28. 8. 2008 | Mladina 35 | Kolumna
Slovenija v koščkih
Oblast je uvedla ali vsaj okrepila dva instrumenta, ki to družbo drobita. In ju zamotala v strah.
© Tomaž Lavrič
Premier Janša v zadnjem času govori, da je namen njegove politike povezovanje Slovenije. Enako mirne duše bi lahko rekel, da ima ljubko prifrknjen nos ali da mu ponoči zrasejo krila angela.
Resnica je diametralno nasprotna: ta politika Slovenijo cepi in drobi.
Za nobeno skupnost ni dobro, če je preveč poenotena in negibna. Toda vsaj enako slabo je, če gre drobljenje zaradi ideoloških nasprotij, razslojevanja, sprtih elit ali česarkoli že tako daleč, da začno deli družbe živeti drug mimo drugega. Zgolj patriotizem, izražen npr. z navdušenjem nad olimpijskimi zmagami, kot vezno tkivo ni dovolj.
Drobljenje družbe je sodobni fenomen celotnega Zahoda. Zaupanje v velike organizacije - stranke, sindikate, cerkev - se zmanjšuje, njihovo članstvo upada. Celota razpada na delce, nastaja nekakšna egodružba. Nova gibanja (npr. internetne skupnosti) praviloma nimajo družbene ali politične teže.
Osnovni razlog za to umikanje množic je najbrž občutek, da te velike organizacije, zlasti pa politika, ne zastopajo njihovih interesov. Gre za materialne in nematerialne stvari. Po eni strani teče razslojevanje - bogastvo se kopiči v rokah peščice, dohodki množic stagnirajo -, po drugi pa se poglablja tesnoba zaradi groženj globalizacije, nestalnih služb, migracij itd. Nastaja zamolkel občutek, da se sesuva temeljni konsenz o svobodi, pravičnosti in solidarnosti v družbi. Poglavitni krivec za to je politika, ki je sprejela interesno logiko kapitala (neoliberalizem), blaginjo celote pa zanemarila. Ona, ne pa menedžerji, sodniki ali uradništvo, je tista, ki odločilno pospešuje ali dopušča razslojevanje in drobljenje družbe.
Nekako v zadnjem desetletju je to dogajanje s pospeševanjem globalizacije udarilo v samo središče zahodnih družb - srednji sloj se krči in slabi. To je marsikje sprožilo preplah in politika se po malem že odmika od neoliberalizma. Kajti srednji razred je v glavnem še vedno močan, glasen in odločilno vpliva na izide volitev, hkrati pa je izjemno pomemben za obstoj demokracije. Njena privlačnost pa je tesno povezana s kolektivnim napredovanjem, kolikor toliko varno prihodnostjo, temeljno enakostjo itd. Če se ta povezava pretrga, če se srednji razred čuti ogroženega, če nazaduje, začne mik demokracije slabeti tudi zanj. Za bogate in revne je demokracija že tako abstrakcija, za katero izgubljajo interes. Tako se nenadoma odprejo druge, temačne perspektive, poveča se privlačnost avtoritarnosti in populizma.
Slovenija je del tega dogajanja. Vendar s pomembnimi posebnostmi. Sedanja oblast je na novo uvedla ali vsaj izrazito okrepila dva instrumenta, ki družbo drobita. In ju zamotala v strah.
Prvi je neoliberalizem, se pravi zakasnela presaditev zahodnega vzorca na tukajšnja tla, a spet s pomembno razliko: vladajoča politika se, drugače kot večina razvite Evrope, ni odmaknila od njega niti za ped. Ne zagovarja ga glasno, nasprotno, vendar mu še naprej dopušča tiho prodiranje. To se kaže v nenehnem krčenju javnega v korist zasebnega (zdravstvo, šolstvo, energetika, telekomunikacije ...) in tako rekoč neizbežnem razslojevanju.
Ta tiha, plazeča se neoliberalizacija je začinjena še s tajkunizacijo (izraz je sporen), izrazitim fenomenom te oblasti. Deloma je bila nastavljena že prej, toda v tem mandatu je doživela izjemen pospešek; ni naključje, da so bili tako rekoč vsi menedžerski odkupi izpeljani pod to vlado.
