Edwige Danticat: Krik? Krak!

+ + +

Ljudje s čolnov

Migracije so usoda Haitijcev, bi lahko rekli po prebrani zbirki kratkih zgodb Danticatove, rojene na Haitiju in živeče v Ameriki. Zbirka je dvodelna in napokana, prvi del govori o nasilju nasploh, v različnih obdobjih, o nasilju dominikanskih vojakov nad Haitijci in o kasnejšem haitijskem državnem udaru in nasilju falange, o metodah Papa Doca in Baby Doca Duvalierja in njunih milic, ki so ubijale in posiljevale, silile v odnose družinske člane, in ta del je prav angažiran in spominja na tisto, kar poznamo iz antologij afriške kratke zgodbe; eno samo nasilje, samovolja, diktatorji, proglasi, rigorozne represalije nad drugače mislečimi, množična grobišča, beg intelektualcev iz države. Vendar pa se v to vpleta še ena pripovedna nit, povezanost žensk v skupnosti, gre za kulturo, ki je prežeta z vudujem, z obredi in iniciacijami, ki se prenašajo po ženski liniji, in skoraj vse, ki jih v teh zgodbah srečujemo, pripadajo skupnosti posvečenih. Preverjajo se z igro vprašanj in odgovorov, imajo stike z mrtvimi predniki - ali pa tem istim onemogočajo dostop do teles in zdi se, da nad vsem lebdi senca božanstev vuduja in so vse njene svečenice. Ker sta njihovo verovanje in obredje dosledno popisani kot tisto, kar deluje in v kar vsi verjamejo, brez distance, gre za eno od adaptiranih oblik magičnega realizma, ki pa se bolj kot v fantastičen učinek in v dvom o opisani resničnosti zvrne v obsodbo haitijske politične realnosti - zaradi dejstva, da v Ameriki živi in je tam obiskovala tudi tečaje kreativnega pisanja, kar se tej prozi pozna predvsem po nekakšni sprejemljivosti in občosti, nagovarja obe strani, tisto, o kateri piše, in tisto, za katero piše, je vloga njene nove domovine za haitijsko situacijo izbrisana, nikjer ni niti omenjena.

Danticatova dovolj dobro zadene atmosfero brezizhodnosti, njene zgodbe so polne neke utišane žalosti in sentimenta, premišljeno jih obarva z lokalno kulinariko, občutek imamo, da se bolj ali manj dogajajo v senci bananovca. Zadnji prozni fragmenti v zbirki so manj eksotični, gre za nekakšen imigrantski vsakdan, skoraj za poklon haitijski skupnosti v Ameriki, družina se pripravlja na poroko pripovedovalkine sestre, zraven je nekaj kot za dobro vago navrženih fragmentov, ki so nedvomno proizvod šolske refleksije o samem pisanju, recimo primerjava med pisanjem in kulinariko, vendar pa takšen tematski in kvalitativen razpon ne more pokvariti močnega in angažiranega vtisa, ki ga pusti prvi del knjige.