Barack America

Pričakovali bi, da bo Barack Obama za svojega podpredsedniškega kandidata izbral žensko. Ne nujno Hillary Clinton, toda še vedno žensko. Če bi izbral žensko, recimo Kathleen Sebelius, guvernerko Kansasa, potem bi bila njegova kandidatura res zgodovinska. Morda bi na svojo stran dobil celo vse tiste ženske, Hillaryjine volilke, ki zdaj pravijo, da bodo raje volile Johna McCaina kot Obamo. In sondaže kažejo, da je takih dobrih 20 %. Obama morda res ni izbral ženske, toda odločil se je kot ženska: za varnost. Za svojega kandidata je namreč izbral Joeja Bidena, 65-letnega senatorja z dolgo kilometrino in kopico mandatov. Ne da ga ni vpeljal brez ojdipske treme - in brez freudovskega lapsusa. Ko ga je v soboto predstavil javnosti, ga je najavil kot »bodočega ameriškega predsednika«, ne pa kot bodočega ameriškega podpredsednika. Biden, ki se iz Delawara v službo - v senat - vozi z vlakom, mu je nekaj trenutkov kasneje odgovoril s svojim lapsusom: ko se mu je zahvaljeval, ga je - očitno pod vtisom h'woodske superjunaške sezone, ki ji manjka le še ekranizacija stripa Captain America - imenoval »Barack America«. Že uvodna lapsusa sta opozorila, da gre za zelo čudno, prisiljeno poroko, okej, za aranžirano poroko - kdo je koga dobil po pošti, ženin nevesto ali nevesta ženina, sicer ni jasno, je pa jasno, da »Barack America« in »bodoči ameriški predsednik« še nista seznanjena tako, kot se spodobi. Pri imenih se jima še malce zatika, pa četudi drug drugega »s ponosom imenujeta prijatelja«. Teleprompter v tej fazi prijateljstva ne bi škodil.
Kar bi moralo skrbeti ženitne posrednike - pač tiste, ki se jim je to zdela nebeška poroka. Kaj so v času predvolilne kampanje očitali Obami? Da je mlad in neizkušen, da ni dovolj trd in in da se ne spozna na zunanjo politiko. Tudi Bushu so očitali vse to, zato si je pripeljal Dicka Cheneyja. Biden je, kot so hitro ugotovili, Obamov Cheney: star in izkušen (in telegeničen). Hej, za sabo ima že šest senatnih mandatov. Zunanjo politiko zna na pamet. Ni čudno: že lep čas predseduje senatni komisiji za zunanjo politiko. In seveda, Biden je tough guy: podprl je napad na Irak (»march to peace and security«), okupacijo Iraka, povečanje ameriške vojske v Iraku in vojno proti kriminalu, navijal je za ameriško vojaško posredovanje na Balkanu (bombardiranje Srbije), stalno poudarja, da bi bil umik iz Iraka »orjaška napaka«, Irak hoče - po zgledu Bosne - razbiti na tri etnične dele, še lani pa je dokazoval, da je »cel svet verjel, da ima Irak orožje za množično uničevanje«. Ergo: Joe Biden, ideološki relikt hladne vojne, naj bi zafilal vse luknje v Obamovem kurikulumu, pa četudi ni bil v vojski.
Obami so prej očitali, da še ni zrel za vodenje Amerike. Jim je zdaj zamašil usta? Ne, ravno obratno: s tem, ko je za sokandidata izbral veterana in ga nehote - okej, ojdipsko - razglasil za »bodočega ameriškega predsednika«, je priznal, da potrebuje mentorja, guruja, Očeta. McCainov štab tega lapsusa ni pozabil spakirati v ultimativni dokaz, da Obama ni zrel za vodenje Amerike in da je predsednikovanje že vnaprej prepustil Bidenu, ki je očitno - vsaj v ojdipskem imaginariju - bolj zrel za vodenje Amerike. Ironično: to, da še ni zrel za vodenje Amerike, je Obami na začetku kampanje očital tudi Biden. A po drugi strani, Biden je leta 2005 izjavil, da bi bil ponosen, če bi lahko kdaj kandidiral z Johnom McCainom (kot njegov protikandidat ali pa njegov sokandidat), leto prej pa, da bi morala demokrat John Kerry in republikanec John McCain v imenu nacionalne enotnosti kandidirati skupaj, kot sokandidata. Biden ima resda proletarske korenine, zato naj bi Obama lažje vzpostavil stik s proletarsko volilno bazo (npr. v Pensilvaniji), resda je katoličan (pro-choice), zato naj bi priskrbel katoliške volilne glasove, predvsem na Srednjem zahodu, res je dober, po potrebi bombastičen debater, tako da bo lahko kredibilno žgal po McCainu, res ima zgodbo, s katero lahko vedno gane množice (žena in hči sta se leta 1972, le mesec po njegovi prvi izvolitvi v senat, smrtno ponesrečili), res bo kredibilen predsednik, če se bo Obama v Dallas slučajno odpeljal v kabrioletu (ni izključeno, saj je ob javljanju iz Kansas Cityja mislil, da je v St. Louisu), in res je kritik Busheve politike, toda v vlogi Obamovega sokandidata si ga je želelo videti le 6% delegatov, ki so se v ponedeljek zgrnili v Denver, na predvolilno konvencijo demokratske stranke.

