Potovanje v središče Zemlje

proti

Predfilm.

V Potovanju v središče Zemlje junaki - profesor geologije Anderson (Brendan Fraser), njegov nečak Sean (Josh Hutcherson) in islandska vodička Anita (Hannah Asgeirsson) - potujejo v središče Zemlje, en passant pa z velikim začudenjem in še večjim občudovanjem gledajo to, kar srečujejo: od dinozavrov do letečih kanibalskih rib, od bizarnih objektov do monumentalnih vegetacij. Za njih so to sami čudeži. Vau! Mi smo kakopak začudeni nad njihovim začudenjem, saj smo vse to že videli v kopici drugih filmov. In vse to, kar vidijo, je bilo v drugih filmih precej boljše - bolj efektno, bolj specialno, hja, bolj čudežno. Kar pa naj vas ne zavede: junaki tega filma, sicer bolj ali manj rimejka istoimenske klasike iz leta 1959, so obtičali v 19. stoletju, potemtakem v času, ko filma še ni bilo. Ne da se film ne dogaja danes, v živi zdajšnjosti, toda vsi po vrsti - od Andersona do njegovega izgubljenega brata Maxa - so fani Julesa Verna, ki je Potovanje v središče Zemlje napisal davnega leta 1864. In vsi po vrsti v tem romanu vidijo čisto znanost, »šifro«, ki vodi v središče Zemlje. Prek Islandije, se razume. Ne moreš zgrešiti. Le 3D očala si natakneš in upaš, da ne bo preveč bolelo in da Brendan Fraser ne bo nenadoma kriknil: Glejte, mumija! Vau!! Ali pa da ne bo na lepem kriknil: Vau! Glejte, Indiana Jones! Noben čudež ne bi bil, če bi po tistem rudniškem rovu mimo pripeljala Indy in boginja templja smrti - na vlaku smrti. Potovanje v središče Zemlje ni film, ampak predfilm, ki se ne more odločiti, kaj napoveduje - novo računalniško igro, novo temo v Disneylandu ali novo linijo 3D očal.