17. 7. 2008 | Mladina 29 | Kolumna
Moja Kartagina
Pripomba me je zaskrbela. Brez dodatne razlage je pomenila, da sem s stalnim omenjanjem Janše lahko videti kot njegov slepi nasprotnik.
© Tomaž Lavrič
V davnem tretjem stoletju pred našim štetjem je rimski senator Kato vsak svoj govor končal s stavkom: Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti. Ta dodatek je bil, ne glede na vsebino govora, tako neizbežen, kot je v življenju neizbežna samo še bridka smrt.
Dobri dve tisočletji pozneje, takole pred tremi, štirimi tedni, me je starejši brat (starejši bratje so na svetu zato, da izrekajo kočljive pripombe, ki letijo na mlajše) opomnil, da se utegnem spremeniti v nekakšnega zapoznelega Kata: skoraj vsako svojo kolumno končujem kot častivredni Rimljan, je rekel, le da je nesrečno Kartagino (ki so jo Rimljani v tretji punski vojni naposled pokončali) zamenjal Janša.
Torej: Ceterum censeo Janša esse delendum. Sicer pa mislim, da je treba Janšo uničiti.
Pripomba me je zaskrbela. Brez dodatne bratove razlage je pomenila, da sem s stalnim omenjanjem Janše lahko videti kot njegov slepi nasprotnik. Če do nekoga izgubiš distanco, izgubiš tudi objektivnost (kolikor je pač mogoča), s tem pa navsezadnje tudi verodostojnost. In tisti kanček vplivnosti, ki si jo kolumnisti skupaj s svojimi pišočimi sorodniki radi pripisujemo, a je, žal, ni ali pa izdatno zaostaja za zaželeno količino.
Pripomba me je zaskrbela samo deloma - pač zato, ker sem se z njeno vsebino ukvarjal že sam. Na podlagi minulih razmislekov o tej temi v obrambo svoje novinarske integritete, pa tudi v obrambo ugleda tednika, v katerem imam čast nastopati, slovesno izjavljam, da nisem bil in nisem slep ali zaslepljen nasprotnik sedanjega premiera.
Naj navedem nekaj ugovorov proti moji domnevni katonski drži.
V vsaki kolumni ceterum censeo... kljub vsemu ne zapišem. To je preverljivo. Res pa je, da se Janez Janša v moje spise priklati zelo pogosto. To je, mislim, predvsem posledica tega, da leži njegov svet povsod okoli mojega in vanj nenehno vdira, pogosto na načine, ki se ne zdijo spodobni. To velja tudi za številne druge državljane.
Ali z drugimi besedami: Janša je v politiki tako vsenavzoč in odločujoč, oblast dejansko in metaforično tako pooseblja, da ga novinarji, ki skušajo politično dogajanje v tej deželi obravnavati bolj scela, težko zaobidejo. Slovensko politiko je osebno obarval vsaj toliko, kot so ameriško, rusko in italijansko Bush, Putin in Berlusconi. Z eno besedo: Janša je oblast, oblast je Janša. In kot ga je težko ali nemogoče odmisliti ali nagnati iz politike, ga je težko spraviti iz člankov, komentarjev in kolumen. Kar leze vanje.
(Ob tem je treba priznati, da je s svojo neserijsko pojavo in radikalizmom, kakorkoli ga že vrednotimo, hvaležen predmet novinarske obdelave. Mož, ki se včasih zdi tak, da ni čudno, da se je vanj zaljubilo eno čednejših deklet v deželi, drugič pa surov in hudoben kot kak temačen Dickensov tip, tudi dve desetletji po procesu JBTZ zbuja svojevrstno fascinacijo. Po drugi strani bi se človek pogosto raje ukvarjal z drugimi, svetlejšimi in produktivnejšimi osebnostmi, a kaj, ko, žal, niso tako v ospredju.)
