Kung fu panda

Neoliberalni Buda.

Če hočete videti kung-fu spektakel, pri katerem režiserju ni bilo treba digitalno brisati zajl, ki akterjem omogočajo vse tiste čudežne fu akcije in akrobacije, potem si poglejte animacijo Kung fu panda, v kateri je vse narejeno digitalno. Od fuja do pande. Niti nebo ni meja. Še več - niti meja ni meja. Panda po imenu Po (Jack Black/Klemen Slakonja) je največji fan kung fuja. Ni večjega. Ni bolj strastnega. Ni bolj zvestega. Tudi sam hoče postati mojster kung fuja, toda to je le njegov zasebni sen - Po je predebel, preveč okrogel, preveč neroden, preveč lenoben. Plus: oče gosak (ne sprašujte) ga je določil za nadaljevalca družinskega biznisa - prodajanja fast-fooda, okej, fast-nudljev. Po nima šans, si reče vsakdo, ki ni nikoli videl Sama Hunga, okroglega, lenobnega, navidez nerodnega hongkonškega kung fu zvezdnika. Hja, Po je Samo Hung animiranega filma. Še preden namreč rečete »Lucky Stars Go Places«, je že na poti med zvezde kung fuja - splet čudnih okoliščin, samohungovske nerodnosti, jackiechanovske burleske in roadrunnerske pirotehnike ga prelevi v kandidata za neustrašnega zmaja, ki naj bi kraljestvo zaščitil pred malopridnim, pohlepnim, diaboličnim snežnim tigrom Tai Lungom (Ian McShane/Valter Dragan), nekdanjim protežirancem velikega mojstra Shifuja (Dustin Hoffman/Pavle Ravnohrib). Toda pred obračunom stoletja ga čaka rockyjevski drill z drugimi Shifujevimi elitnimi, hiperaktivnimi protežiranci (tigrica, kača, opica ipd.), ki ne izgledajo kot liki, ampak kot igrače - tako kot Po the Panda. Kung fu panda, film o igračah, ki jih lahko po prihodu iz kina kupite v najbližji trgovini, če ne že kar pri štantu s popkornom, otrokom ponuja neoliberalni evangelij (verjemi vase!, bodi samozadosten!, pojdi za snom!, naredi!, talent je kapital!, zbeži prekletstvu fizičnega dela!), ki pa ga začini z ultimatom: ni dovolj, da si fan - postati moraš ekspert! In potem je vse mogoče. Tudi nemogoče. Hej, glejte Poja, ki je ravno tisto nemogoče - neoliberalni budist.