17. 7. 2008 | Mladina 29 | Svet | Komentar
Pošljite klovne!
Kaj ima Barack Obama s strahom, ki obstaja - in kaj ima John McCain z državo, ki ne obstaja
John McCain, republikanski predsedniški kandidat, vztraja, da ni George Bush. Nisem Bush, nisem Bush! Le kdo bi hotel biti Bush?
Toda McCain po drugi strani tudi vztraja, da Češkoslovaška še vedno obstaja. Nedavno je rekel: »Zaskrbljen sem zaradi nekaterih potez ruske vlade, recimo zaradi tega, ker je Češkoslovaški zmanjšala dobavo energije.« Češkoslovaški! Ki že 15 let ne obstaja več. Spodrsljaj? Ne, malce prej je poudaril, da bo »tesno sodeloval s Češkoslovaško, Poljsko in z drugimi državami«. Še prej pa je rekel: »Prva stvar, ki jo bom naredil, bo ta, da bom na Češkoslovaškem in Poljskem zagotovil namestitev obrambnega raketnega sistema.« Tudi obrambni raketni sistem bo namestil v državo, ki ne obstaja več. In ki je razpadla davnega leta 1993. Kaj že je McCain rekel leto po razpadu Češkoslovaške? Točno: da naj tudi Češkoslovaško sprejmejo v Nato. McCain torej je Bush! Leta 1999 se je na slavnostni večerji dvakrat zahvalil »ambasadorju Češkoslovaške«. Ni kaj, McCain je Bush. In bolj, ko vztraja, da Češkoslovaška še vedno obstaja, bolj je Bush.
A celo Bush je leta 2000 - v času predvolilne kampanje - vedel, da Češkoslovaška ne obstaja več. Ali natančneje, novembra 1999 v slovitem ad hoc kvizu, ki se ga je z njim šel Andy Hiller, reporter bostonskega kanala WHDH-TV, resda ni znal našteti imen voditeljev štirih največjih »kriznih žarišč«, Čečenije, Tajvana, Indije in Pakistana, toda naslednje leto se je čudil, da mediji na veliko poročajo o njegovi nevednosti, o McCainovi nevednosti, čeprav človek »govori o ambasadorju Češkoslovaške«, pa ne rečejo nobene: »Jaz vem, da Češkoslovaška ne obstaja, pa vendar to ne pride v večerna poročila.«
Res je, McCain ni Bush. McCain je Bush in pol! McCain je parodija, karikatura Busha! Barack Obama, demokratski predsedniški kandidat, bi mu moral reči: John, preden na Češkoslovaško namestiš obrambni raketni sistem, bi bilo dobro, da obiščeš Jugoslavijo in predsednika Tita vprašaš, kaj o tem misli Sovjetska zveza.
A tudi Barack Obama je postal karikatura. Ugledna, liberalna, intelektualistična revija New Yorker je namreč na svoji zadnji naslovnici objavila karikaturo, naslovljeno Politika strahu (The Politics of Fear). Na karikaturi vidimo Obamo, ki se v opremi, turbanu in kostumu islamskega terorista s pestjo pozdravlja s svojo soprogo Michelle, preoblečeno v črno panterko z afro-lookom razvpite črnske radikalke Angele Davis in s kalašnikovko v roki - na steni Ovalne pisarne v Beli hiši visi slika Osame bin Ladna, v kaminu pa gori ameriška zastava. Karikatura pač. Toda s karikaturo je tako kot z vicem: če ga začneš razlagati, ni več smešen. In bolj, ko ga razlagaš, manj je smešen. Američani so storili natanko to: karikaturo so začeli razlagati. In bolj, ko so jo razlagali, manj smešna je bila. Oziroma: na karikaturo so reagirali tako, kot so muslimani reagirali na danske karikature preroka Mohameda.
