Stvari, ki jih počneš v Denverju, ko si mrtev

Kako veste, da se bo zelo kmalu - med 25. in 28. avgustom - odvrtela predvolilna konvencija demokratske stranke, na kateri naj bi uradno nominacijo za demokratskega predsedniškega kandidata dobil Barack Obama? Po protiobamovskih knjigah, ki kar dežujejo. Nedavno je izšla knjiga The Case Against Barack Obama, ki skuša razkrinkati »najljubšega kandidata medijev«, zdaj pa je izšla še knjiga The Obama Nation, ki razkrinkuje Obamovo »levičarstvo« in njegov »kult osebnosti«. Knjiga je populistična - in histerična. Levičar? Kult osebnosti? Šit, Obama je na tem, da Ameriko odpelje v komunizem! Stalin je prva asociacija konzervativca, ki bere to knjigo. V knjigi lahko med drugim izveste, da se je Obamov oče od mame ločil zaradi šeriatskega prava, da svoje knjige Dreams from My Father ni posvetil svoji materi in svojim starim staršem, da v knjigi ne omenja svoje polsestre, da so ga vzgajali kot muslimana, da je priznal, da je v mladosti užival mamila, da pa ni nikoli povedal, če jih še uživa, da mu je hišo, ki jo je kupil, našel neki sumljivi poslovnež, da je bil prisoten, ko je pastor Jeremiah Wright blatil Ameriko, da je proti abortusu in da je rekel, da bo ameriško vojsko umaknil iz Afganistana. In tako dalje. Nič od tega ni res: vse to so faktične napake, ki pridejo od zvijanja resnice. Jasno, zvijanje resnice pa pride s teritorijem - s knjigo, ki skuša Ameriko prestrašiti in odvrniti od Obame.
Kdo je avtor knjige? Jerome Corsi. Po čem slovi? Po swiftboatingu! Po čem? Po tem, da je leta 2004, sredi predsedniške predvolilne kampanje, napisal knjigo Neprimeren za poveljevanje, v kateri je z lažmi, faktičnimi napakami, trači in zvijanji razstrelil demokratskega kandidata Johna Kerryja. Knjigi je tedaj sledil dokumentarec - za tiste konzervativce, ki ne znajo brati. Tudi zdaj bo njegovi knjigi sledil dokumentarec, le da ne njegovi: Hype - The Obama Effect je namreč protiobamovski dokumentarec, ki ga je zapakirala konzervativna, aktivistična, lobistična, ultrapatriotska organizacija Citizens United, znani po paničnih dokumentarcih o Hillary Clinton. Predseduje ji David Bossie, znani zbiralec in razpošiljavec »umazanij« in tračev o zakoncih Clinton. Teroriziral ju je že v devetdesetih (in že kar vnaprej navijal za impičment), v tem predvolilnem ciklusu pa je, misleč, da bo predsedniška kandidatka demokratske stranke Hillary Clinton, objavil »razkrivaško« knjigo o Hillary Clinton, obenem pa produciral tudi zelo drag dokumentarec o njej, Hillary - The Movie. Pacal ga je leto in pol, toda ko je bil narejen in pripravljen za lansiranje, Hillary ni bila več v igri, tako da je udaril v prazno. Nič, je pa svoje stingerje preusmeril na Obamo.

Denver ‘08

Predvolilna konvencija demokratske stranke - po svoje prelomna - bo potekala v Denverju. V Koloradu. Ne brez razloga: Kolorado velja za »rdečo« državo, potemtakem za prorepublikansko državo - za državo, ki jo osvoji republikanski predsedniški kandidat. Bush je Kolorado osvojil tako leta 2000 kot leta 2004. Ker pa ima Kolorado relativno veliko elektorskih glasov, je strateško zelo pomemben: demokrati ga bodo skušali zapeljati s predvolilno konvencijo. Z eno besedo: ko bodo novembra volitve, ga hočejo imeti v svojem »modrem« žepu. S Koloradom na svoji strani bi Obama lažje zmagal. In zelo verjetno je, da bo imel Kolorado na svoji strani. Na začetku leta so namreč mediji »prestregli« zaupni memorandum Dominica DelPape, stratega demokratske stranke, ki je orisal načrt, s katerim bi dokončno zrušili republikanski primat v Koloradu. Načrt je vključeval 12 milijonov dolarjev, ki naj bi jih darovali bogati liberalci in s katerimi naj bi minirali kongresne kandidature dveh močnih, vplivnih republikancev, obenem pa tudi krepitev demokratske infrastrukture, mašine za zganjanje političnega trušča in šikaniranje republikancev, predvsem liberalnih think tankov, inštitutov, aktivistično-lobističnih skupin, medijskih straž in spletnih strani, ter urjenje novih kandidatov in promoviranje liberalnih kandidatov kot »centristov«.
