24. 7. 2008 | Mladina 30 | Kolumna
Mučni molk elit
Če bi se elite oblastnim pritiskom in mahinacijam uprle dovolj zgodaj in odločno, bi se Janšev krog moral vesti drugače
© Tomaž Lavrič
Vladajoči desnici kažejo ankete slabo že leto in pol in grozi ji volilni poraz, čeprav je porabila že večino predvolilnega orožja. V zadnjem času preizkušenemu paketu socialnih daril in nenadne poštenosti (protitajkunska vojna in njene različice) poudarjeno dodaja značilnosti negativne kampanje. Hkrati z množico izjav, zlorabo pokorjenih institucij, laži in relativizacij v javnosti ustvarja zmedo.
Značilen zgled za slednje je predvolilno merjenje priljubljenosti strank. Ker uveljavljene ankete koaliciji v glavnem napovedujejo poraz, skuša vlada z meritvami, ki jih naroča sama, vzeti verodostojnost anketam nasploh.
Podobno ji v bitki za verodostojnost meša štrene Laško. S pivom Tajkun, z reklamo z nasmejanim Šrotom, ki ga bo dal Janša menda kmalu aretirati, itd. pivovarna smeši nasprotnika in ustvarja zmedo. Obe kampanji imata racionalno jedro: v splošni zmedenosti in nevednosti, kaj je res in kaj ni, naj bi tradicionalni volivci SDS oz. pivci laškega piva ne glede na morebitna razočaranja glasovali za svojo običajno stranko in segli po svojem običajnem pivu. Če ne veš, pri čem si, se držiš starih navad.
Strategija zmede je skrajno tvegana, saj se lahko obrne proti avtorjem. To kaže, da se oblast resno boji poraza in sega po skrajnih sredstvih. S tem se v nekoliko spremenjeni obliki vrača k metodam, značilnim za prvo tretjino mandata.
Volitvam 2004 je sledil val strahovanja v gospodarstvu, medijih, administraciji ... Prvič po padcu komunizma je vstal od mrtvih strah in začel vplivati na odločanje ljudi. Za nazaj je jasno videti, da se je Janša ravnal po načrtu: najprej z ostrino ustvariti ozračje strahu in negotovosti, na različnih področjih izzvati poslušnost ali pasivnost, si tako prisvojiti vpliv, ki vladi ne pritiče, nato preiti v zmernost, potrebno za novo volilno zmago.
Toda avtoritarnost se je po svoji notranji logiki obrnila proti avtoritarcu; če se pritisk ne stopnjuje in če ga avtor nima nadomestiti s čim pozitivnim, se zasuče proti njemu. Hkrati so neoliberalne reforme povzročile odpor, pridružilo se mu je razočaranje nad praznimi obljubami o novi poštenosti, začelo se je kopičiti socialno nezadovoljstvo. Priljubljenost koalicije, SDS in Janeza Janše je padla kot kamen.
Iz tega se je rodil poskus rehabilitacije oblasti, ki traja že dobro leto. Položaj SDS (ne pa tudi koalicije) se je deloma izboljšal, a še zmeraj ji slabo kaže. Zato se njena volilna kampanja zaostruje in dobiva nove oblike.
S strategijo zmede je SDS do konca razvila svoj avtoritarni populizem. Za populistična gibanja je značilno, da so antiliberalna in verjamejo, da imajo vrednote in »legitimne« ljudske zahteve prednost pred pravili predstavniške demokracije. Neizbežna žrtev take miselnosti je tudi pravnost. Ni naključje, da Janša, Mate, Cukjati, Virant, Šturm, Pukšič ... izrecno ali posredno povzdigujejo voljo ljudstva nad pravo, pritiskajo na sodstvo, spodbujajo in upravičujejo dvomljive policijsko-tožilske posege, samovoljno razglašajo dobre in slabe tajkune itd. Ti ljudje postajajo tudi sodniki.
Pri tem jahajo na ljudskih frustracijah, ki so jih večinoma ustvarili sami, igrajo na odpor proti elitam in spodbujajo konflikte med njimi. To je grda in nevarna igra. Z njo se, kot je zapisal novinarski kolega Pečauer, oblast vedno manj zakrinkano vrača k nekdanji »ljudski demokraciji«.