Karikatura Barryja Blitta je udarila z močjo cunamija: čisti shock & awe. Amerika se je tako stresla, kot da je na robu druge državljanske vojne. Nekateri so rekli, da je šel New Yorker tokrat predaleč, drugi, da je padel tako nizko, da nižje ne bi mogel, tretji, da je vse zreduciral na najmanjši skupni imenovalec, četrti, da je padel na nivo tabloidne smeti, na nivo TV-mreže Fox News in National Enquirerja, peti, da hoče rasni stereotip prodati kot satiro, ki da to ni, šesti pa, da tako rekoč blasfemično širi slab okus. Nekaterim se je vse skupaj zdelo žaljivo, drugim groteskno, tretjim ekstremno. Nekateri so bili šokirani, drugi ogorčeni, tretji pa so rohneli, da jim ob tem ne gre na smeh, da skuša New Yorker prodati čim več izvodov, da cilja tiste, ki uživajo v rasističnem humorju, da je s tem naredil veliko uslugo Johnu McCainu, desnici in rasistom in da bodo takoj nehali plačevati naročnino. Hillary Clinton je rekla, da je to žaljivo. Prosim, Hillary! Štab Johna McCaina je rekel, da je to žaljivo. Prosim, John! Štab Baracka Obame je rekel, da je to žaljivo. Nehajte, mediji niso poganjki predvolilnih kampanj. Tisti, ki se jim je zdelo, da intimno razumejo poanto karikature, pa so rekli: že, toda v Ameriki je ogromno ljudi, ki poante ne bodo razumeli! Kaj torej: naj mediji objavljajo le stvari, ki jih vsi razumejo?
Poante karikature v resnici ni težko razumeti. Desnica Ameriko žge in straši z vsemogočimi dementnimi stereotipi o Obami, čigar ime itak izgovarja »Osama« - da je v resnici musliman, da v resnici ni patriot, da je v resnici »mandžurski kandidat«, infiltriranec militantnega islama, da je Bela hiša na tem, da postane teroristična celica. In Politika strahu je karikatura teh histeričnih stereotipizacij Obame, teh ekstremističnih strašenj (hej, prestrašimo ljudi, da bo ja zmagal naš idiot!), teh desničarskih strahov, teh predvolilnih dezinformacij, ki skušajo iztiriti Obamovo kandidaturo. Karikatura povzema tudi sledi vsega tistega, česar Amerika očitno ne more prebaviti: »pozdrav« zakoncev Obama, ki ga je desnica razglasila za »pozdrav Al Kajde«, Obamovo nekdanje prijateljevanje z Billom Ayersom, ki je nekoč teptal ameriško zastavo, Obamovo nekdanje prijateljevanje s pastorjem Wrightom, ki je do Amerike zelo skeptičen, Michellino oznanilo, da je šele zdaj prvič ponosna na svojo domovino, in Obamovo izjavo, da se ruralni Američani zaradi zagrenjenosti in socialne frustriranosti zatekajo k orožju in religiji. Ergo: Amerika je v obraz dobila sliko vsega tistega, česar ne more prebaviti, zato niti ne preseneča, da je desna blogosfera panično vzkliknila: To je to! To je prava slika Baracka Obame! To je on! Ta slika je natanko vsota vseh mojih strahov!
A Politika strahu je karikatura prav tega - resnice, ki svoje lastne stereotipe o Obami jemlje resno, kot fakt. Po drugi strani pa tudi ne preseneča, da je bila reakcija nasploh tako burna - ne le na desnici, na strani »teme«, ampak tudi na levici, med liberalci, na strani »svetlobe«. Politika strahu je očitno popolna slika vsega tistega, kar Ameriko spravlja v nelagodje. V karikaturi, ki brije norce iz ekstremističnega dela Amerike, je tudi bolj razsvetljeni del Amerike trčil ob svoje dvome, ob svoje strahove, ob svojo negotovost, ob svoje nelagodje, ob svoje neprebavljene predsodke. Naslovnica New Yorkerja je performans, ki šele v paketu z reakcijami nanjo postane popolna slika Amerike - slika prestrašene, panične, paranoidne Amerike, ki se boji drugačnosti, nepredvidljivosti, diverzifikacije, nians dialoga, ki ne ve, ali res hoče Obamo, ki ima občutek, da ga ne pozna dovolj, ki druge rase še vedno dojema kot misterij in enigmo in ki išče razloge, da ne bi volila Obame. Potemtakem slika Amerike, ki karikaturo ameriške reakcije na prvega črnskega predsedniškega kandidata razglaša za zločin in blasfemijo, sama pa ni črnca še nikoli v zgodovini izvolila za predsednika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.