Ergo: demokrati v Koloradu počnejo natanko to, kar so prej - v Koloradu in drugod - počeli republikanci, ali bolje rečeno: republikanci so na tak način »modre« države spreminjali v »rdeče«. In predvolilna konvencija demokratske stranke na bi bila le še zadnji žebelj v republikansko krsto. No, za pomenljivi avans je poskrbelo biblično združenje iz Colorado Springsa (True Bible Society), ki je nedavno razkrilo, da je republikanski predsedniški kandidat John McCain zelo verjetno Antikrist. Ha! Antikrist? Ni izključeno, kajti predsedniški kandidat, ki misli, da Češkoslovaška še vedno obstaja, da Irak meji na Pakistan, da Iran podpira al-Kajdo, da je Putin predsednik Nemčije in da je Sudan v Somaliji, je res zrel za eksorcizem, tako da biblično združenje iz Colorado Springsa ne bo presenečeno, ko bo McCain TV prenos demokratske predvolilne konvencije prekinjal z oglasi zase - v tem bo gotovo videlo znamenje. Hej, itak se bo prvič v zgodovini ameriških volitev zgodilo, da bo predsedniški kandidat svoje oglase vrtel med prenosom predvolilne konvencije konkurenčne stranke.
Toda Obama v Denverju ne bo imel proti sebi le senatorja Johna McCaina, ampak tudi - ups! - senatorko Hillary Clinton. In to dobesedno, ne le figurativno. Oba štaba, Barackov in Hillaryjin, sta se namreč - po dolgih, nekajmesečnih pogajanjih - dogovorila, da na roll-callu ne bo le Obama, ampak tudi Hillary Clinton. Specifično: delegati in superdelegati naj bi se na konvenciji javno izjasnjevali o obeh, ne le o Obami, kar pomeni, da bodo delegati in superdelegati drug za drugim povedali, komu dajejo svoj glas. Pomeni: v igri za predsedniško nominacijo bosta oba. Jasno, ker je Obama na primarnih volitvah dobil več glasov kot Hillary in ker je načeloma že predsedniški kandidat demokratske stranke, bo to javno glasovanje le simbolično, le teater, le specialni efekt, le ritualni program plus, le mala drama, ki naj bi dokončno - katarzično! - odpravila vse napetosti med Hillary in Obamo, pa tudi vse napetosti med različnimi frakcijami v demokratski stranki. S tem ritualom naj bi torej demonstrirali enotnost demokratske stranke. Pa še nekaj naj bi dosegli s tem, ko bodo dali status nominiranke tudi Hillary Clinton: počastili naj bi njen zgodovinski dosežek, navsezadnje, Hillary je prva ženska, ki je skoraj postala ameriška predsednica. V predvolilnem ciklusu ni še nobena ženska prišla tako daleč. Plus: Hillary bi dala s tem tistim, ki so volili zanjo, občutek, da so njihovi glasovi šteli, da torej niso šli v nič.
Problem je seveda v tem, da bi lahko ta »simbolični« ritual ogrozil prav enotnost demokratske stranke in napetosti znotraj stranke le še dodatno napel, s tem - s potencialnim kaosom, ki bi sledil - pa bi lahko ogrozil tudi samo jesensko izvolitev Baracka Obame. Zakaj? Pojdimo po vrsti. Za začetek, rituali niso nikoli le rituali. Obami so, kot veste, primarne volitve vrgle 2.201 glas - Hillary je po drugi strani dobila le 1.896 glasov. V te glasove so vključeni tako glasovi delegatov (glede na rezultate v posamičnih zveznih državah) kot glasovi superdelegatov, veljakov demokratske stranke (kongresniki, senatorji, guvernerji ipd.), ki so se izjasnili bodisi za Obamo ali Hillary. Idealno bi bilo, če bi tak rezultat prineslo tudi javno izjasnjevanje na konvenciji: 2.201 vs. 1.896. Delegati si načeloma ne bodo mogli premisliti - glasovati bodo morali tako, kot so glasovale države, ki so jih delegirale. Superdelegati pa si lahko po drugi strani še vedno premislijo, magari v zadnjem trenutku, na konvenciji, sredi roll-calla. In zdaj na to »simbolično« konvencijsko izjasnjevanje poglejte skozi oči Hillary Clinton: kaj če na konvenciji dobi manj glasov, kot jih je dobila na primarnih volitvah? Ne, to ne bi bilo dobro. To bi namreč okrnilo oboje - njen imidž in njen »zgodovinski dosežek«. Zdaj pa na to »simbolično« konvencijsko izjasnjevanje poglejte še skozi oči Baracka Obame: kaj če na konvenciji dobi manj glasov, kot jih je dobil na primarnih volitvah? To bi bilo zelo slabo, ali bolje rečeno: to ne bi bila le glorifikacija Hillary Clinton, ampak bi to tudi pomenilo, da je Hillary pomembnejša od Obame, da je torej Hillary neke sorte moralna zmagovalka primarnih volitev demokratske stranke, kar bi lahko tik pred volitvami usodno spremenilo pogled na Obamo in ogrozilo njegovo kredibilnost. Predvolilna konvencija demokratske stranke je torej napetost, ki čaka, da se zgodi.