Drugi tak mehanizem drobljenja je sistematično spodbujanje antagonizmov v družbi. Pred dvema tisočletjema so temu po latinsko rekli divide et impera. Oblast se v konflikte spušča bodisi sama (s sodstvom, z delom kapitala, mediji) ali pa izigrava nasprotja med različnimi segmenti (elite-množice, revni-bogati, mesto-podeželje ...).
To početje je tesno povezano z avtoritarnostjo in brezobzirno polaščevalnostjo izvršne oblasti. Takoj na začetku mandata je bila metodično vzpostavljena svojevrstna kultura strahu. Strah se je sčasoma polegel, a obtičal v kosteh, v zadnjem letu pa se v prepletu doziranega zastraševanja, predvolilnih daril in zavestnega sejanja zmede (protitajkunska vojna, vznik provladnih medijev, sporne ankete ...) znova zamolklo oglaša - kot bojazen, da bo treba morebiti preživeti še en tak mandat.
Strahovi niso namišljeni. Ta oblast je krepko spodkopala osnovno družbeno ravnotežje - moč izvršne oblasti je nabreknila prek vsake mere, sodstvo je v obupni defenzivi, zaupanje v ustanove se zmanjšuje, enako verodostojnost in naklade tradicionalnih medijev, pravnost slabi. Gospodarski položaj je bistveno bolj krhek, kot trdi vlada. Vse to spremlja opisano razslojevanje. Dogajanju lahko rečemo smola, da smo dobili tako oblast, sklepno dejanje tranzicije, berlusconizacija Slovenije ali kako drugače - pomembno je, da se denar in moč ob pomoči oblasti na veliko premeščata in da je klasični vzor solidarne, kolikor toliko pravične družbe ogrožen.
Izraz vsega tega je družbeno razpoloženje. Postalo je nemirnejše, povečali sta se konfliktnost (vsak proti vsem) in negotovost, mimikrija postaja način življenja. To se čuti po podjetjih in ustanovah, vidi v medijih, sliši iz političnih nagovorov. Na vrhu so razdrobljene, sprte, bolj ali manj pasivne elite, spodaj vedno bolj frustrirano ljudstvo. Zgoraj se razkrajajo institucionalne in individualne avtoritete kot zgledi, kot nadzorniki, kot garanti družbene predvidljivosti in stabilnosti, spodaj kopni zaupanje v državo in pravo, poteka zapiranje v manjše skupine, se krepi miselnost, da je velikim oblastnim dovoljeno pritakniti svoje majhne grehe. Zbogom Skandinavija, bon giorno Italija.
Končni rezultat takega stanja duha ne bodo svetilniki, visoka gospodarska rast in polne porodnišnice, ampak ogrožena demokracija, razbita družba in zmanjšani razvojni potenciali.
Sedanja oblast vseh teh sprememb na slabše ni začela iz nič, jih je pa močno pospešila. Vseh ni ustvarila hote, toda večinoma so plod njene narave in njenega načina vladanja. Tudi jih še ni prignala do točke brez vrnitve. Toda v mehkem tkivu Slovenije nastaja težko popravljivo stanje.
Pri tem je o vseh teh velikih težavah komaj še mogoče razpravljati. Ni dialoga med elitami, še bolj je razpadel - spet predvsem po krivdi te oblasti - trikotnik politika-mediji-angažirana javnost, brez katerega je samorefleksija na nacionalni ravni nemogoča.
Ta mandat je prinesel nazadovanje prav glede tistih načinov delovanja družbe, ki naj bi skrbeli za uspešen razvoj v prihodnosti (deklarativno jih rad našteva denimo minister Turk). Maloštevilno nacijo je oddaljil od stanja, v katerem bi lahko vsaj približno dosegala tisto, kar zmore.
Drugače niti ni moglo biti. Državi, v kateri slaba tretjina volivcev zagrizeno podpira oblast, dobra tretjina se je boji, tretja tretjina pa je zbegana, negotova ali pa je že izstopila iz dogajanja, se ne piše dobro.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.