John le Carré: Misijonska pesem

Nogometna tekma v Kongu

Le Carré je v hladni vojni, v strateškem in operativnem delovanju tajnih služb na obeh straneh železne zavese našel dobro pognojeno njivo, ki jo je v številnih vohunaricah us-pešno obdelal. Vse do padca Zidu, ko se je razdeljenost sveta na hemisferi porušila in imamo samo še Imperij in lokalne obveščevalce, ki si v najboljšem primeru prizadevajo, da bi njihovi šefi čim manj podatkov sporočili Imperiju, od njega pa dobili vsaj kakšnega v zameno, če že na reciprociteto ne morejo računati. Ali se niso o nečem takem načelno pogovarjali na Brdu prejšnji teden? Kakorkoli, Le Carré Misijonsko pesem postavi v Veliko Britanijo, v dni, ko so se zgodili teroristični napadi na londonski podzemni železnici in je vladalo obsedno stanje, v pregreto varnostno in obveščevalno ozračje, v splošno paranojo. Njegov glavni akter in pripovedovalec je nadarjen in rahlo samovšečen simultani prevajalec z obsegom vseh jezikov vzhodnega Konga, recimo bembe, lingala, svahilija, šijevščine, kirjanvadščine, če pustimo nekaj bolj eksotičnih ob strani, in občasno dela za eno od britanskih vladnih služb, ta pa ga za dva dni posodi Sindikatu, organizaciji gospodarstvenikov in zunanjepolitičnih ekspertov, ki zbere nekaj predstavnikov lokalnih kongovskih milic, se reče gospodarjev vojne, in jih s takšnimi in drugačnimi obljubami postavi pod poveljstvo novega voditelja v regiji, ki bo na volitvah šele zmagal. V zameno za tehnično robo, torej orožje, bodo nekaj časa malo brskali po rudnikih. Vendar pa se naš fant upre; ne le da je odraščal v Kongu kot sin misijonarja, tudi njegova sicer šele nekaj dni trajajoča življenjska ljubezen je politično angažirana medicinska sestra iz Konga, tam ima sina, in skupaj skušata podatke o načrtovanem puču sporočiti vsem tistim, ki jim najbolj zaupata. S presenetljivim, vendar čisto realističnim rezultatom. Le Carré dobro preplete več ravni dogajanja, ostaja dovolj enigmatičen, da je branje napeto, to je roman, v katerem ni nič tako, kot je najprej videti; res pa je tudi, da je namesto hladnega in šahovsko natančnega delovanja profesionalcev in vladnih služb tokrat obdelal akcije amaterjev, ljubiteljev, ki hočejo zafrkniti sistem, zakulisne in podmizne španovije. S tem postane za stopnjo bolj - in včasih kar preveč - sentimentalen, to se vidi predvsem pri rahlo ohlapni karakterizaciji. Romanu se pozna zelo natančna raziskava centralnoafriških političnih razmer, dober preplet ravni dogajanja, predvsem pa stopnjevanje rasizma kot posledice strahu pred vsem nebelskim na ozadju globalne križarske vojne.