Claire Keegan: Čez modra polja

+ + +

Osamelci z irskega podeželja

Če je namen zbirke, v kateri je po ena zbirka zgodb ali roman iz vsake članice Evropske skupnosti, predstaviti pestrost Zveze in hkrati najti takšna dela, ki naj bi bila reprezentativna in obenem tipična, ki naj bi čim jasneje začrtala tisto, čemur se reče nacionalni značaj, kakorkoli, ji je pri Keeganovi to popolnoma uspelo. Zbirka sedmih zgodb je po občutju zelo blizu tistemu, kar poznamo iz sodobne in polpretekle irske proze in dramatike, in tega ni malo, saj gre za enega kulturno močnejših, ekspanzivnejših in bolj prisotnih bazenov, verjetno tudi zaradi davčne politike. Gre za daljše zgodbe, morda novele, zaokrožene in počasne v svojem razvoju, s prepoznavno irsko štimungo; tudi v tisti izstopajoči, ki se dogaja drugje, v Ameriki, ali v tisti, v kateri punca po incestoidnem spolnem zlorabljanju odhaja v tujino, je v ospredju poseben pridušen sentiment, rahla otožnost, zamolčano. Sploh pa izseljenstvo sodi zraven, to je dežela diaspore, Heinrich Böll v svojem potopisu po deželi piše, da je tipična slika z irskega podeželja poba, ki ob velikem kartonastem kovčku čaka z materjo avtobus, ki ga bo odpeljal do morja in potem čez, ona pa medtem preverja, ali še ima listek z naslovi rojakov v daljnih industrijskih mestih. Keeganova je dovolj spretna stilistka, pozna se ji izkušnja kreativnega pisanja, ki ga poučuje, čeprav vmes živi na irskem podeželju, zato so motivi, ki jih obdeluje, dovolj prepoznavni in prepričljivi; gre za ljudi, postavljene v šotno pokrajino, ki so bolj ali manj čudakarji, bašejo se s pomarančami, čezmerno, bulimično, kadar se morajo odločati o velikih življenjskih prelomih, spijo ob kozi in dajejo za snubitveno darilo klaftro drv, zgodbe so poseljene z garači, ki se od jutra do večera nalivajo po krčmah in se zvečer obuti zvrnejo v posteljo, potem pa vse spet od začetka, ali pa z ženskami, ki živijo čudno osamljene in so zato nagrajene z zdraviteljskimi sposobnostmi, poznavalke urokov in pregovorov, pobje spustijo zaročenkine konje iz ograde in potem gre vse samo še navzdol, takšne stvari. Močna je socialna nota, občutek za malega človeka in njegove reve, pa tudi motiv prepovedane ljubezni, ki niha vse od incesta do pasje ljubezni in otroške hvaležnosti zanjo, od homoseksualnosti do duhovniške ljubezni; jasno, kjer je močna katoliška tradicija, tam sta močni tudi zapoved celibata in želja, da bi prepoved nekako obšli, in zdi se, da je ravno ta prepreka, ob katero trkajo in butajo literarne osebe, najmanjši skupni imenovalec skoraj vseh zgodb. Subtilen in zadržan prevod gradi na niansiranju in drobnih odtenkih v razpoloženju, tudi melanholiji in lebdenju, prikriti iracionalnosti in nedoumljivosti situacij.