V slovenski Istri je kršenje zakonov postalo stalnica

Barbara Verdnik je bila leta 2006 razrešena s položaja direktorice družbe Primorske novice, odstavitvi pa so sledili kadrovske menjave in vsebinsko preurejanje istoimenskega časopisa. Verdnikova je družbo Primorske novice tožila, nato pa začela delati kot novinarka. Pisala je o razmerah v slovenski Istri, o političnih in gospodarskih povezavah in nepravilnostih. Pred meseci se je odločila narediti še korak naprej: vstopila je v aktivno politiko in danes nastopa kot kandidatka stranke Zares. Je ena redkih, ki odkrito in brez zadržkov govorijo o političnih in gospodarskih navezah na Primorskem.

Iz vaših izjav in člankov bi lahko na kratko povzeli, da politiko in gospodarstvo na Obali danes obvladuje nekakšna lokalna mafija. Je to prehuda sodba?

> V novinarstvu ni retorike, ker štejejo dejstva. Zadnje leto sistematično odkrivam, raziskujem in želim priti stvarem do dna. Seveda se zavedam, da smo novinarji neke vrste agnostiki in ne moremo nikoli v celoti odkriti resnice, ker dobiva ta s časom in z novimi akterji vedno nekoliko spremenjen obraz. Skozi novinarske in medijske oči že leta spremljam dogajanje v slovenski Istri, sestavljam podatke in informacije iz različnih virov ter prihajam do zanimivih odkritij. Nikoli nisem rekla, da ta prostor obvladuje lokalna mafija. Ta izraz je pred dvema letoma po lokalnih volitvah uporabila novinarka Petra Vidrih v svojem vprašanju in doživela hud napad koprskega župana ter tožbo. Lahko pa rečem, da je videti, kot da za slovensko Istro veljajo neki posebni zakoni oziroma postaja kršenje zakonov in pravil v družbi stalnica, indikacije koruptivnosti vedno bolj očitne, sankcij pa ni.

Glavno besedo na Obali ima koprski župan Boris Popovič. V Sloveniji je sicer najbolj znan po sajenju palm. So vsaj te zakonite?

> Za zadnje posajene palme na Belvederju v Izoli ob lokalu The club Slovenija je inšpekcija že ugotovila, da niso v skladu z zakonom. Ne glede na določila veljavnega občinskega prostorskega načrta so ameriške palme postale »avtohtono« drevje v Kopru. Koprska občina že dve leti izdaja občinsko glasilo, s katerim napada opozicijo, glasilo ni bilo vpisano v razvid medijev in medijski inšpektor se je že odzval. Občinski uslužbenki je župan odpovedal delovno razmerje z napačnim pravnim poukom in uslužbenka je že več kot dve leti na cesti, pravosodni mlini pa še zdaj niso končali dela. Protikorupcijska komisija ima med vsemi občinami daleč največ dela s koprsko oziroma z Borisom Popovičem. Načelna mnenja kažejo, da gre za sume korupcije in nezakonitosti, kaj se dogaja z njihovimi prijavami na tožilstvu in policiji, pa se ne ve. Popovičev odvetnik Franci Matoz je napisal napačen pravni pouk koprski uslužbenki, Etbinu Tavčarju iz Kobilarne Lipica in Đorđu Periću iz Dursa, ko mu je odpoved dal nekdanji direktor Ivan Simič. Franci Matoz uporablja tudi sporne metode, ko delodajalcem svetuje način odpovedi delovnega razmerja s sledenjem detektiva. Tri zadeve so na prvi stopnji že padle, s tem se ukvarjata inšpektorat za notranje zadeve in varuhinja človekovih pravic, prijave sta dobila odvetniška zbornica in tožilstvo, protikorupcijska komisija pa je izdala mnenje, da gre za sum korupcije. Etike in dialoga v politiki koprske občine tako ni več. Opozicijski svetniki so stalna tarča grobih županovih napadov. Zgodila se je tragična nesreča ob prireditvi Disconautika in župan je takoj obtožil policijo, da je kriva in da ne sodeluje več z občino, odkar tam ni več Iztoka Jakomina. Na sodišču je Boris Popovič zmerjal tožilca z barabo, kriminaliste z udbomafijo in nič se ni zgodilo. Nekdanji predsednik koprskega sodišča Bogomir Horvat se je zasebno družil z Borisom Popovičem, medtem ko je potekal proces proti njemu, potem je prestopil med Matozove odvetnike in pravosodni minister Lovro Šturm se ni odzval oziroma je rekel, da je vsako vpletanje izvršilne veje oblasti v sodni postopek nedopustno. Po njegovem bi vsaka ministrova izjava v tem primeru pomenila nedopustno vpletanje izvršilne oblasti v sodni postopek. V Kopru se je spraznilo mesto notarke, prijavile so se tri kandidatke, minister Šturm pa je izbral intimno prijateljico Francija Matoza Polko Bošković ...

