Fay Weldon: Dekameron v toplicah

Babji čvek

Fay Weldon je ena najbolj cenjenih in priljubljenih sodobnih angleških pisateljic, piše na zavihku, in se potem ves čas sprašujemo, zakaj, pa zakaj je dobivala ugledne nagrade in kakšne, kar piše takoj zatem. Dekameron v toplicah je namreč tudi z nekoliko znižanimi kriteriji za nezahtevno počitniško branje problematičen, na več ravneh. Čeprav ne brez referenc in sklicevanja na klasiko; že v Boccaccievem Dekameronu se skupina desetih Florentincev zateče pred kugo v dvorec in si tam pripovedujejo zgodbe, in to je prepoznaven urejevalni princip tudi v tej ciklični pripovedi. Vanjo so vključene zgodbe bolj ali manj uspešnih žensk vseh starosti in spolov, za demokratičnost in širino namreč poskrbita tudi transeksualec/ka in lezbijka, ki si ob grožnji epidemije sumatrske gripe nekje tam zunaj in ob odpovedi komunikacij - v dvorcu za petsto funtov na glavo na dan gre vse narobe, zaradi stavke ga zapušča osebje - v džakuziju pripovedujejo življenjske zgodbe. Profili so kar najbolj široko izbrani, od sodnice do možganske kirurginje, od vojne poročevalke do vikarjeve žene, ženske so poimenovane s poklici ali z glavnimi značajskimi potezami. Vse zgodbe se seveda tako ali drugače vežejo na odnose z moškimi. Weldonova se ne odloči za nobeno od obeh možnosti, niti za žanrsko enotnost, to niso izključno sentimentalke ali solzivke, vmes so tudi zgodbe o duhovih pa ljubavne povesti o usodnih zaljubljenostih in karakternih prekoračenjih, niti za žanrsko poigravanje; glavni problem tega cikličnega romana je distanca do žanra, med zgodbami in zapisom imamo pisateljico, menda uspešno, ki jih zapisuje po prihodu v sobo, nekaj je posnetih, druge so plod lekcije iz življenjepisa na tečajih ustvarjalnega pisanja. Vendar pa gre ves čas bolj kot za zgodbe za njihove povzetke, zgodbe so podane v kar najbolj surovi in surovinski obliki, bolj kot slast pripovedovanja in suspenz je na delu okleščanje, redukcija, kot da bi nekdo nalašč porezal vsakršno žanrsko dovršenost, kaj šele literarnost. Tudi povezovanje zgodb skozi pisateljičino rezoniranje in razmere na gradu je slej ko prej naivno in nezanimivo in po vseh mogočih romanih, ki so sprešali različne žanre, recimo Puigovem Poljubu ženske pajka ali Calvinovem Če neke zimske noči popotnik, deluje Dekameron v toplicah kot neposrečen literarni skelet, ki razkriva znižan avtoričin talent ob nedvomni pretencioznosti in podloženosti s klasičnim vzorom.
Poletno branje? Raje ne. Sploh pa ne pred izvirnim Dekameronom.