Blaž Kutin

Nedavno je dobil slovenski celovečerni prvenec z naslovom Nikoli nisva šla v Benetke režiserja Blaža Kutina uradno povabilo v tekmovalni program letošnjega Sarajevskega filmskega festivala, ki bo od 15. do 23. avgusta. Uvrstitev na najpomembnejši filmski festival v Jugovzhodni Evropi je že sama po sebi uspeh, glede na okoliščine, v katerih je film nastal, pa se zdi ta še toliko večji. Film je namreč nastal s skrajno omejenim proračunom. Lahko bi celo rekli, da je nastal kot dobrodelni projekt. Vsi igralci in večji del močno okrnjene ekipe so namreč pri projektu, ki so ga posneli v le 12 dneh, sodelovali brezplačno. Film sta skupaj z Andrejem Kregarjem producirala njegova scenarista, Kutin in njegova življenjska sopotnica Rolanda Rebrek. Kregarjeva VPK je k projektu pristopila z opremo in tehnično pomočjo, scenarista pa sta vzela bančno posojilo.
A še pred odhodom v Sarajevo se je zapletlo. Film Nikoli nisva šla v Benetke je posnet na digitalni podlagi, da bi se lahko udeležil festivala, pa bi moral biti posnet na 35-milimetrskem filmskem traku. Film zato potrebuje povečavo, s pomočjo katere ga bo mogoče zavrteti v kinu. »Časa za povečavo ni več veliko, lastnih sredstev pa za to producenti nimamo. Zato srčno upamo, da nam jo bo omogočil Filmski sklad, na katerega smo že poslali vlogo. Konec koncev bi bil Nikoli nisva šla v Benetke edini slovenski film v tekmovalni sekciji celovečercev,« je nedavno v sporočilu za javnost zapisal Kutin.
Filmski sklad, brez katerega pri nas nastane le redko kateri film, pri povečavah pa brez njegove pomoči praktično ne gre, je povečavo tega filma letos enkrat že zavrnil. Film naj ne bi bil umetniško dovolj vrhunski, poleg tega pa naj tudi njegov tržni potencial ne bi bil tolikšen, da bi ga bilo vredno finančno podpreti. A kot kaže, je vozovnica za Sarajevo filmski sklad vsaj nekoliko omehčala. Filmu so namreč prejšnji teden za povečavo odobrili 16.000 evrov, a to še ni jamstvo za pot v Sarajevo, saj je postopek povečave enkrat dražji. S filmskega sklada so ob tem sporočili, da jih veseli, da se je sarajevski filmski festival ponovno odločil svoj program obogatiti tudi s pomočjo slovenskih avtorjev in da lahko selektorjem za pogumno odločitev samo čestitajo. Na koncu pa so cinično dodali, da »to ne spremeni dejstva, da je bil film lahko sprejet v konkurenco zgolj kot film, ki ne obstaja na filmskem formatu 35 mm«.
Dolgolasi scenarist in režiser Blaž Kutin je takšnih odgovorov že vajen. Filmski sklad namreč njegovim projektom vse doslej še nikoli ni odobril finančne pomoči, saj naj bi bili vsi premalo perspektivni. Vsi, tudi Lara, za katero je leta 2006 v Cannesu dobil nagrado novi talent EU in zaradi katere se je takrat znašel v središču pozornosti evropskih medijev.

