Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah

+ + +

Kriza - poročilo s terena

Peter Handke ima v romančku izpred kakšnih dvajsetih let Trenutek pravega občutka - ali pa je mogoče pristnega, sem bral v enem od južnih jezikov - za glavnega tipčka, ki je čisto preveč občutljiv in se izgublja med množico, sam v sebi in v lastnem paranoidnem komp(l)otu, dokler ga ne prešine in se mu pregnoji; nekaj podobnega čakamo tudi pri Genazinovem Ljubezenskem preplahu - in dobimo. Možak, ki nam vse skupaj pripoveduje, je v zgodnjih petdesetih in ima že dlje časa dve ženski, ki ne vesta druga za drugo, tako da od prvih stavkov naprej samo tehta in računa; bi ostal s to, bi se poročil z drugo, bi to in ono, težka in primerja njune dobre in slabe lastnosti, ves čas, skoraj kompulzivno, se vmes malo spomni še svoje prve žene in je sploh čisto izločen iz sveta. Ugotavlja, podobno kot njegovi sogovorniki, skoraj sami teoretiki, čudakarji in zateženci, da »večina ljudi ni nezadovoljna zaradi zunanjega vzroka, temveč zaradi notranjega; zaradi občutka lastne neustreznosti. Odsotnost sovražnika oblikuje kolerični značaj oziroma povzroči nemočno užaljenost«, ali pa, »da nič, kar živi, ni resnično, popolnoma vse je popolnoma neresnično. Vsi živimo v apokalipsi neke nemogoče resnice« in podobno, in včasih imamo občutek, da beremo Sartrov Gnus, ki bi mu sicer morali reči Tesnobnost, le da malo aktualiziranega in brez tistih danes patetičnih eksistencialističnih vložkov. Tudi zato, ker poglavja o stvareh, ki imajo svoje lastno življenje, ali pa o gnusu kar počez ne umanjkajo, le da ga namesto pripovedovalca podaja njegov čudaški kolega, strokovnjak za gnus. Sploh so sami kolegi, en ekspert za paniko, drugi za pomanjkljivosti pošte, z dokumenti in s terenskimi raziskavami se bori proti njeni nemarnosti, na robu paranoje, naš pripovedovalec je ekspert za apokalipso, predava upokojencem o tem, kako bodo pokvarjeni stroji, no, bela tehnika, zapolnili in zajebali ves svet, ali pa predava katastrofične scenarije za prihodnost, in ker oni vejo, tako kot on, da je vse narobe in z vsakim korakom vse bolj, ga drago plačujejo. Kako tudi ne, s svojo občutljivostjo ne le da je do konca realiziran hipohonder, motijo ga tudi vonj olupljene banane, ne samo vonj po prežganih piščancih iz kioska, boji se predorgazmičnega sekreta svoje bivše žene, take stvari. In potem - pof! - se tik pred krizo, pred poslovilno erekcijo, vse skupaj razpoči, najde uteho v minljivosti in sklene gnusen kompromis, kar zadeva ženski: obdržal bo obe. Genazino je precej občutljiv opazovalec, pisava je prepojena s pravim nemškim duhom teže in se bralcu dobro upira, čisto po modernistično, je pa nekaj prav simpatičnih in s smislom za detajl izpisanih epizod.