Vendarle o tem javno govori le malokdo. Tudi občinska opozicija bolj ali manj nemo in nemočno opazuje vse skupaj.

> Opozicija ni nema, gotovo pa je nemočna, ker v lokalnih medijih nima toliko prostora kot Popovič in Matoz. V občinsko glasilo, ki ga skoraj vsak mesec prejmejo vsa gospodinjstva, njen glas ne pride, ker je to županovo promocijsko sredstvo. Pri medijih, ki so doživeli pritiske, je opazna samocenzura. Vendar je res - veliko ljudi je preprosto strah in govorijo le še v ozkih zaupnih krogih. Z nekdanjim direktorjem Luke Koper Brunom Koreličem sva se večkrat pogovarjala o skupni izkušnji - nekateri znanci se z nama ne upajo več na kavo na javnem kraju, da ne bi občutili kakšnih posledic zaradi tega.

Zdi se, da vsa ta razkritja Popoviča ne prizadenejo. Politično se vzpenja.

> Kot so pokazale izolske volitve, nič več. Volivci so jasno pokazali, da imajo njegove agresivnosti dovolj. Za volitve je potrošil največ denarja, napovedoval 15 svetnikov, zdaj pa je komaj zlezel v svet z dvema svetnikoma. Sicer pa je bil Boris Popovič za koprskega župana izvoljen leta 2002, ker so si ljudje želeli sprememb. Zaradi suma nezakonite izbire organizatorja Rumene noči, kaznivih dejanj, povezanih z razpisom Komunale Koper za rekonstrukcijo kanalizacije v Kopru, zaradi delovanja Nogometnega kluba Koper in poslovanja svojih podjetij je bil jeseni 2003 priprt. Javnosti se je predstavil kot žrtev udbomafije - pa čeprav sodni procesi proti njemu res nimajo politične vsebine. Ves ta čas se je pritoževal nad vlado, ker mu po njegovem ni posvečala dovolj pozornosti. Na državnozborske volitve leta 2004 je šel s stranko Slovenija je naša in dobil manj kot tri odstotke glasov.

Odnos z vlado pa se je po volitvah spremenil?

> Ko je vlado prevzel Janez Janša, se je odnos do Kopra hitro spremenil in videti je bilo, kot bi župan dobil krila. Dejstvo je, da so potrebovali drug drugega. Začel se je kadrovski cunami, ki je najprej udaril v Luko Koper in odnesel Bruna Koreliča. Intereuropo je zasedel Andrej Lovšin in ob imenovanju javno prisegel zvestobo Janši, odstavili so direktorja Hita Branka Tomažiča in na njegovo mesto je prišel Niko Trošt iz Istrabenza. Leta 2005 je bil za direktorja koprske policije imenovan Iztok Jakomin - njegova povezava z županom Popovičem se je razkrila, ko je kasneje postal tehnični direktor Rižanskega vodovoda. Priprave na lokalne volitve so se začele z namenom, da Istra v celoti postane »naša«. Zato je bilo med drugim treba osvojiti regionalni dnevnik Primorske novice, in to se je zgodilo ob pomoči podjetij, ki jih obvladuje država, in zaradi ekonomskih interesov nekaterih lastnikov. Tudi tam je sledil kadrovski cunami. Ob volitvah 2006 se je govorilo o številnih zlorabah, vendar niso bile nikoli raziskane. Sama vem, da se je tudi ob pomoči Primorskih novic kršil volilni molk, da je stranka Oljka vložila številne prijave, rezultatov pa še vedno ni. Popovičevi listi sta zmagali v Piranu in Kopru, v Izoli pa je o zmagi po pritožbah in razsodbi sodišča odločila volilna komisija, ki jo je vodil Mojmir Suhar.