Zame je volilo 18 milijonov ljudi!

Naloga delegatov je bila jasna: da na tisti scenografiji - med 50.000 gosti, novinarji in obiskovalci, 20.000 prostovoljci, helikopterji, robocopi, protestniki (konec vojne, zaprtje Guantanama, pravice za imigrante ipd.), Pepsijem (uradno pijačo konvencije), pozivi domačinom, naj mesto raje zapustijo, načrti za potencialno množično evakuacijo, alarmantnimi novicami, da jih bodo anarhisti zbombardirali z urinom, songi o spremembi, appetizerji, Bidenovimi solzami, predsednico senata Nancy Pelosi, ki je protestnikom zagrozila z »vrtanjem možganov«, turisti, ki so hoteli videti Obamo, atentatorji, ki so hoteli počiti Obamo, govori, velikimi temami (»Zagotoviti prihodnost Amerike«, »Sprememba, v katero lahko verjameš« ipd.), govori, žurkami, govori, koncerti (Boss), govori, logotipi korporacij, ki so sponzorirale konvencijo (Boeing, Citibank, Lockheed Martin, Wells Fargo, Anheuser-Busch, Invesco itd.), govori, emocijami (Michelle Obama, Ted Kennedy), govori, Kennedyji (Caroline, Ted), ki so dvigovali moralo, govori, Clintoni (Chelsea, Bill, Hillary), ki so svoje govore skrivali, in oprahwinfreyjevski martinlutherkingizmi - hlinijo vtis partijske enotnosti in da ne ovirajo razgleda na Baracka Obamo. Kar je bil problem: mnogi so hoteli tam, kjer je stal Biden, videti Hillary. In seveda, mnogi so jo hoteli videti tam, kjer je stal Obama, pa četudi je - očitno iz strahu, da bi ob svojem izsiljenem statusu nominiranke dobila še status rušilke partijske enotnosti - svoje delegate in svoje volilce v zadnjem trenutku »razrešila« in pozvala, naj volijo Obamo. Hillary je naredila vse, da bi si ljudje rekli: Zakaj ni nominirana ona? Odmirajoča dinastija Kennedy - Teddy - pa je po drugi strani v ponedeljek, prvi dan konvencije, štafeto svečano predala naslednji generaciji demokratov, in to Obami, ne Hillary, ki je stalno ponavljala: »Zame je volilo 18 milijonov ljudi!« In sondaže kažejo, da bo 30% teh, ki so volili zanjo, raje volilo za McCaina kot Obamo.
Ne brez zarotniškega naklepa: če bi 4. novembra pomagali izvoliti McCaina, ki Obami itak počne to, kar mu je med primarnimi volitvami počela Hillary, bi Hillary omogočili, da čez štiri leta ponovno kandidira za Belo hišo. Če bo zmagal Obama, bo Hillary lahko ponovno kandidirala šele čez 8 let. Hja, demokrati so na konvenciji težili drug drugemu, namesto da bi težili McCainu. To tesnobno demokratsko neodločnost je začel takoj žgati McCainov štab, ki je lansiral TV oglas, v katerem narator poudari, da je Hillary na primarnih volitvah dobila 18 milijonov glasov in kljub temu ostala brez podpredsedniškega mesta, to pa zato, ker je govorila resnico o Obami: »Resnica je bolela in Obami ni bila všeč!« Bolj ko bodo demokrati razklani in kaotični in neodločni, bolje za McCaina. Pred začetkom konvencije sta bila Obama in McCain v sondažah izenačena, ali bolje rečeno: Obama je dolgo vodil, avgusta - med surfanjem na Havajih - pa je prednost izgubil, tako da je po nekaterih sondažah, recimo Zogbyjevi, celo zaostajal, in to za 5%. Zapustilo ga je 12% liberalcev in 12% abstinentov - tistih, ki ne volijo, ker se jim zdijo vsi politiki isti, in ki so Obamo spočetka navdušeno podprli, ker je izgledal kot utelešenje »spremembe«.
