Michel Tournier: Družina Adam

+ + +

Trkanje na rajska vrata

H. C. Artmann je v svoji zbirki proznih fragmentov Sonce je bilo zeleno jajce obdelal stvarjenje sveta tako, da je uporabil apokrifni antropološki material in ga pregnetel s humorjem, z odštekanostmi, predvsem pa jezikovno blizu poetični zgoščenosti, modernistični igrivosti in alogičnosti. Tournier, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih, pri nas ga najbolj poznamo po romanu Jelšev kralj, je čisto druge vrste pisec; zbirka Družina Adam je nabrana iz treh njegovih zbirk kratke proze za odrasle, začne pa se s stvarjenjem in z izgonom iz raja, iz neposluha za glasbo zvezd, pa s prvo človeško skupnostjo, s praparom, Adamom in Evo, nadaljuje pa s Kajnovim bratomorom in z vrnitvijo Jahveja, ki ga prenašajo v skrinji zaveze, v tempelj, k poljedelcem in od nomadov - naslov tokratnega izbora je dobro zadet, to so kozmogonije, zgodbe o prazačetkih. Vse nadaljnje zgodbe, pri čemer nekatere priklicujejo srednjeveške viteške kronike ali pravljice, robinzoniado, parazitirajo na likih commedie dell'arte in podobno, so samo posodobljene variacije legend in mitov, ti so enkrat replicirani in spremenjeni, drugič scela apokrifni, spori med plemeni in vasmi, med fevdalci ali pa antagonizmi med posamezniki so samo nadaljevanje osnovnega bratomornega razcepa. Tournier parazitira mitologijo, vendar ostaja pri tem ves čas vzvišen, pozna se mu, da je najprej filozof in da so v ospredju njegovega zanimanja predvsem etične dileme, vprašanje usode in naključnosti, krivde in odgovornosti za prekoračenja, repeticije in zrcaljenja, kar je malo borgesovsko; občutek imamo, da je substanca zgodb religiozna, vendar na način, ki ga literatura še prenese, obkro-ži teritorij in ga prepusti bralčevim intervencijam. Hkrati je njegova proza precej hladna in distancirana, po ublaženi groteski je blizu umerjenim izdelkom nemških romantikov, na

kar spominjajo vsakovrstni spački in pritlikavci, izjemni in izstopajoči posamezniki, ki niso nujno idealizirani in se pogosto ukoreninijo v zlu, moči, želji po prevladi. Pogosto je tematiziranje umetnosti, glasbe, pripovedništva, fotografije, eno od prizorišč je tudi cirkus, kar bi omogočalo večjo lahkotnost, vendar Tournier ne popušča. To je tradicionalna in vzvišena pisava, ki se sklicuje na zaresnost početja starih mojstrov in ne pripusti humorja, čeprav ji ne moremo odreči esteticizma in stilne premišljenosti, ki se kaže tudi pri kompoziciji; umetelnost zgodb še povečujejo pogosta vložena pisma, ki razkrijejo drugo plat zgodbe, demonični načrt, ki je bil pripovedovalcu - in bralcu - prikrit, prinese pa nov obrat pripovednega vijaka. Spretno, hladno, filozofično.