Feri Lainšček: Hit poletja

+ + +

Kamelin let

Za Lainščkove zgodnje romane je značilno, da so nastopali v dvojicah; tisto, kar je doseglo visoko artikulacijo in proizvedlo nedvomen umetniški presežek v enem, recimo motiv ljubezenskega rivalstva, se je potem z variacijo ponovilo v drugem, v bolj žanrski, všečni in kar populistični obliki. Hkrati je bil ves čas eden tistih, ki so zavohali okus množice in znali pisati filmu všečno. Potem sta se obe strani izenačili, približali, tisto teženje k visokemu se je nekoliko spustilo in omililo, komercialni prozni produkti pa so dosegli večjo suverenost in prepričljivost. Hit poletja je tako romanček, ki je povsem simpatičen in nedvomno obrtno spretno spisan, v tem je na sledi Nedotakljivih, prejšnjega avtorjevega romana, ki obnavlja mit o Ciganih skozi štiri generacije, nekako od nacističnega genocida do sodobnosti. Hit poletja v marsičem spominja na pisanje o glasbenem zakulisju, kot ga poznamo, recimo, iz pisanja Ivana Sivca, le da je on obdeloval narodnozabavno sceno, Lainšček pa popevkarstvo, komercialo, kakorkoli. Zgodba, po njej je Metod Pevec posnel istoimenski film, govori o punci, ki popuši s študijem in se potem malo išče, malo pa izgublja, po vrnitvi v rojstni trg pa začenja živeti svoje sanje, se ji zdi, dela glasbeno kariero, v neprespani noči se njen revolt pregnoji in spiše nekaj vrstic, to je potem njen hit, ki ga prepeva pod psevdonimom Kamela. Vendar pri vzdrževanju na hitro pridobljene slave popusti, klone pod pritiskom sluzastih hofirantov, paparacev, fantovega nerazumevanja in agresivne pofukljivosti nadrejenih, psov muzike.

Naložijo ji več, kot lahko nosi, in Lainšček ni prav nič sentimentalen, konec je učinkovit, stvaren, netolažniški - veliko povabljenih, malo poklicanih. Zgodbici se nedvomno poznata avtorjeva obrtna spretnost in kilometrina, poteka v enakomernem tempu, čeprav so vsa poglavja do same katastrofe skoraj enako dolga, brez razvejenih ali poglobljenih epizod, potem je nekaj zgostitve. Pripoved gladko prehaja iz komentarja in pojasnil, ki so kar najbolj sprejemljiva in obča, v ne prav poglobljeno, vendar čisto prepričljivo psihiko protagonistov. Priznati je treba, da so nasproti postavljene osebe dovolj dobro okarakterizirane, materina depresivnost, očetova topa sprijaznjenost in že kar servilnost, fantova ozemljenost in pragmatičnost, menedžerjeva permanentna nervoznost in sprenevedanje, producentova brezobzirna preračunljivost in šefovstvo, vse to so tiste ovire, ob katere butajo puncine sanje, in se, krhke, nestvarne, razbijejo. Dialogi so literarizirani, stilizirani, nemimetični, s tipično Lainščkovo skladnjo in samouvrtanim zaklju-

čkom, ki kaže izrazito samospraševanje in dvom o izgovorjenem, kar je literarno čisto učinkovito. Zgodbica za na dušek.