Ta je postal direktor Avditorija Portorož ...

> In to čeprav ga svet zavoda ni podprl. Danes je tudi predsednik volilnega štaba SJN.

Pa vendar - volivci niso nevedni, tudi neumni ne. Ali torej zavestno volijo konglomerat, ki ga opisujete?

> Ne vem, ali so ljudem vse te povezave jasne. Kje pa lahko o tem kaj izvedo? Večina medijev bolj poroča kot raziskuje. RTV vsak dan kaže, da je bolj državna kot javna, novinarji, ki so doživeli pritiske, pa se tudi ne izpostavljajo več. Ljudje vidijo, da se gradi in dela, ne pa, kaj se skriva za lišpom. To lahko nekaj časa traja. Dokler se ne zgodijo fekalije v Piranu, črvi v morju pri Žusterni, prometna zmeda v Kopru - potem se začnejo počasi spraševati, zakaj je treba delati vse hkrati, zakaj je odprtih toliko gradbišč in so na njih vedno isti izvajalci. Po krajevnih skupnostih pa nimajo urejene niti kanalizacije, razsvetljave in osnovnega standarda. Sodeč po pripombah na spletu prebivalci vedo vse več.

Na listi Popovičeve stranke Slovenija je naša je na nedavnih lokalnih volitvah v Izoli kandidiralo tudi nekaj vidnih posameznikov iz Istrabenza. Kako si razlagate to navezo?

> Najprej je treba vedeti, da postajajo volitve v slovenski Istri vse bolj napadalne, žaljive, o politični kulturi že dolgo ni mogoče govoriti. Tudi zadnji mesec je stranka Slovenija je naša poskrbela za nove prispevke. Najprej smo doživeli zlorabo otrok na tradicionalnem športnem prazniku Eurofest, kjer so otroke oblekli v majčke z napisom lokala Slovenija je naša. To je že obsodila varuhinja človekovih pravic in tudi javnost je bila zgrožena. Obalna mesta so »onesnažena« s plakati in z novimi plakatnimi mesti, tudi na občinski zemlji, na objektih Luke Koper. Po Izoli vozijo ali so parkirana plakatna vozila, stranka ima oblepljene številne avtomobile, tudi razkošne audije Q7, ki nenehno vozijo sem in tja, letalo v nizkem letu preletava naše kraje in vleče za seboj napis Slovenija je naša. Potem pa na listi stranke, ki ne izbira sredstev za svojo promocijo in uresničitev želje po oblasti, najdeš imena izvršnega direktorja Istrabenza Turizma Marina Antoloviča, ki ga doslej ni bilo v politiki, njegovega sodelavca Marka Lenčka, podjetnika Jadrana Furlaniča, ravnatelja koprske osnovne šole Antona Baloha, direktorja Rižanskega vodovoda Zdravka Hočevarja. In tako spet začneš razmišljati o interesih in povezavah.

So bili postavljeni na zadnja mesta na Popovičevi listi zgolj magnet za volivce?

> Tako je. Marino Antolovič je v teh krajih vsaj trideset let priznan in znan kot uspešen turistični delavec, skratka zelo viden predstavnik turističnega gospodarstva v slovenski Istri. Zdaj že leta vodi Istrabenz Turizem, prej je vodil hotele Morje, je Izolan in prej nikoli ni bil v politiki.

Zakaj sta se Klokočovnik in Popovič sploh razšla?

> Po mojih podatkih zaradi nasprotja interesov, osrednji razlog pa izhaja iz prodaje zemljišč in z njimi povezanih gradbenih načrtov. Gradijo se apartmajska naselja, namesto da bi se skrbelo za prebivalce, torej gradilo stanovanja.

Popovič je Klokočovnika vsekakor povsem odpisal, zdi se, da mu ne bo nikoli odpustil. Maščevalnost mu očitate tudi vi.