Demokratski strategi so naredili isto napako kot pri Alu Goreu in Johnu Kerryju, prejšnjima demokratskima predsedniškima kandidatoma: njegovo liberalno, progresivno, reformistično retoriko so po primarnih volitvah centrirali (Iran, Afganistan, Izrael), tako da je zdaj pogosto komaj ločljiva od McCainove. To so storili v imenu pragmatičnosti: Hej, važno je, da zmagamo - in zmagamo lahko le, če Obama hlini, da je sredinski, ne pa liberalen in progresiven! Šur, Gore in Kerry sta volitve izgubila. Volilci niso bili tako pragmatični - oh, in tako avtodestruktivni - kot Gore in Kerry. Tragedija je v tem, da demokrati še vedno niso našli načina, kako bi progresivne volilce prepričali, da bi volili pragmatično - ali pa da na pragmatične poteze demokratov ne bi odgovorili z volilno abstinenco. Obama, ki bi moral biti glede na situacijo, v katero so republikanci pahnili Ameriko, izvoljen v trenutku, ko bi dobil nominacijo, je prišel do točke, ko proti sebi nima le demokratov, ki bi namesto njega - ali pa vsaj namesto Bidena - raje videli Hillary, in rasistov, ki zanj ne bi volili niti, če bi kandidiral kot belec, ampak tudi vse tiste liberalce, ki v »spremembo« ne verjamejo več, še zlasti zdaj, ko je za sokandidata izbral Bidena, v katerem vidijo steber stare washingtonske politike, ki bi se bolje podal McCainu kot pa njemu. Še več, Obami niti ob najavi podpredsedniškega kandidata ratingi niso poskočili, ampak so ostali isti kot prej - še huje, po Gallupovi sondaži so mu celo padli. Ko sta svoja sokandidata najavila Gore in Kerry, so jima ratingi poskočili za 5%. Gore in Kerry sta v imenu pozitivne kampanje Ameriki pozabila razložiti, kdo je Bush. In Obama je iniciativo izgubil iz istega razloga: v imenu pozitivne kampanje Ameriki ni razložil, kdo je McCain. In mediji mu pri tem niso pomagali. Koliko so mu pomagali konvencija in govori obeh Clintonov ter njegov lastni štadionski epos, bodo povedale sondaže.

McBush

Ko so senatorja McCaina, republikanskega predsedniškega kandidata, nedavno vprašali, koliko hiš ima, je rekel, da ne ve. Kar je noro: človek, ki ne ve, koliko hiš ima, bi rad vodil Ameriko! Še britanska kraljica ve, koliko hiš ima, pa ne kandidira za ameriško predsednico. Mnogim je ob tem zastal dih. Ne brez razloga. Kaj to pomeni, da McCain ne ve, koliko hiš ima? Ali to pomeni, da jih ima toliko, da je izgubil pregled? Ali to pomeni, da izgublja spomin? Ali pa preprosto res ne ve, koliko hiš ima? Oh, ali pa noče vedeti, koliko jih ima, ker bi to lahko škodilo njegovi kandidaturi, navsezadnje, McCain hlini, da je ljudski človek, da čuti z malimi ljudmi, da jih razume, da je tako rekoč eden izmed njih. Pa ni. Kot kaže, ima 10 razkošnih hiš. Njegovi volilci - mali ljudje, s katerimi čuti - imajo eno, pa še tisto pod hipoteko, ki jih ubija ali pa jih je že ubila. Predsedniški kandidat, ki ne ve, koliko hiš ima, je res idealen za čas, ko ameriške banke serijsko goltajo nepremičnine malih ljudi. McCain teh težav nima: poročen je z bogato dedinjo, težko 100 milijonov dolarjev. Pomeni, da je poročen s 100 milijoni USD! Okrog se fura z ženinim letalom. Njegovi volilci se furajo z avtom, toda fure so vse krajše, ker je bencin vse dražji. Kaj je McCain naredil za male ljudi? Nič, podprl je Bushevo davčno reformo, ki je bogatim znižala davke, malim ljudem pa je svetoval, naj se odpovejo dopustu in si priskrbijo še eno službo.
