WALL·E

Neprijetna resnica.

Gotovo se spomnite vseh tistih filmov, v katerih nekdo umre, toda v resnici ne umre. Svojo smrt le hlini ali pa zrežira - oh, ali pa obtiči v nebesih. V vseh primerih lahko nemoteno gleda svoj pogreb, vse tiste ljudi, ki žalujejo za njim, ves tisti patos, vso tisto bolečino, vse tiste glorifikacije. To je perverzna fantazija mnogih: kaj bi dali, da bi lahko gledali svoj lastni pogreb! Kaj bi dali, da bi lahko stali na svojem lastnem pogrebu! In nihče ne zna bolje žalovati za sabo kot Amerika. Nihče ne zna bolje stati na svojem lastnem pogrebu kot Amerika. Nihče ne uživa bolj v svojem lastnem pogrebu kot Amerika. Ko Amerika gleda svoj lastni pogreb, da res vse od sebe. Pomislite le na filme, ki pokopavajo Ameriko: mojstrovine! Filmi, v katerih Amerike ni več (ali pa izginja ali pa je opustošena ali pa je tik pred uničenjem ipd.), so nepremagljivi: izgledajo kot spomeniki nacije, ki je najboljše prihranila za konec. In animirani film WALL·E je natanko to. Producirala ga je firma Pixar, kraljica sodobnega animiranega filma, ki je producirala mnoge slavljene pop hite, kot so Svet igrač, Reševanje malega nema, Ratatouille, Neverjetni, Pošasti iz omare, Življenje žuželk in Avtomobili, toda ko gledate film WALL·E, imate občutek, da je najboljše prihranila za konec. Ne brez razloga: WALL·E se dogaja v svetu, v katerem Amerike ni več. Ali bolje rečeno: od Amerike je ostalo le to, kar od nje ostane v postapokaliptičnih filmih - srhljivo opustošenje, pogreb, kup smeti. Blade Runner v deželi mrtvih. Tam je le še WALL·E, robot, stiskalec smeti, fan mjuzikla Hello, Dolly!, ki pa je bolj živ, bolj zabaven, bolj graciozen in bolj kompleksen od živih likov, s kakršnimi nas skuša sicer v igranih filmih impresionirati Hollywood. In ker je civilizacije konec, prvo polovico filma ne slišimo niti besede - ne, WALL·E nima psa, s katerim bi se pogovarjal a la Will Smith. WALL·E je zadnji moški, ki pa postane Adam, ko sreča humanoidno Evo, ki ga potegne na tuj planet, kjer živijo ljudje - no, vegetirajo. Od šopingiranja, infantilnosti, sterilnosti in buljenja TV so namreč tako zrejeni in tako nemobilni, da se okrog furajo na invalidskih vozičkih. Nič, to je Utopija, ki je pozabila podpisati kjotski protokol - Utopija, v kateri je do Zemlje le še bitju, ki nima srca.