Hillary Clinton je imela tudi druge možnosti, da poudari enotnost demokratske stranke. Recimo: lahko bi se vnaprej odrekla nominaciji, svoje glasove pa prepustila Obami. Ali pa: lahko bi nominacijo sprejela in se ji potem na konvenciji, po govorih, ki bi jo častili in slavili, odrekla, svoje glasove pa prepustila Obami, ki bi bil tako izvoljen z aklamacijo. Toda ne: svoje glasove je raje taktično obdržala. Za vsak primer - če Obami slučajno spodrsne. Dovolj bi bila že kakšna huda napaka Baracka Obame, pa bi se Hillary vrnila v igro za Belo hišo. Prav tako bi jo v igro za Belo hišo vrnili potencialno slabi Obamovi ratingi: kakor hitro bi sondaže pokazale, da Obama bitko z McCainom izgublja, bi se pojavila »potreba« po Hillary. In ker je svoje glasove obdržala, je bilo jasno, da jih bo skušala egotripaško vnovčiti, toda način, kako jih je vnovčila, meji na sabotažo: kako naj si demokratska stranka zdaj zagotovi kontrolo nad situacijo, nad roll-callom, ki se bo odrolal na konvenciji? Kako bodo superdelegate prepričali, da je roll-call le ritual, ne pa priložnost, da si premislijo? Še toliko bolj, ker je kongresnica Loretta Sanchez na ves glas napovedala, da bo polovica kongresnikov - vsi kongresniki so kakopak superdelegati! - glasovala za Hillary.
Kar nas pripelje do vprašanja: ali je verjetno, da bi si superdelegati premislili in v zadnjem trenutku - pred 15.000 novinarji, kolikor se naj bi jih zbralo v Denverju - spremenili tok zgodovine? Zavoljo boljše debate si predstavljajte: superdelegat, ki je prej rekel, da podpira Obamo, pogleda sondaže in ugotovi, da sta Obama in McCain izenačena. Prvič, superdelegat si reče, šit, zanj smo do sedaj zbrali že več kot 400 milijonov dolarjev (McCain jih je zbral le 171), proti sebi ima 71-letnega starčka in ta starček prihaja iz stranke, ki je Ameriko osmešila in pripeljala na rob živčnega zloma, pa kljub temu nima nobene prednosti. Drugič, naša zmaga je z Obamo očitno ogrožena. Tretjič, Hillary bi imela zagotovo višjo podporo. In četrtič, superdelegat si premisli - in na konvenciji glasuje za Hillary. Pa četudi Hillary pravi, da bo sama glasovala za Obamo. Vprašanje je kakopak, zakaj Obama nima prednosti pred McCainom. Ker nima podpore konzervativcev ali pa mainstreama? Ne, ampak ker po eni strani izgublja podporo progresivnih, liberalnih, protivojnih Američanov, po drugi strani pa ne pritegne tistih, ki na zadnjih predsedniških volitvah niso volili - in takih je bilo 83 milijonov. Kaj je narobe? Tole: Obamova retorika se vse bolj premika proti centru, in to tako vneto, da se včasih znajde desno od centra. Recimo: začel je glorificirati ameriški militarizem (domovino je treba braniti, žrtvovati se je treba za »višjo stvar«, število vojakov je treba povečati, ustvariti je treba novo generacijo vojakov, možem in ženskam v uniformah moramo biti hvaležni, včasih ni alternative vojni, ameriška vojska je heroična), napihovati patriotizem (»zvestoba ameriškim idealom, za katere se lahko vsakdo žrtvuje«), sprejemati Bushev format »vojne proti terorju« (Iran je grožnja, iz Iraka ni umika, ameriško prisotnost v Afganistanu je treba okrepiti), podpirati Bushevo zakonodajo, ki tajnim službam omogoča prisluškovanje ameriškim državljanom (odnos med varnostjo in svoboščinami je treba reformulirati), se zavzemati za dodatno financiranje verskih programov (alias »projekt za ameriško prenovo«) in nasprotovati Vrhovnemu sodišču, ki je skušalo smrtno kazen zajeziti in jo omejiti le na umore. Obama v očeh progresivne Amerike izgublja kredit: kje je »change«, kje je »sen«, kje je Martin Luther King, kje je anti-Bush? Progresivec ali pa volilni abstinent, ki se mu je spočetka zdelo, da Obama ni tak politik kot drugi, zdaj ugotavlja: tak je kot vsi! Včasih je celo tak kot McCain.