Ob tem se lahko le začudeno - in zgroženo in ogorčeno - vprašate: kako to, da so se začeli mediji in Amerika šele zdaj, dobra dva meseca pred volitvami, ukvarjati z McCainovim bogastvom, medtem ko so Obamovo hišo medtem obdelali iz vseh mogočih in nemogočih kotov? Iz preprostega razloga: mediji so v zadnjih mesecih tisočkrat razkrili vse najbolj detajlne detajle Obamovega življenja. Obesili so se na vsako kost - in na njej običajno obviseli. Z negativnim spinom, se razume. Največje TV mreže so bile McCainu precej bolj naklonjene kot Obami. Kot namreč ugotavlja Center for Media and Public Affairs, je bilo od konca primarnih volitev kar 72% TV poročil o Obami negativnih. McCaina so obravnavali povsem drugače, češ, o njem itak že vse vemo! Zato je bila skoraj polovica TV poročil o McCainu pozitivnih. Mediji so si rekli: Obama je novo ime, tako da Američani ne vedo, kdo je, zato jim moramo razložiti, kdo je! Sledilo je dolgo razlaganje, kdo je Barack Obama, ki pa medijem ni dal nobenega razloga, da bi začeli brskati po McCainovem življenju. Če hočeš, da bodo mediji žgali po McCainu, jim moraš razložiti, kdo je McCain! Problem ni bil v tem, kot pravi Frank Rich, kolumnist New York Timesa, da Američani ne vedo, kdo je Barack Obama, ampak v tem, da ne vedo, kdo je John McCain. In Obama jim je pri tem zelo pomagal.
Recimo, Obama bi Američanom lahko razložil, da med McCainom in Bushem ni razlike. O vsem se strinjata: o Iraku, ekonomiji, fiskalni politiki, energetski politiki - McCain je v senatu podprl 95% Bushevih predlogov. Plus, tudi McCain je iz premožne, etablirane, privilegirane družine (njegov oče je bil admiral), tudi McCaina so na Mornariško akademijo sprejeli po zvezah (in tudi diplomiral je menda le zato, ker je bil sin admirala), tudi McCain je bil slab študent (med najslabšimi v letniku), tudi McCain je bil »divjak«, ki je raje pil in žuriral kot pa spoštoval vojaške predpise (s čimer je ogrožal varnost svojih tovarišev), tudi McCain je bil slab pilot. Med študijem je uničil tri letala, zato niti ne čudi, da so ga v Vietnamu, nad Hanojem, tako zlahka sestrelili, še toliko bolj, ker ni izvršil povelja, ki je bilo nedvoumno: opusti misijo - vrni se na letalonosilko Forrestal! Ko so McCaina 26. oktobra 1967 sestrelili, je hotel ravno zbombardirati Hanoj, ali kot je rekel, »zelo naseljen del Hanoja«. Koliko civilistov je stolkel na svojih »misijah«, vedo le ptiči, toda vemo, da je Severni Vietnam bombardiral v času operacije »Rolling Thunder«, ko so Američani nanj zmetali 643.000 ton bomb in ko je, kot je izračunal tedanji obrambni minister Robert McNamara, umrlo 1.000 civilistov na teden.

Kateri vojni heroj pobija civiliste?