> Ker sem občanka in prebivalka slovenske Istre, me moti, da demokracija vidno umira in jo spodriva totalitarizem. Dobivamo »kaznovalno« politiko, če poskušamo misliti s svojo glavo in to izražati. Krajevna skupnost Koper center že nekaj časa nima zakonsko zagotovljenih finančnih virov. Gostincu na pomolu v Kopru so odstranili lokal, čeprav je sodišče odločilo, da je to nezakonito. Po nalogu direktorja Javnega zavoda za šport Branka Florjaniča so delavci Komunale maja začeli rušiti nadstrešek v športnem klubu Sv. Katarina. Po besedah predsednika društva je šlo za Popovičevo maščevanje, ker je upal javno govoriti o svojih dvomih, da občina na tem območju ne bo razvijala načrtovanega športnega parka, ampak servis za koprsko marino. Te dni bo zamenjan šef kriminalistov v Kopru, kot po naključju pa je Popovič pred dnevi zahteval zamenjave v policiji. Taki dogodki so prepogosto na dnevnem redu.

Ni to mnenje morda pretirano?

> Vse vam pokaže to, da mnenja prebivalcev nekaterih krajevnih skupnosti sploh ne štejejo več. Ankarančani želijo sodelovati pri načrtovanju in izrabi prostora, so proti apartmajskim pozidavam, širjenju Luke. Ko želijo dialog z županom, jim najprej odreče prostore osnovne šole za sklic zbora krajanov, ignorira več kot 150 podpisov in na zbor, ki ga označi za politikantski, seveda ne pride. Takoj zatem pa središče Ankarana markira z ameriškimi palmami. Je to lokalna samouprava?

Kako se županov način razmišljanja in delovanja kaže pri delovanju občinske uprave?

> Največ nam o razmerah povedo kadrovske poteze. Nekdanji direktor koprske policije Iztok Jakomin je postal tehnični direktor Rižanskega vodovoda brez ustreznega znanja in ob težavah s fekalijami v piranski vodi se sploh ni pojavil. Sposobnega direktorja Komunale je brez obrazložitve odstavil in na njegovo mesto postavil Igorja Hrvatina, prav tako brez ustrezne izobrazbe. Ob pogledu na sestavo nadzornih organov javnih zavodov in podjetij pa sploh ostaneš brez besed. V svet zavoda Gledališča Koper je občina med drugim imenovala Igorja Coljo, člana SDS in nadzornega sveta Casinoja Portorož, človeka s srednjo pomorsko šolo, Slobodana Popoviča, člana Popovičeve KJN, strica Borisa Popoviča, in še nekaj podobnih ljudi brez izkušenj v kulturi.

Precej spornih poslov naj bi bilo pri trgovanju z občinskimi zemljišči. Zakaj sploh to trgovanje? Gre za poceni nakupe?

> Tej temi bi moral biti posvečen poseben prispevek. Obdelala sem nekaj primerov in prišla do naslednjega vzorca. Občina Koper je leta 2006 sklenila več menjalnih pogodb, s katerimi je svoja zemljišča na privlačnih lokacijah zamenjevala za zemljišča na Srminu in še kje. Sklenitelj menjalne pogodbe je nato zemljišča hitro prodal naprej, v letu in pol so tako zamenjala tudi po štiri lastnike. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je občina parcele zamenjala po nizki ceni, okrog sto evrov za kvadratni meter, zadnji kupec pa ima zdaj na njih hipoteke, katerih višina kaže večkratnik vrednosti.

Ste lahko natančnejši?

> Mestna občina Koper sklene menjalno pogodbo s Probanko in ta dobi več kot 6000 kvadratnih metrov v Ankaranu. Vrednost je ocenjena na 390.000 evrov. Probanka čez nekaj mesecev parcele proda podjetju Tarmon, ki je eno od številnih v zastopništvu Patrika Ceglarja in Rasta Tomažiča. Na njih je zdaj hipoteka za 7 milijonov evrov upnika Nove KBM, to pomeni, da sta zastavila premoženje, ki naj bi bilo vredno 11 milijonov evrov ali 28-krat več, kot je za parcele dobila koprska občina. Menjalne pogodbe so se sklepale z IP Obala, Sermingom, Primorjem, Grafistom, Primorje se pojavlja tudi kot vmesni lastnik, na koncu pa so kupci podjetja, ki jih zastopata omenjena Patrik Ceglar in Rasto Tomažič, njihov lastnik pa je po podatkih Bonitete nizozemska družba Glasstad Hengelo B. V. Vse te družbe skoraj nimajo prometa. Pred kratkim sem dobila informacijo iz Divače, kjer je občinski svetnik že omenjeni odvetnik Franci Matoz, da se dogaja nekaj podobnega, vendar to še raziskujem. Ali drug primer: krajevna skupnost Ankaran je odločno zavrnila predlagano gradnjo apartmajev na nekaterih od teh zemljišč, prebivalci so zahtevali ustavitev razprodaje na Ankaranskem polotoku, vendar za zdaj neuspešno. Zanimiva je tudi lanska menjalna pogodba med MOK, Primorjem in ministrstvom za notranje zadeve: MOK je izselil policijo iz Kopra in porušil znamenito stavbo, policija je dobila v najem star objekt Primorja v vprašljivem statičnem stanju, Primorje pa spet več kot 17.000 kvadratnih metrov v Semedeli za 116 evrov za meter. Za MNZ, ki ga vodi Dragutin Mate, je to edina takšna pogodba s kakšno občino.

