10. 7. 2008 | Mladina 28 | Kultura
Štefan, Toma in Gabri
Gabrazibher Gereselasie – Gabri, Tamrat Legase -Toma in Stefanos Ljepi – Štefan med vsakodnevnim treningom
© Boban Plavevski
Takole dobrodušno sem pikal beograjsko druščino, češ, za tele prihajajoče olimpijske igre smo vam pa Slovenci dobro izpulili tisto Marijo Martinović, sedaj srečno poročeno Šestakovo, ki je kar na lepem postala eden naših glavnih adutov. Ha, ne možete vi ništa bez Srba, so mi odgovarjali nekako porogljivo, čeprav je bilo v globini moč slutiti povsem resen ton. Toda, so skoraj bahavo dodali in s tem namignili na našo provincialno majhnost in velike posle, ki jih je zmožno le široko srbsko srce, mi smo pa pred nedavnim na podoben način pridobili kompletno maratonsko ekipo, kar tri vrhunske etiopske dolgoprogaše. In kdor se vsaj malo spozna na atletiko, bo vedel, kakšna hudirjevo vrhunska firma so v tej disciplini vse od leta 1960, ko je na olimpijadi v Rimu nasprotnike popolnoma izničil bosonogi Abebe Bikila. Od takrat je uspeh v maratonu postal svet sanj vse etiopske mularije, ki se menda skoraj v celoti od jutra do večera goni sem ter tja po tistem razdrapanem višavju.
S čim ste jih pa zvabili semkaj, sem bil radoveden. Z ničimer, se je glasil odgovor, prišli so kar sami. Srbi slovijo kot gostoljuben narod, poleg tega pa so tudi oni tako kot mi pravoslavci. Pa sem pomislil, da bi se prijel za glavo, kajti bizantinsko pravoslavje Srbov je podobno monofizitstvu koptsko-etiopskega pravoslavja kot žaba močeradu, čeprav oba izhajata iz sličnega jajca, toda raje sem se zadržal. Pa tudi tisto, da so si Srbijo izbrali načrtno, se je kasneje izkazalo za iz trte izvito, saj siromački tam spodaj za to deželo nikdar prej skorajda slišali niso. Fantje so pač tako rekoč klasični prebežniki, ki so se zaradi negotovih političnih in gospodarskih razmer na vsak način hoteli prigrebsti na sladko vabljivi Zahod, čeprav so morda pristali malo preveč vzhodno. A zdaj so, kjer so: 20-letni Gabrazibher Gereselasie, sedaj po domače kar Gabri, pa 19-letni Tamrat Legase ali Toma ter Stefanos Ljepi - Štefan s svojimi sedemnajstimi leti. Priložnost so s še nekaj kolegi zgrabili, ko so se udeležili nekega atletskega mitinga v Podgorici, od tam skliznili v Beograd in se predali. Potem so jih nekaj časa vlačili po zaporih in centrih za begunce, dokler se ni zanje zavzel trener Zoran Morović in se nekako pogodil, da jih lahko naseli v svojo družinsko hišico v vasi Pambukovici tam nekje v bližini Valjeva. Živijo v taki bolj skromni sobici s tremi posteljami, z mizico in s stoli, tipično pečko, ki jo tam imenujejo »smederevka«, na kateri si pogosto tudi sami kuhajo predvsem razno sočivje, malim prenosnim televizorjem ter tranzistorjem, iz katerega sope in hrešči etiopska muzika, stene pa so nespretno prelepljene z iz revij izrezanimi fotografijami raznih športnih zvezdnikov. Skratka ena taka običajno nesrečna gastarbajterska čumnata. Vsak dan dvakrat, zjutraj in zvečer, predivjajo po dvajset kilometrov, dokler so v vasi, za njimi dere vreščeča otročad, enkrat so se jim menda pridružili celo konji, drugače pa kot tihe in vljudne domače živali pomagajo gospodinji na vrtu pa okrog perutnine in konjev. Enkrat so bili tudi že v disku, kjer jih je precej vznemirilo razpuščeno divjanje plesalk, menda še najbolj Štefana, ki je med njimi baje največji kurbir, Gabri pa je tako ali tako že poročen in ima tam spodaj v Etiopiji celo enoletnega sinčka. Na mizici v svoji sobici imajo po stari srbski navadi oholo razstavljeno tudi precej veliko steklenico slivovice, čeprav naj bi bila po njihovem zatrjevanju namenjena zgolj gostom. Menda naj bi bila za njihov nastop edina ovira zgolj podelitev državljanstva in dokumenti, olimpijske norme sploh niso problem. A vendarle resni strokovnjaki opozarjajo, da se ljudje vse prepogosto zaženejo v medalje, ki jim tudi v tem primeru že kar bingljajo pred nosom, ter poudarjajo, da je tu na prvem mestu predvsem humanost. A slišim, da so Štefan, Toma in Gabri dobro nagonili vse svoje tekmece že na dveh maratonih, na malem maratonu okrog Ade Ciganlije in na tistem v Novem Sadu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.