17. 7. 2008 | Mladina 29 | Kolumna
Državniki igrajo nogomet
Kaj narediti z nacionalizmom, ki ga zavračamo v politiki, kolikor mi je znano, povsod, le na nogometnem polju ne. In sicer dosledno ne.
Kar smo o naravi in položaju svetovnega nogometa na tem mestu rekli že pred dvema letoma, ob svetovnem prvenstvu, se je v zgoščeni obliki potrdilo tudi na evropskem. Svet se je nekaj tednov resno posvetil tej igri, ki jo poznajo povsod, le Američani jo še potiskajo v ozadje, samo zato, ker imajo dve drugi, zanje pomembnejši nacionalni zabavi.
Stvar je postala resna. Zbudila je v ljudeh in tudi v njihovih voditeljih prastara čustva nacionalnega ponosa ali pa želje, da se iz različnih uporabnih razlogov ta ponos vrne in razmahne, čeprav samo na stadionih in okoli njih. Najbolj iskrena med današnjimi politiki, Angela Merkel, je tako rekoč demonstrativno prihajala na vse nastope nemškega moštva in nekajkrat celo vzkliknila, če smo pazljivo poslušali, kakšen nacionalni ponos igra in udeležba Nemcev popolnoma razumljivo prebujata v srcih njenih sonarodnjakov, tudi nje, in kako dobro se človek ob tem počuti - kot Nemec.
V njeni domovini živita dva milijona Turkov in na njihovih hišah so zaplapolale - turške zastave! Kot da so se nemški Turki spomnili besed predsednika turške vlade, izrečenih ob nedavnem državniškem obisku, kako naj tudi v Nemčiji ostanejo Turki!
Kaj se dogaja? Čustva, ki jih že davno pripisujemo precej daljni preteklosti, so se tako rekoč maščevalno dvignila iz uradne pozabe - kaj čutijo navadni ljudje, se pred tem ni zdelo več pomembno - ter dobila potrditev v ložah za visoke predstavnike sodelujočih držav. Ti so se trudili, da so jih množice tudi videle! Da so se tudi oni veselili vsakršnega uspeha »svojih«. Če ostanemo pri Nemcih. Rečeno jim je bilo, da je tudi tretje ali sedaj drugo mesto - nepozabna zmaga. V Španiji pa se ljudje resno sprašujejo, ali bi bilo mogoče, da bi triumf na nogometnem polju pripomogel k boljšemu cementiranju različnih kosov skupne domovine - težka naloga, če se spomnimo, da Španija zavrača priznanje Kosova, ob čemer so drugi, disciplinirani udi Evropske unije le skomignili z rameni - češ, saj jih moraš razumeti, bojijo se razpada svoje države, če bi priznali.
Najzanimivejše je pač ravno to, da drugi, ki so neodvisnost Kosova takoj priznali, razumejo, denimo, tudi odklonilno stališče Špancev. Ne moti jih. Še manj kogarkoli moti, če so Turki razobešali turške zastave v deželi, ki je vse, samo turška ne! Ali bo Španija ostala enotna država, ne vemo, toda obnašala se bo tako, kot ji ustreza, četudi gredo drugi, pa čeprav večina, nekoliko drugačno pot, za katero so si izmislili tudi opravičilo: pri Kosovu smo pustili ob strani helsinško listino, ker gre za »poseben primer«.
Vedno je pomembno imeti posebne okoliščine za potrditev nekega zasuka.
Le kaj zdaj narediti z nacionalizmom, ki ga zavračamo v politiki, kolikor mi je znano, povsod, le na nogometnem polju ne, in sicer dosledno ne. V političnem besednjaku je nacionalizmu prisojeno skorajda zadnje in zelo zaničujoče mesto.
Pravkar smo za to dobili potrdilo v Avstriji, deželi, ki je izraze nacionalnega ponosa prepustila le še legendam o lepih kraljih in kraljicah, zlasti zadnjih. Saj ne bomo zamerili avstrijskim filmom, da poveličujejo Sissi. Pravkar pa so nagnali dosedanjega kanclerja, ker so se v njegovem krogu razrasla ugibanja, ali je prav, da se o lizbonski ustavi odloča z navadnim parlamentarnim postopkom ali pa bi se moralo odločati z referendumom.
Z referendumom?! Res je, da tako delajo Švicarji, vendar gre za staro šaro. Prosim vas, kdo pa se še ob vsaki malenkosti zateka k referendumom. Saj to bi bil čisti populizem! Imamo dobre parlamente in poslance, ki jim ne bomo zamerili, če po naključju niso prej prečitali dokumenta polustave.
Z referendumom naj ravnajo tako, kot so vsaj še pred zadnjim nogometnim prvenstvom ravnali z nacionalizmom. Oprostite, z naravnim nepolitičnim patriotizmom, ki ga bomo dovolili ob nogometnih prvenstvih in ga takoj po njih potisnili nazaj v omaro, kajne?
Referendum je pač pomemben le, če sklenemo, da je za neko vprašanje pomemben. Pred tremi leti, tako nekako, smo v Sloveniji imeli referendum o RTV. Glasovi so bili, kot se spomnimo, enakomerno porazdeljeni, privrženci zakona, ki ga je podpirala nova vlada, so dobili poldrugi odstotek glasov več. Zmagovalci so takoj, ne da bi trenili, povedali, da gre za »veliko zmago«. Zdaj pa si Avstrijci upajo reči, da gre pri referendumih za populistično demagogijo.
Avstrija bo očitno po navadni poti ostala zvesta novi evropski ustavi. Referendumi, prosim vas!
Zdaj pa o nečem veliko večjem - večjem zaradi nove razporeditve svetovnih sil. V Pekingu bodo kmalu udarili na gong in začele se bodo olimpijske igre. Sočasno pa smo imeli nerede v Tibetu. Tibetanci si želijo več avtonomije. Nekaj svetovnih, demokratično razpoloženih državnikov je sprva namignilo, da na odprtje iger iz protesta ne bodo šli. Drugi so le previdno molčali.
Uradna Kitajska je bila ogorčena, da je kdo pripravljen umazati s politiko tisto popolnoma čisto stvar, svetovni šport! Saj bodo tako globoko užalili dušo velikega kitajskega naroda. In slika morebitnih protestov je začela bledeti. Kot je bilo pričakovati, je pomisleke prvi zavrgel francoski predsednik Sarkozy, politik bliskovitih zasukov. On že ne bo žalil čustev velikega kitajskega naroda, tudi zaradi Tibeta ne. Vztrajna demokratka Merklova v trenutku, ko to pišemo, še ni spremenila svojega načelnega stališča o demokraciji in pravicah narodov in naj ne bi šla. Nestrpno bomo čakali.
Ali je mogoča ponovitev njenega prvega obiska v Beli hiši, ko je gospodarju v obraz povedala, da mora Guantanamo izginiti? Kot rečeno, ta hip čakamo.
Lahko se gre na olimpijado seveda tudi po odprtju, denimo ob koncu. Ali pa ob zmagi kakšnega Nemca.
Ali še lahko doživimo doslednost v politiki? Dosledni so navadno le majhni. Če ne morejo drugače.
Pri takšnih dogodkih igrajo glavno vlogo interesi. Zaradi interesov so nujni čim boljši odnosi s Kitajsko. A zaradi interesov je nujna tudi podpora »svojim« na nogometnem in drugih športnih poljih. Interesi so različni, izbrati pravega je pač neprijetna naloga politike. Možni so seveda koktejli. Ali pa teatralnost.
Zakaj bi Barack Obama želel govoriti pred Brandenburškimi vrati?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.