Scenariji v predalu

A začnimo na začetku. Blaž je bil sprva bolj pisec kot filmar. V srednji šoli se je ukvarjal z leposlovjem, potem je delal kot novinar zlasti za Radio Študent. Iz tistih časov so mu ostala v spominu potovanja v Bosno, ki jo je nato obiskal tudi sredi vojne vihre, bizarne utrinke s poti pa je objavil v literarnem potopisu. Film ga je začel resneje zanimati med študijem sociologije in etnologije, zato ne preseneča, da je svoji diplomski deli posvetil ravno filmskima temama. »Takrat sem filme ravno spoznaval po režiserjih, pregledal sem cele filmografije in med drugim me je zintrigiral tudi Woody Allen. A ne le kot režiser, zanimala me je zlasti njegova nevrotičnost, s katero sem se potem ukvarjal v diplomi iz sociologije. Na etnologiji pa sem diplomiral iz Emirja Kusturice in balkanske mentalitete v njegovih filmih.« Potem je v nekem trenutku ugotovil, da je ustvarjanje filmov, od pisanja scenarijev do režiranja, tisto, kar ga najbolj zanima.
Ker ni študiral režije in tudi režiserskih izkušenj ni imel, je tako začel pisati scenarije in obenem upal, da se mu bo nekako uspelo prebiti tudi do režije. Prvi scenarij za celovečerec je napisal leta 2002. Naslovil ga je Gravitacija. »Gre za zgodbo, ko se skušaš pomiriti z nečim, česar ni več. Arhitekt, v mislih imam recimo Igorja Samoborja, se vrne s Švedske v neko mestece, kot je Tržič, kjer je živel nekoč in kjer je bil glavna faca v arhitekturi njegov oče. Sprva sem si zamislil, da bi bil oče že kakšno leto mrtev, sin pa bi poskušal dokončati projekt parka in pokopališča, ki ga njemu ni uspelo.« Scenarij je do danes učakal že kakih deset različic in medtem se je oče znašel v komi, kar zgodbo še bolj zakomplicira. Sledi seveda edino logično vprašanje: zakaj tega filma še nismo videli? »Dobro vprašanje,« zavzdihne Blaž. Z Gravitacijo je bil sprejet na Pitch Point v Berlinu, na svojo prvo scenaristično delavnico v tujini, a medtem ko so v tujini videli perspektivno besedilo, doma ni mogel dobiti finančne podpore za realizacijo filma.
Čeprav se z Gravitacijo doma stvari niso premaknile, se je ravno zaradi nje začel udeleževati številnih scenarističnih in režiserskih delavnic v tujini. Med potovanjem po Evropi je postal tudi soustanovitelj gibanja Forget Franz, s katerimi je želela skupina filmarjev zgraditi močno omrežje po vsem svetu. »Z družbo smo sedeli v nekem amsterdamskem pubu in govorili o neki anekdoti, v kateri nastopa mačka po imenu Franz. Takrat smo se dogovorili, da bo vsak od nas v vseh svojih filmskih izdelkih uporabil frazo 'Forget Franz'.« Nekaj filmov je potem res nastalo, v italijanskem celovečercu igrata celo Šerbedžija in Kusturica, gibanje pa je potem bolj ali manj zaspalo. A bolj kot maček je Blaža zaznamoval neki drugi Franz, njegov dober prijatelj, znani predavatelj scenaristike Franz Rodenkirchen. Prav zaradi njega se je prijavil na ugledno mednarodno scenaristično delavnico Script & Pitch, na kateri je doslej od Slovencev sodeloval le še Martin Turk. Delavnica je s finančno podporo sklada MEDIA potekala v manjših skupinah, ki so se v osmih mesecih nekajkrat sestale in premlele dotedanje različice scenarijev, ki so jih udeleženci sproti obdelovali, ves čas pa so bili na zvezi tudi prek mejla. »Takšno delo je super, ker se lahko o scenariju takoj pogovoriš z nekom, ki spremlja tvoje delo, ti pa si lahko v pomoč njemu,« meni Blaž.
Sam je na delavnici brusil scenarij za film Lara, ki pripoveduje o ženski, ki praznuje 60. rojstni dan, in medtem ko se njen sin, slavni pianist, pripravlja na gala koncert, vse bolj prihajajo na dan njene neizživete ambicije pianistke. Če si v vlogi Lare že predstavljate igralko Silvo Čušin, niste zgrešili. Blaž se je predlani, še preden je prišel ven Pevčev film Estrellita - pesem za domov, dejansko pogovarjal z njo, čeprav je nekoliko mlajša od Lare iz scenarija.
Nadaljevanje je znano. Tisti, ki so se prijavili za sredstva za razvoj iz sklada MEDIA, so se lahko prijavili tudi za nagrado novi talent EU, ki jo podeljujejo na filmskem festivalu v Cannesu. Ker so do nagrade upravičeni le režiserji, stari do 35 let, Blaž pa je bil takrat tik pred 36. rojstnim dnevom, so organizatorji še enkrat preverili, koliko je star, in že so mu izročili nagrado za njegovo Laro. Sledile so rdeče preproge, udeležbe na fensi večerjah, poziranje z evropsko komisarko. »Hecno je bilo. Odštekano. Veliko večji big deal so naredili, kot sem pričakoval. Moj največji problem pred Cannesom je bila namreč črna obleka z metuljčkom, ki so jo zahtevali od mene. To je bila cela akcija. S producentko Ido Weiss sva hodila po trgovinah in nihče ni imel na kartici dovolj denarja. Vse se je vrtelo okrog moje obleke, ki so jo stalno poudarjali v mejlih.« Obleka z metuljčkom je bila res nočna mora, sploh ker Blaž kravate ni ravno vajen. Je takrat morda razmišljal, da bi šel po nagrado kar v kavbojkah? »Ah, nagrado bi mi v tem primeru že dali, na rdečo preprogo me pa ne bi spustili,« je prepričan, saj je nedavno prebral knjigo Trier o von Trierju, kjer režiser Lars von Trier pripoveduje, da se je prav to zgodilo njegovemu producentu.
Če ga je takrat buren, predvsem pa množičen medijski odziv na nagrado silno presenetil, ga je doma skoraj sočasno pričakal hladen tuš. »Kljub nagradi mi filmski sklad niti za izboljšavo scenarija za Laro niti za njegovo realizacijo ni bil pripravljen nameniti nobenih finančnih sredstev,« se spominja dogajanja pred dvema letoma. Ni sicer edini s takšno izkušnjo. Janezu Burgerju je recimo filmski sklad vztrajno zavračal sofinanciranje projekta Circus Fantasticus, čeprav je njegov scenarij žel uspeh na Sundance Festivalu, največjem neodvisnem filmskem festivalu v ZDA. »Z Ido sva takrat hodila po številnih mitingih za koproducente in v Cottbusu smo se dogovorili za sodelovanje s koproducentom iz Nemčije. A v Evropi je tak sistem, da so načeloma vsi za, nihče pa ne more dobiti denarja, če nimaš že zagotovljenega nekega deleža od doma. Projekt, ki pri nas ni podprt s strani domače države, skoraj nima možnosti, saj zasebni kapital za tovrstne investicije ni zainteresiran. Zato sem res pričakoval vsaj neko osnovno pomoč filmskega sklada, a te ni bilo,« pravi Blaž. O razlogih za takšno odločitev ne želi pretirano razglabljati. »Ne morem pogledati v glavo ljudi, ki jih ne poznam. Kaj pa vem, morda pa imajo naše komisije strožja merila kot tiste v Cannesu ...«
Scenarij za film Lara je dobil po Cannesu nagrado tudi na filmskem festivalu v Sarajevu, Blaž je bil povabljen na številne delavnice, med drugim tudi na tisto, ki jo prireja francoska igralka, scenaristka in režiserka Jeanne Moreau. A deseta različica scenarija je na koncu obležala v predalu ...