Chicago ‘68

Vse to dela za McCaina. In vse to je razlog, da Obama v sondažah ne povede tako prepričljivo, kot bi moral. Je McCain na tem, da zmaga? Vsekakor, če se bo Denver '08 prelevil v Chicago '68. Leta 1968 se je v Ameriki nadaljevala serija političnih atentatov (Martin Luther King, Robert Kennedy), vietnamska vojna je doživela hudo eskalacijo, predvolilna konvencija demokratske stranke v Chicagu pa se je prelevila v klavnico. Specifično: policija je ob koncu avgusta brutalno obračunala s protivojnimi demonstranti, ki so skušali demokrate prepričati, da naj končajo vojno v Vietnamu, in obenem v zadnjem trenutku poskrbeti, da bi demokratsko nominacijo za ameriškega predsednika dobil protivojni kandidat Eugene McCarthy, ne pa Hubert Humphrey, dotedanji ameriški podpredsednik.
Najprej je sicer kazalo, da v času konvencije demonstracij ne bo. Predsednik Lyndon B. Johnson je prav zaradi slepe ulice, v kateri se je znašla vietnamska vojna, sklenil, da ne bo ponovno kandidiral za predsednika, kongres je aktiviral posebni, preventivni zakon o javnem redu in miru (Anti-Riot Act), župan Chicaga Richard Daley, ki hipijev ni prenašal in ki je vohal nove »rasne nemire«, pa je najavil, da protivojnih demonstracij ne bo toleriral, kaj šele odobril. Toda koalicija protivojnih grupacij - na čelu s pacifistično fronto Nacionalni mobilizacijski komite za končanje vietnamske vojne (MOBE), ki jo je vodil David Dellinger, s Študenti za demokratično družbo (SDS), ki sta jih vodila Tom Hayden in Rennie Davis, in z Mednarodno stranko mladih (YIP), ki sta jo vodila Abbie Hoffman in Jerry Rubin - se je po dolgem tehtanju, tuhtanju in usklajevanju odločila, da protivojne demonstracije vendarle bodo. Kar se je potem tudi zgodilo.
Chicago je v času demokratske konvencije preplavilo na tisoče demonstrantov, ki so se morali ob vietnamski vojni boriti še proti policijski uri, prepovedi spanja v javnih parkih, stalnemu zastraševanju in na koncu tudi policijski ofenzivi. Proti pendreku in solzilcu. Ker so organizatorji slutili, kaj se pripravlja, so demonstrante mojstrili v »nenasilni samoobrambi« - tudi v karateju, kačjem plesu, gverilskem teatru, lovemakingu, mističnem recitiranju poezije in podobnih borilnih veščinah. Revolucija je bila zabava. In mediji so povsem resno poročali o tem, da bo Abbie Hoffman v vodovodni sistem spustil LSD in Chicago poslal na trip, da bodo v jezero Michigan po reki spustili 10.000 golih hipijev, da bodo razstrelili Amfiteater, v katerem se je odvijala konvencija, in da bodo delegate ugrabili, jih prepeljali v Wisconsin, jih preoblekli v vietkongovce in jih potem spustili skozi mesto z rižem v roki.
Hoffmanu je bilo jasno, da so protestniki lahko sicer nenasilni, da pa morajo sprožiti nasilno reakcijo policije, oblasti. In to je treba potem posneti ali pa, še bolje, poskrbeti, da to posname televizija. Vsi pa so se spraševali: Kaj bi zdajle naredil Che? Razlog več, da je župan Daley »krizno cono« obdal z 12.000 policaji, s 5.000 vojaki in 6.000 gardisti. Za vsak primer. Ker pa so med konvencijo sovjetski tanki okupirali Prago, so Chicago preimenovali v »zahodno Prago«.
