7. 8. 2008 | Mladina 32 | Kolumna
Mi, olimpijci
Za tekmovalce je stvar preprostejša kot za gledalce: samo zmagati ali čim bolje nastopiti hočejo. Oni so posamezniki, ne del občestva.
© Tomaž Lavrič
Olimpijada vedno prinese tudi mogočno eksplozijo čustev. Zemlja rahlo znori, ta začasna blaznost pa velja za normalno. Več je čustev ugodja, a skoraj toliko je tudi strahu, obupa, negotovosti - kaj bo, kako je z »našimi«. Kajti čeprav so olimpijske igre mešanica športa, biznisa, zabave, politike, kolektivne psihologije, globalizacije - so vsaj za gledalce še vedno predvsem šport in tekmovanje.
Šport je telesna dejavnost na številne domiselne, včasih tudi bizarne načine, in to miganje s telesom je človeku v gene položena potreba. Če že ne teče, boksa, plava, maha s floretom ... sam, vse to početje vsaj rad opazuje. Vsaj enako rad doživlja tudi drugo športu vrojeno značilnost - tekmovanje. Šele tekmovanje gledalcu prinese popolno ugodje navijanja za »naše«, zadovoljstvo identifikacije. Če »naših« med tekmujočimi ni, smo prikrajšani, čeprav si zanje navadno izberemo zasilne nadomestke.
Vse to peščici gledalcev v malem omogoča že skromna vaška tekma. Olimpijada pa temu doda svoje presežnike: gigantizem, večdimenzionalnost in relativno redkost, ki ustvarja lakoto po Igrah. Igre so spektakel par excellence. Zberejo se najboljši tekmovalci, zraven so tako rekoč vse države, gleda jih ves svet, v ozadju šelestijo veliki denarji in se plete visoka politika. Vse to tiči v podzavesti gledalcev, teh pasivnih tekmovalcev, pred katerimi tri tedne potekajo drame, se vrstijo priložnosti za smeh, ekstazo in obup posameznikov, celih nacij in včasih kar celin. Tako se za nekaj časa ustvari planetarna druščina, svoje odčustvuje in se s koncem Iger razpusti. Finito.
Ali ima ta občutek začasne planetarne pripadnosti trajnejše učinke, ni jasno. Morda je svet po takem orjaškem tekmovanju celo bolj razdeljen, saj vsak ostro navija za svoje; vsa mednarodna tekmovanja so tudi poligon za izživljanje patriotizma ali njegovega mrzlega bratranca nacionalizma. Hkrati naj bi se svet ob pogledu na množico črnih, belih, rumenih, rdečih, naših, nenaših, nikogaršnjih ... tekmovalcev pred istimi kamerami učil zaželene umetnosti strpnega sobivanja. Ali pa vsaj neškodljivo sprostil del strahu in sovraštva do drugačnih.
Za tekmovalce je stvar preprostejša; samo zmagati ali čim bolje nastopiti hočejo. Oni so posamezniki (bolj zapleteno je to pri kolektivnih športih), ne del občestva, razen morda deloma takrat, ko stojijo na zmagovalnih odrih in točijo egopatriotske solze. Zmagovalcev je malo, poražencev veliko. Toda eni in drugi so - drugače od gledalcev, teh zajedavcev njihovega nastopanja - oskrbljeni s spomini za vse življenje.
To si tudi zaslužijo; mnogi so izjemno nadarjeni, vsi pa se noro trudijo. Mi, gledalci, samo sedimo, prispevamo svoja čustva in kvote gledanosti. Tako smo vendarle del celotnega pogona in potemtakem svojevrstni olimpijci. Hm.
Kakorkoli, olimpijada nekaj zaželenega simboličnega naboja - da je torej namenjena miru in povezovanju sveta - morda vendarle premore. Ali pa ne. Dvom izvira iz samih Iger, ki so zmeraj tudi kupčevanje (tokrat na primer med Mednarodnim olimpijskim komitejem in Pekingom o cenzuri na spletu) in, če smo pesimisti, naraščajočega cinizma sveta. Od simbolov pa ne smeš zahtevati preveč, sicer jih uničiš. To pomeni, da socialne in politične vloge športa ne gre precenjevati. Vsekakor ne šport in ne Igre kot njegov vrhunec ne morejo niti približno nadomestiti politike. To se izrazito kaže tudi pri pekinški olimpijadi.