Rušenje vladavine prava je morda najslabše od vsega slabega, kar je ta koalicija proizvedla doslej. Strahovanje je nekaj časa delovalo in napravilo veliko škode, a se je nazadnje prelilo v jezo in nezadovoljstvo, ker diktature v Sloveniji ta čas pač ni mogoče vpeljati. Sejanje nezaupanja v veljavo prava, sesuvanje avtoritete sodišč, zlorabljanje javnih frustracij pa pomeni počasno zastrupljanje družbe in to lahko sčasoma uvede trajno brezpravje, ki ga ljudstvo ponotranji, v njem s svojimi majhnimi grehi sodeluje, a pri tem samo izgublja, saj v takem okolju vedno zmagujejo bogatejši, močnejši, brezobzirnejši. Mešanica oblastnega ravnanja vodi naravnost v tako stanje.
Tak razvoj je olajšalo ali kar omogočilo vedenje različnih skupin - administracije, javnih služb, gospodarstva, svobodnih poklicev itd. Vse te elite in skupine so ob strahovanju in problematičnem oblastnem ravnanju molčale, tiho godrnjale, se pasivizirale in svoje nezadovoljstvo organizirano prelile kvečjemu v socialne zahteve. Skupinskega in individualnega odpora, osebnega poguma, solidarnosti, odkritih protestov, iskanja podpore v tujini itd. je bilo komaj kaj. Svoje so storili strah, materialna odvisnost, oblastna politika deli in vladaj, oportunizem, slab uvid v celoto dogajanja, ravnodušnost do demokracije itd.
Tako so elite ostale razdrobljene in negibne, vsakdo je skrbel le zase. To je bilo nekakšno nabiranje gnoja zaradi zunanje infekcije, gnoja, ki zaradi pasivnosti in neodpora ni mogel prodreti na površje. Nič bistveno drugače se ni vedla niti akademska inteligenca, morda še najbolj zavarovana. Večina tistih, ki so se vendarle oglasili, je udobno izenačila levo in desno oblast. »Razumniki« v svojo sramoto z nekaj častnimi izjemami še zdaj upravičujejo vsakršno početje koalicije.
Javno izražanje nezadovoljstva je bilo resda oteženo tudi zaradi medijev, ki so se znašli pod dvojnim pritiskom politike in lastnikov in zato, deloma pa tudi po lastni krivdi večinoma izgubili veliko verodostojnosti. Najbedneje se vede vodstvo nacionalne TV (Guzej, Možina, Gerič), ki uničuje svojo ustanovo in še naprej veliko prispeva k temu, da maligna narava te oblasti ni jasno razgaljena, odpor pa močnejši.
Deloma velja to tudi za politično opozicijo. Pri globlji analizi oblasti jo je po malem oviralo to, da je delno naslednica prejšnje oblasti in njene v marsičem slabe zapuščine. Hkrati je bila dolgo zaposlena s svojim razpadanjem in prenovo. Zdaj je stabilna, zvezde ji dobro kažejo, kritiko oblasti zaostruje, toda Pahor, njen najmočnejši člen, s svojo prizanesljivo kritiko in padanjem na Janševo predvolilno igro še naprej prispeva k legitimnosti oblasti in njenemu ustvarjanju zmede. Ali res ne vidi, da že samo rušenje pravnosti pomeni dobesedno civilizacijsko nazadovanje?
Če vse prizadete skupine seštejemo, se pokaže, da je to velika in za delovanje države absolutno nepogrešljiva gmota. Če bi se pritiskom in mahinacijam oblasti uprla zgodaj, dovolj odločno in če ne že vsa, pa vsaj večinsko in kolikor toliko povezano, bi se Janšev krog hočeš nočeš vedel drugače. Sindikati npr. so uspešno pokopali enotno davčno stopnjo.
Vendar se ta velika gmota ni zganila. Iz te medlosti izvirajo mučna vprašanja o šibki demokratičnosti, majhni občutljivosti za pravnost, neobstoječi solidarnosti, oportunizmu slovenskih elit. Skratka, o njihovi šibki odpornosti proti avtoritarnosti, populizmu in oblastnemu izigravanju.
Zanje in za ves srednji razred je to boleče sporočilo in ostro svarilo. Kot nekakšno opravičilo za molk in pasivnost pa se vsaj na volitve lahko odide. V svojo in splošno korist, moralno in materialno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.