In ko je prišel dan D, ko se je torej izkazalo, da so demokrati na konvenciji zavzeli provojno stališče, so se demonstracije prelevile v kaos, obsedno stanje, vojno cono. Policija je divje jurišala, udrihala, mahala, tolkla in gestapovsko razbijala vse, kar ji je prišlo pod pendrek, tudi TV kamere, medtem ko so demonstranti vzklikali: »Cel svet gleda! Cel svet gleda!« In res, cel svet je gledal (pa četudi ne v direktnem prenosu), kako policija razbija mladino - cel svet je videl, kaj se zgodi z demokracijo, ko se ji zmeša. 219 oseb je bilo ranjenih, 589 pa so jih aretirali. Abbie Hoffman je mesec dni kasneje rekel: »Zaradi tega, kar smo počeli v Chicagu, bodo za predsednika izvolili Richarda Nixona.« Dnevi jeze, imenovani »Festival življenja«, so se sprevrgli v dneve nasilja, v »festival smrti«, ki mu je sledilo farsično sojenje organizatorjem demonstracij, »Čikaški osmerici« (The Chicago 8), češ da so namerno, zarotniško izzvali nemire. Pet izmed njih, Dellingerja, Haydena, Hoffmana, Rubina in Davisa, so obsodili na zapor, toda sodbo so kasneje razveljavili. Na sojenju je pričal tudi Terry Southern, ki je trdil, da je izgrede vnaprej zrežiral župan Daley in da jih je izzval FBI-jev provokator. Vietnam in Chicago sta bila za demokratsko stranko pogubna - dobra dva meseca po konvenciji je bil namreč za ameriškega predsednika res izvoljen Richard Nixon. Ne demokrat, ampak republikanec.
Ko je Amerika videla kaos, si je rekla: Potrebujemo nekoga, ki bo naredil red! Nixon je kaos - in medijsko sliko tega kaosa, oh, in avtodestruktivnost, oportunizem ter neodločnost levice - speljal na svoj mlin. Njegovi strategi so menda celo poskrbeli, da je na demokratsko konvencijo prišlo še več jeznih demonstrantov, kot je bilo predvideno. In zdaj, leta 2008, demokratska stranka s svojo vse bolj provojno platformo in z nevarnim, vnetljivim, eksplozivnim roll-callom kar kliče po kaosu, ki bi ga lahko McCain speljal na svoj mlin. Nekaj je gotovo: tajni zapor, kamor bodo spravljali kalilce javnega reda & miru, je že pripravljen. Mestne oblasti so namreč v zbirno taborišče, alias »Gitmo on the Platte«, kot ga imenujejo aktivisti, skrivaj prelevili kar neko skladišče. Očitno pričakujejo nemire - in množične aretacije.
Ironično, Obama je imel 30. junija v Independenceu (Missouri) patriotski govor, v katerem je med drugim poudaril, da so »nekateri pripadniki takoimenovane kontrakulture v šestdesetih« na vojno reagirali tako, da niso »kritizirali le politike določene vlade, ampak so s sežiganjem ameriške zastave napadali simbole Amerike, v ekstremnih primerih celo idejo same Amerike, obenem pa so za vse, kar je narobe na svetu, krivili Ameriko in - kar je morda najbolj tragično - odrekali čast vojnim veteranom, ki so se vračali iz Vietnama, in to je do danes ostala nacionalna sramota.« To, kar je rekel, ni le konzervativno, ampak zveni tako, kot da je hotel prehiteti McCaina, ki šestdesetih - kontrakulture, protivojnega gibanja, demonstracij v času čikaške konvencije ipd. - verjetno ne vidi nič drugače. Navsezadnje: da so za vse sedanje ameriške tegobe in delitve kriva šestdeseta, je že dolga leta prav mantra numero uno ameriške desnice. Barack Obama ima prav, ko se boji, da se bo Denver '08 prelevil v Chicago '68 - hej, tip je demokrat, ki prihaja naravnost iz Chicaga. Toda to, da je odrekanje časti vietnamskim veteranom večja sramota od invazije na Vietnam (okej, ali pa od invazije na Irak), je srhljivo, še posebej, če pride iz ust človeka, ki hoče zamenjati Busha in ki obenem dela vse, da bi Bush, magari v reinkarnaciji Johna McCaina, dobil še tretji mandat.