Vsekakor, Obama bi se lahko malce bolj poglobil v njegov status vojnega heroja. McCain namreč stalno - že ves čas, že vso kariero - pozira kot vojni heroj. V Vietnamu so ga sestrelili, tako da je potem pet let in pol preživel v vietnamskem, komunističnem ujetništvu. Zgodba o njegovem vojnem herojstvu se vedno začne pri tem, da so ga Vietnamci ves čas - vseh pet let in pol - mučili in maltretirali. Dr. Phillip Butler, upokojeni pilot vojaške mornarice, nekdanji McCainov sošolec in sojetnik, je marca zapisal, da to preprosto ni res: McCaina, sina poveljnika ameriške mornarice na Pacifiku, niso mučili in maltretirali ves čas, ampak le prvi dve leti, potem pa se je režim v vietnamskih zaporih spremenil - torturo in maltretiranje so septembra 1969, po smrti Hošiminha in prihodu bolj pragmatičnega režima, opustili, saj so ugotovili, da so živi vojni ujetniki boljše pogajalsko orožje kot mrtvi. McCain, alias »straight talk express«, stalno poudarja, da je bil ob sestrelitvi hudo ranjen, da je bil odlikovan in da so mu Vietnamci po dveh letih ponudili možnost predčasnega izpusta, pa je to junaško odklonil: resnica je ta, da so bili vsi sestreljeni piloti hudo ranjeni (običajno jih je polomilo ob izstrelitvi iz kabine), da so bili vsi vojni ujetniki odlikovani in da so vsem ponujali možnost predčasnega izpusta, če seveda javno obsodijo Ameriko. McCain je imel še dodatni motiv, da je ostal v ujetništvu: ker je bil sin poveljnika ameriške mornarice na Pacifiku, bi ga lahko predčasni izpust stal politične kariere - vsi bi namreč rekli, da mu je svobodo zrihtal očka. McCain je dobil 28 vojaških odlikovanj, kar je nenormalno veliko, še posebej za sestreljenega pilota. Ali kot je rekel Bill Bell, vietnamski veteran in nekdanji šef urada za vojne ujetnike in pogrešane v akciji: »Vprašanje je, koliko pilotov, ki niso bili sestreljeni, je dobilo toliko odlikovanj?« Očka? In narobe: kako to, da McCaina po vrnitvi iz ujetništva niso povišali? Kako to, da ne obelodanijo njegovega vojaškega - vietnamskega! - dosjeja? In kako to, da ob vsakem brskanju po njegovem vojaškem dosjeju tako popeni?
McCain je bil vojni heroj le toliko kot ostali vojni ujetniki. Nič posebnega niti nič unikatnega ni bilo v njegovem vojnem herojstvu. »Menim, da te to, da si bil vojni ujetnik, ne kvalificira za ameriškega predsednika. Ti službi nimata nič skupnega - in izkušnje vojnega ujetnika niso tisto, kar bi iskal pri predsedniškem kandidatu.« Butlerjev članek so mediji ignorirali, niso pa ignorirali generala Wesleyja Clarka, prav tako zelo dekoriranega vietnamskega veterana, ki je malce kasneje poudaril natanko to: da te to, da si bil vojni ujetnik, še ne kvalificira za ameriškega predsednika. Clarka so takoj vsi popadli: kako si drzne dvomiti v vojnega heroja? Michael Moore ima prav: »Je moralno upravičeno bombardiranje in raketiranje 'zelo naseljenega' območja, kjer bo umrlo na stotine, če ne tisoče civilistov?« Ali vojni heroji bombardirajo civiliste? Si predstavljate, kaj bi Američani počeli s sestreljenim pilotom, ki bi bombardiral New York? Če si tega ne predstavljate, potem le pomislite, kaj so v Abu Grajbu počeli z Iračani, ki New Yorka niso bombardirali. McCain je bombardiral Vietnam - in potem so ga Vietnamci mučili. Nehajte: premalo so ga mučili! V resnici so ga mučili manj, kot pa so Američani v Abu Grajbu mučili Iračane, ki niso bombardirali ameriških civilistov.
In ravno v tem je problem: McCain si je politično kariero zgradil na vojnem herojstvu. Od nacije ne zahteva le spoštovanja, ampak občudovanje. Senator je postal zato, ker je bil vojni ujetnik - in zdaj, na začetku 21. stoletja, hoče postati ameriški predsednik zato, ker je bil pred štiridesetimi leti vojni ujetnik! Še več: ko so McCaina nedavno dobili na neki laži, je rekel, da je povsem nemogoče, da bi lagal, ker je bil vojni ujetnik. Aha. To, da je bil vojni ujetnik, legitimira vsako njegovo dejanje. Z eno besedo: njegovo vojno herojstvo je tabu. McCain v svojih memoarih Faith of my Fathers piše o tem, kako so Vietnamci med zasliševanjem zahtevali, da jim našteje imena svojih tovarišev, in kako jim je on potem naštel imena napadalcev nogometne ekipe Green Bay Packers. Ha! To jih je! No, nedavno je v Pittsburghu pripovedoval, kako so Vietnamci med zasliševanjem zahtevali, da jim našteje imena svojih tovarišev, in kako jim je on potem naštel imena napadalcev nogometne ekipe Pittsburgh Steelers. Ups? Čigava imena je torej naštel? Imena Packersov ali Steelersov? Je sploh naštel imena nogometašev - ali pa je, kot pravijo nekateri, »zapel«? McCain v svojih memoarih popisuje tudi svoj veliki »krščanski trenutek«: ko so za Božič stali pred celico, je stražar v prah narisal križ - in ga čez nekaj minut izbrisal. »Za trenutek sta tako dva kristjana skupaj molila«. Ganljivo. Problem je le v tem, da se to očitno ni nikoli zgodilo - blogosfera, ki jo kontrolira Daily Kos, je namreč razkrila, da je McCain to krščansko parabolo sunil Aleksandru Solženicinu, ali bolje rečeno, da jo je prepisal iz eposa Arhipelag Gulag. Razlika je le v tem, da pri Solženicinu križ v prah nariše njegov sojetnik, ne pa njegov stražar.