Popovič je vaše kritike svojega vodenja občine pred časom označil s temi besedami: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič; punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«

> To je politična govorica koprskega župana in državnega svetnika. Na argumente ne odgovarja s protiargumenti, ampak z žalitvami. Ker naj bi se bila novinarka koprske televizije Eugenija Carl na tiskovni konferenci neprimerno vedla, se je na primer pritožil svetu zavoda RTV. Breda Pečan je na zadnjih volitvah »gorela«, aktualni plakati s Tomislavom Klokočovnikom pravijo, da pakira in spi ... Pred meseci sem se obrnila na ministra Gregorja Viranta in spraševala o etičnem kodeksu vlade in Evropske unije ter vedenju izvoljenih funkcionarjev. Odgovoril je, da so pri tem nemočni. Kot so tudi pri kršitvah zakona o volilni kampanji, kakor so mi odgovorili prejšnji teden.

Kakšen pa je bil odnos med vami in Popovičem v času, ko ste bili direktorica Primorskih novic?

> Vodstvo Primorskih novic je imelo korektne odnose z vsemi župani, zaradi sedeža poslovne enote v Novi Gorici in sedeža podjetja v Kopru pa največ z županoma teh dveh občin. Moje poslovne pobude Borisu Popoviču so se navadno ustavile pri pogovoru o uredniški politiki in novinarjih, pri kritikah časopisa. Poskušala sem mu razložiti, da glede na to, da sem direktorica, lahko skrbim za profesionalnost medija z novimi zaposlitvami profesionalnih kadrov, z delovnimi razmerami, nikakor pa ne morem posegati v uredniško politiko. Tega ni razumel.

Takrat naj bi vas bil Popovič odstavljal v imenu vlade v Ljubljani?

> Sama govorim o prepletu političnih in ekonomskih interesov. Trije lastniki Primorskih novic so od države obvladana podjetja Luka, Intereuropa in Hit. Velik solastnik je Primorje, za katerega so občina Koper, Luka in država najpomembnejši poslovni partnerji. Je drugo največje gradbeno podjetje v državi in gradi avtoceste, mejne prehode, viadukte. Spomladi leta 2006 je bilo Primorje pred podpisom pomembne pogodbe o gradnji obalne kanalizacije v vrednosti 4,5 milijarde SIT; Dušan Črnigoj in koprski župan Boris Popovič sta jo podpisala 7. marca. Vodstvo Primorja je v tistem obdobju pripravljalo tudi menedžerski odkup podjetja od Soda in Kada ter ga ob koncu poletja uspešno izpeljalo. Pred tem so bili direktorji naštetih podjetij na kosilu z Borisom Popovičem in dobila sem jasno sporočilo: če ne zamenjam odgovornega urednika in dosežem vsebine, prijaznejše do koprskega župana, bodo zamenjali mene. Veliko sem razmišljala in tehtala, saj sem bila verjetno ena redkih, ki so jim za to dali možnost. Nisem mogla zanikati svojih načel in dolgoletnega dela, zato so me razrešili, se mi zahvalili in mi s figo v žepu dali mesto svetovalke. A to je zdaj preteklost.

Zakaj ste se odločili vstopiti v politiko?

> Zame je bila edina stranka vedno le javnost. Za politiko sem se odločila, ker se z javnostjo oziroma državljani manipulira, ker se za to uporablja tudi najprimitivnejša od vseh oblik manipulacije, laž. Politika se je zažrla v vse pore našega življenja in tega mi je dovolj. Želim prispevati k spremembam, ki nas bodo vodile v pravo socialno in pravno državo, ne navidezno. Kandidirala bom v koprski občini, kjer sem doma.