Upor s filmom

Jeseni 2006 se je odločil, da je tega dovolj. Lotil se je novega scenarija. Spet so ga premamili napeti medčloveški odnosi, le da je tokrat v središče postavil mlad zakonski par, ki je šel očitno skozi travmatično izkušnjo, pri tem pa jima skuša pomagati fantov oče. Scenarij je sprva pisal sam, a ker je imela Rolanda, ki povsem razume njegov način razmišljanja, kup uporabnih predlogov, sta ga nazadnje naredila skupaj. »Nisem želel, da bi tudi ta scenarij obležal v predalu, zato sva ga namenoma napisala tako, da bi ga lahko posneli, in to sami. Zelo sva se torej samocenzurirala in podredila temu, da bi bil film vendarle lahko realiziran,« pravi Blaž.
Tako je nastal film Nikoli nisva šla v Benetke, nekakšen road movie, poln plan sekvenc, daljših kadrov, ki so ga v slabih dveh tednih posneli na Pokljuki, v Bohinju, v Benetkah. »Na srečo smo imeli fajn ekipo, ki je čutila veliko pripadnost projektu in je vsa dela opravila zastonj. Še celo igralec Peter Ternovšek, s katerim sva bila pred leti že dogovorjena za vlogo v filmu Lara, je šel pri svojih letih prvič v življenju iskat sponzorje in je bil tudi uspešen pri tem,« se nastajanja svojega prvega celovečerca spominja Blaž. Tri četrtine igralske zasedbe, Petra Ternovška, njegovega sina Aljošo Ternovška in snaho Ivo Kranjc, sta z Rolando izbrala namenoma, saj so tudi zasebno družina. Četrto vlogo je odigral Tadej Toš.
Zdaj torej film potrebuje povečavo. Ker je znesek, ki ga je minuli teden sporočil filmski sklad, preskromen zanjo, ekipa trenutno premleva druge možnosti. Časa je malo, alternative pa pičle. Blaž doslej kot filmar ni zaslužil še ničesar, oba z Rolando pa se preživljata s prevodi podnapisov za TV Slovenija. »To delo je lahko tudi zelo zafrknjeno. Še posebej, če gre za kakšne humoristične nadaljevanke, ki gradijo na besednih igrah, pri nas pa nimaš takšnih fraz in situacij. Takšen je recimo Fraiser.«
Za zdaj že nekoliko zaprašeni Gravitacijo in Laro obstaja vse večja verjetnost, da bosta za vedno obležali v predalu. Teh scenarijev za razliko od filma Nikoli nisva šla v Benetke namreč sam ne bi mogel spraviti na filmski trak. »V bistvu obstajata samo dve varianti. Ali mi na skladu nikoli ne bodo dali sredstev, čeprav ta dva filma potrebujeta normalen budžet, sicer bosta izpadla zanič, ali bo pa mene nehalo zanimati,« je prepričan. To sicer še ne pomeni, da bo odnehal. Se bosta pač z Rolando lotila še enega scenarija.