Da bo politika na njej izrazito v ospredju, je bilo jasno od trenutka, ko so bile Igre dodeljene Kitajski. To je skrajno protislovna in takoj za Ameriko najbolj fascinantna država sveta. Ta dvoumna privlačnost temelji v očeh Zahoda na mešanici kitajske demografske ogromnosti, veličastne zgodovine in nekakšne trajne »rumene nevarnosti«, v novejšem času oživljene najprej z Maovim surovim komunizmom, nato pa z osupljivim gospodarskim vzponom v režiji enopartijske diktature. Kitajska, tja do 19. stoletja morda prva sila sveta, je zdaj znova potentna država, ki si bo nekoč morda spet pridobila nekdanji status.
Iger si je obupno želela - bile naj bi krona dokončne mednarodne uveljavitve, potrditev njenega napredka in zdravilo za »nacionalno ponižanje«, ki ga je morala država prenašati dve stoletji zaradi pritiska Zahoda in Japonske ter notranjih pretresov, revolucij in kontrarevolucij. Mogočna tvorba, pravijo poznavalci, ima hude težave z identiteto, hkrati pa je polna notranjih protislovij in skrajno ranljiva. Njen razvoj je dramatična tekma s časom; materialni napredek ne sme zastati, saj bi se država sicer utegnila razleteti. Nenehna nagla gospodarska rast in na njej temelječe novo potrošništvo, hkrati pa spodbujanje nacionalizma na podlagi omenjenega »ponižanja« in nove moči sta, skupaj s politično prisilo, tista kočljiva zmes, ki skrbi, da kotla ne raznese in da tudi zahteve po demokraciji ne dobijo prevelikega zagona. Do kdaj lahko to krhko ravnotežje traja in v kaj se bo razvilo, se zdi povsem odprto. Lahko ga načne marsikaj, od upočasnjene globalizacije naprej.
Igre so del te tekme s časom in stvar ne samo politike, ampak tudi milijarde Kitajcev. Nanje so ponosni. Tudi zato je igra Zahoda, s katero je hotel zlasti po uporu Tibetancev z Igrami izsiliti od Kitajske nekaj koncesij glede svoboščin, še manj uspešna. Toda politike ne gre kriviti kar počez. Vprašanja, kako ravnati s Kitajsko in z njenimi kršitvami svoboščin, z zunanjo politiko, ki zaradi surovinske lakote mirno sodeluje z afriškimi diktatorji, in z njenim onesnaževanjem ozračja, ki bo kmalu hujše od ameriškega, so težavna.
Načeloma bi lahko Zahod Kitajsko zaradi njenih grehov bodisi osamil (jo glede Iger bojkotiral) ali poskušal čim bolj integrirati v mednarodno življenje in njegove dobre standarde. Za osamitev je Kitajska preprosto prevelika in premočna, z Zahodom preveč gospodarsko prepletena, brez nje ni mogoče rešiti nobenega svetovnega vprašanja. Zahod, še zlasti pa Amerika, tudi nima moralne pravice, da bi Kitajsko učil dostojne mednarodne politike ali vzornega odnosa do okolja.
Preostane torej vpreganje v mednarodno življenje. Ta proces poteka, čeprav počasi. Ameriški odnos do Kitajske je mešanica sovražnosti, strahu pred tekmecem za vodilni svetovni položaj in hočeš nočeš sodelovanja. Če kje, je Zahod upravičeno v moralni ofenzivi vsaj glede svoboščin. Prav za to pa je Kitajska zaradi opisanega sindroma kotla pod pritiskom še posebej občutljiva. Zahod se je s tem sprijaznil in njegovi protesti v imenu demokracije so pogosto zgolj rutinski. Vendar jih ne sme opustiti - zaradi sebe in ker z njimi opogumlja zatirane kitajske demokrate.
Če vse skupaj seštejemo, se zdi, da drugače, kot je, niti ni moglo biti: Pekingu je bilo kljub vsemu pametno dati Igre, zdaj pa jih ne bojkotirati, a jasno izražati nejevoljo zaradi Tibeta, svoboščin, spletne cenzure itd. Kitajska je Igre tik pred zdajci zlorabila za še ostrejše zatiranje svobode in vsakršne spontanosti, a to je refleks opazovanega, ki ima slabo vest in se panično boji demokratične okužbe. Svet namreč Kitajske na veliko jezo partije že dolgo ni motril tako natančno in kritično kot prav te zadnje mesece.
Tak pogled se zdi morda oportunističen, celo kapitulantski. Toda individualno je mogoče Igre še vedno bojkotirati. Ne vključiš TV.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.