogajanja o rešitvi težav na Bližnjem vzhodu vodi kot tesna zaveznica ene same strani, izraelske. In Barak Obama je takoj po tem, ko si je pridobil nominacijo, povedal, da Jeruzalem, ves Jeruzalem pripada le Izraelu.
Gre za to, da smo vajeni politikov, ki se znajo v odločilnih trenutkih umakniti na že znane pozicije. Takšni so vsi vodilni politiki, s katerimi imamo zdaj opravka. Angela Merkel je naredila vse, da bi ostala zvesta prijateljica Američanov, četudi zelo očitno krepi odnose z državo, h kateri njena država, članica Nata, pritiska vedno nove vzhodnoevropske države. Nadaljnja graditev Nata gre z roko v roki z gradnjo rusko-nemških plinovodov.
Morebitni novi ameriški predsednik bo velik, če bo ustavil iraško vojno ali pa vsaj umaknil iz nje Američane. Lahko smo skoraj prepričani, da bo to storil po »pripravah«, prav gotovo pa ne dramatično hitro. Veliki politik se bo potrudil, da bo to napravil dovolj skromno, da bo njegova država zdržala. Storil bo morda tudi vse drugo, kar napoveduje, toda v določenem času in v za vse sprejemljivih oblikah.
Med navadnimi in velikimi politiki so razlike najbrž bolj v odtenkih kot v bistvu. Med sedanjimi politiki navadnost skoraj vedno premaga veličino. Sarkozy je obljubil prenovo francoskega gospodarstva in načina življenja. Potem se je podal na pot uživanja državniškega življenja. Navaden ali velik?
Gordon Brown je ob prihodu na Downing Street obljubljal poglobitev angleške demokracije in takoj za vsak primer podaljšal veljavnost pogojev za začasno zaporno kazen. Italijani so za reševalca svojih notranjih težav izvolili Berlusconija, ta pa jim je zagrozil s še večjimi smetišči, kot jih imajo, če ne bodo tiho.
Vse to so ljudje, o katerih se je govorilo, da so, če ne veliki, pa vsekakor izredni politiki. Z vsakim dnem se Evropa vedno bolj nagiba k cinični ugotovitvi, da ima opraviti z navadnimi osebnostmi, ki bodo jutri pozabljene. Mimo nas švignejo tudi domače figure, ki so si vzele čas za pogajanja, kdo bo spremljal soprogo ameriškega predsednika, ne glede na to, kaj pravi diplomatski kodeks.
Mesto ima svoja pravila, vas pa svoja. Vrnimo se na začetek. Barak Obama se zdi vsemu svetu pripraven za kaj novega. In to bo tudi dosegel. Če bo to novo takšno, da se ga bomo spominjali tudi po njegovem obdobju, bo zavzel drugo najpomembnejše mesto po Franklinu Rooseveltu. Težko je priti v Belo hišo, če nisi popolnoma bel. Še težje - pomeniti nekaj po prej omenjenem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.