Nasprotovanje Janši mi tudi ni zapisano v genih. Pri tem se poleg na pomanjkanje znanstvenih dokazov o dednosti sovraštva do konkretnih oseb sklicujem na dejstvo, da v začetku 90. let toliko da nisem spravil na svetlo knjige-intervjuja s sedanjim premierom. Imela sva več dolgih pogovorov, ki jih je zvesto zapisovala Fanika Vidrih, stipkal sem kakih sto strani, potem pa nisem knjige nikoli končal - ker se mi je čedalje bolj zdelo, da se Janša, kakršnega sem mislil, da približno poznam, na političnem odru spreminja v neko čisto drugačno, tako rekoč drugo osebnost. Tako sem knjigo ukinil. No, intervjuvanec je to potencialno izgubo več kot nadomestil s svojimi knjigami o sebi.
Naslednja leta so moj vtis o Janševi preobrazbi (ali pa njegovem organskem razvoju, kakor se vzame) potrdila. V bistvu gre za preprosto stvar: slovenska politika bi bila brez Janše veliko bolj benigna. Tega mnenja pri svojem urednikovanju (Delova Sobotna priloga) in pisanju nisem skrival, prej nasprotno. Nesojeni protagonist omenjene nesojene knjige je najbrž tudi zato zahteval (kot je v ohranjenem elektronskem sporočilu pred časom zatrdil sedanji odgovorni urednik Dela), da se me skupaj s še tremi drugimi novinarji Dela utiša. Kasneje je, da se Koširjevo elektronsko sporočilo ne bi zdelo izmišljeno, nataknil nagobčnik kar časopisu v celoti. Ali pa ni hotel demantirati mnenja Spomenke Hribar, da »po hitrem postopku vzpostavlja totalitarno strukturo oblasti«.
Svoje domnevno slepo nasprotovanje človeku, ki je tačas žareče sonce našega političnega osončja, zanikam tudi s tem, da sem kmalu po volitvah 2004 napisal približno tole: ker je Janša postal premier, dobil po vseh pravilih veliko moč in postal politik, odgovoren za vse Slovence, bo njegovo vladanje morda razpršilo strahove, ki so spremljali njegovo zmago.
Kdor hoče, lahko vzame to kot oportunizem ali visoko stopnjo naivnosti. Sam sem v napisano deloma verjel, saj se mi je zdelo, da bi bilo tako razmišljanje logično za vsakega razumnega politika, ki se prvič znajde na najvišjem položaju in hoče na njem tudi ostati. Zraven pa je bilo seveda tudi nekaj tistega večnega drobnega novinarskega napuha in iluzije; naslovnik bo to prebral in upošteval.
Moja Kartagina je potem od volitev naprej in ves mandat počela skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi zapravila veliko začetno priljubljenost, potrdila stare strahove o avtoritarnosti, populizmu, novem klientelizmu... in pripravila ljudstvo do tega, da bi na letošnjih volitvah obrnilo palec navzdol. Zdaj skuša ta pomembni prst mrzlično zasukati navzgor, v glavnem tako, da tudi s tem popravnim izpitom zajeda prihodnji razvoj in še bolj sesuva pravnost. Če miselnosti in nravi, ki vodita tvojo politiko, ne zmoreš spremeniti v dobrih treh letih vladanja, tudi preskok v zadnjem hipu ni mogoč. Ali pa je zaigran; pajac, na dnu obtežen s svincem, se bo hitro spet zravnal, takoj ko bo pritiska (volitev) konec. Potem bo delal škodo naprej.
Torej vendarle ceterum censeo. Vest je čista, vprašanje je le, v kakšnem odmerku naj nastopa to mnenje, da ne bo delovalo kontraproduktivno. Sicer pa gre samo za eno od šibkih reakcij na mogočno osnovno akcijo. Če bo Janša 21. septembra politično potolčen, kot je bila nekoč veliko bolj kruto uničena Kartagina, bo predvsem zaradi sebe, ne zaradi tega in številnih drugih ceterum censeo.
In še ena slovesna izjava: s prvoosebnimi stvarmi bralcev ne bom več nadlegoval.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.