Ali lahko Ameriko vodi konzervativec, ki vara svojo ženo?

Dalje, McCain trdi, da ve, kako bi dobil Osamo bin Ladna in kako bi dobil vojno v Iraku - presenetljivo, da to slišimo od človeka, ki pravi, da bo vojna v Iraku trajala še 100 let (in ki je Obami očital, »da bi raje izgubil vojno, ki jo dobivamo, kot pa volitve«). Sploh pa, če ve, kako bi dobili Osamo bin Ladna in vojno, bi ga morali obtožiti veleizdaje, ker tega ne pove, navsezadnje, tip je senator in član stranke na oblasti. Dalje, McCain v svoji biografiji pravi, da se je začel s svojo drugo ženo, bogato pivovarsko dedinjo, 17 let mlajšo od njega, sestajati šele po ločitvi od svoje prve žene, toda Los Angeles Times je maja razkril, da se je z bogato dedinjo sestajal že prej, ko je bil torej še poročen. Konzervativni mediji in probushevski komentatorji so rohneli, da države že ne more voditi človek, ki laže svoji ženi, ko so ugotovili, da je John Edwards, demokratski predsedniški kandidat, varal svojo ženo - to, da svojo ženo vara paleokonzervativni predsedniški kandidat, jih ne moti. Jasno, ostali mediji se tega niso dotaknili - podobno kot se niso prej dotaknili zgodbe o McCainovi ljubici, znani lobistki, ki za svoje kliente lobira pri komisiji, v kateri sedi McCain. Lansiral jo je New York Times, toda ni se prijela. Si predstavljate, da bi odkrili, da ima ljubico Obama? To bi se takoj prijelo - mediji, od prvega do zadnjega, bi ropotali dan in noč. Breaking news! Dalje, McCain kandidira za predsednika, toda na vsakem kvizu bi izpadel že v prvem krogu, ker misli, da Češkoslovaška še vedno obstaja, da je Putin nemški predsednik, da Irak meji na Pakistan in da je Osama bin Laden šiit.
A po drugi strani, od predsedniškega kandidata, ki ne ve, koliko hiš ima, bi težko pričakovali, da bo vedel, na katere države meji Irak. Hej, morda tega ne ve zato, ker je bil vojni ujetnik. Dodatna ironija je v tem, da je bil McCain ob koncu osemdesetih vpleten v bombastični korupcijski škandal, povezan prav z nepremičninskim trgom. Hja, s hišami. McCain je bil eden izmed »Keatingovih petih« - petih senatorjev, ki so poskrbeli, da so zvezni regulatorji ignorirali ilegalne špekulacije Charlesa Keatinga, lastnika kalifornijske posojilnice Lincoln, ki je v nekaj letih - s hišami - bajno obogatel. Senatorje je nagradil, tudi McCaina: z donacijami, z možnostjo investiranja v nakupovalne centre, s potovanji na njegove stroške. Keatinga so obsodili na 10 let zapora, tri senatorje so finančno kaznovali, McCainu pa je senatna komisija na koncu, po dolgi preiskavi, očitala le »slabo presojo«. To, da je bil vojni ujetnik, je očitno dobro opravičilo in dober izgovor za vse, zato ne čudi, da je njegov štab takoj zatem, ko so se začeli vsi posmehovati njegovi izjavi, da ne ve, koliko hiš ima, sporočil: »John McCain je človek, ki je pet let in pol preživel v isti hiši - v zaporu.« No, sam McCain pa je Jayu Lenu v istem kontekstu rekel: »Pet let in pol sem preživel v celici brez - nisem imel hiše.« Zato hoče imeti zdaj Belo hišo. Logično.