4. 9. 2008 | Mladina 36 | Kolumna
Predstava
Janša B radira Janšo A, da bi lahko po volitvah znova postal original
© Tomaž Lavrič
Janša je poleg Kučana in Drnovška najbolj izrazit politik samostojne Slovenije. A tudi v tej izbrani trojici je edini, okoli katerega se je zaživa ustvaril nekakšen mit. Druga dva sta bila za to preveč civilna.
Ta mit ni enoznačen. Izvira predvsem iz Janševe vloge pri osamosvajanju, ki je predpostavljala odločnost, pripravljenost tvegati, organizacijske sposobnosti. Ta vloga je še zdaj ocenjena kot pozitivna. Kasneje so prišle na dan dodatne lastnosti: volja po moči, zagrizenost, inteligenca, a brez trohice politične modrosti, zato pa v družbi z makiavelizmom in avtoritarnostjo. Pomembni sestavini mita sta bili še nekakšna skrivnostnost in karizma, ta neopredeljivi dar.
Osamosvojiteljstvu je sledilo Janševo politično delovanje, opozicijsko in premiersko. Z njim se je polagoma vzpostavil kot brezpriziven vodja desnice in nož, ki bo prerezal kužno nit kontinuitete - materialno, politično in duhovno prevlado levice, zakrinkane naslednice komunistov. V tej drugi vlogi ima strastne privržence in goreče nasprotnike. Med čustvi, ki jih zbuja, je - prvič po zlomu trdega komunizma - celo strah. To je sumljivo samo po sebi.
Leta 2004 se je Janša zavihtel na oblast in začel se je odločilni preizkus, kakšen politik in človek je ta človek v resnici. Nekako po treh letih vladavine je bil nekdanji mit razvalina, volilne perspektive SDS pa alarmantne. Nestrpni premier je delal napako za napako.
S serijo kadrovskih čistk, nastavljanja »naših« in podrejanja različnih sfer je oblast pokazala surovost, ki je zbudila mešanico strahu, pokornosti in pasivnosti. Ta avtoritarni vzorec je sicer nadaljevala, a ga ni mogla razviti do konca, sicer bi morala uvesti odkrito diktaturo. Strah se je tako polagoma razvil v nasprotovanje in nezadovoljstvo (zlasti med elitami, ki so pritisk najbolj čutile).
Oblast se je ujela tudi v tipično zanko populistov, ki pred volitvami obljubljajo, da bodo »počistili hišo«, potem pa obljub o novi poštenosti, drugačni politični drži itd. praviloma ne izpolnijo. Klientelizma je zdaj več kot v času LDS.
Hkrati se je že jasno kazalo, da nima povprečni Slovenec nič od paradnega konja oblasti - visoke gospodarske rasti. Po drugi strani so podjetniški dobički, dividende in menedžerske plače rasli, privatizacija pa se deloma sprevračala v tajkunizacijo. Družbena pravičnost (solidarnost) je kopnela. Vse skupaj je jasno govorilo, da je ta vlada desna in deluje v korist bogatih.
Skratka, krepil se je vtis, da je oblast manj poštena, bolj socialno pristranska in manj demokratična. To je seveda načelo tudi javno podobo Janše. Med nasprotniki se je širilo mnenje, da je premier v osnovi droben tiran, ki vlada zaradi vladanja in koristi, ki jih to prinaša njegovemu širšemu krogu. Med privrženci je raslo malodušje.
Nekako takrat je moral Janša šepniti samemu sebi (da bi si drznil to kdo drug, dvomimo), da vodi nadaljevanje te poti v pogubo. Sledila je ofenziva, začeta z znano sejo o zaupnici.
Od mrtvih je vstal stari Janša - odločen, brezobziren, nenehno v ofenzivi, lokav, v posamičnostih težko predvidljiv, vse to opravljajoč s pokerskim obrazom, ki prepušča navzven le sled črnega žolča, če je v stiski, in zmagovitega zadoščenja, kadar se mu zdi, da zmaguje.
Kaj si je premier prišepnil, je v osnovi jasno: deluj tako, da boš zbudil vtis odločnosti, poštenosti in pravičnosti.
Pri voditeljih je bistveno, da znajo voditi. Voditi ne morejo, če se ne znajo odločati. Odločnemu voditelju se spregleduje tudi nekaj despotstva. V časih negotovosti in razmeroma šibke privlačnosti demokracije je želja po voditelju z velikim V še posebej močna. Janša to željo, lastno nemajhnemu delu prebivalstva, izpolnjuje, tudi če je ta odločnost pogosto razdiralna ali sama sebi namen. Vrsta njegovih odločnih potez stopnjuje kaotičnost dogajanja in splošno zmedo - to pa še krepi željo po Voditelju. Koliko je v tem ustvarjanju zmede načrta in koliko stihije, je težko reči.
Tako ali drugače, odločen Janša je.
Poštenost in pravičnost pa igra. Janša B že slabo leto radira Janšo A, da bi lahko po volitvah znova postal original. Najbolj izrazito in svetohlinsko počne to z vojno proti tajkunstvu, dodatno pa z množico drugih potez: s predvolilnimi darili, spektakularnimi aretacijami, nenehno medijsko navzočnostjo, ki jo zna, makiavelist in pokeraš, kakršen je, izrabiti tudi za najdebelejše laži z najbolj poštenim izrazom na svetu. Ta izraz, zdaj že znan, si natakne, kot si drugi nadenejo klobuk. Kdor takemu politiku zaupa, ga morajo voditi zanimiva čustva.
Tudi srečo ima. Opljuvana kontinuiteta mu je s solidno zapuščino omogočila vstop v evroobmočje, predsedovanje Uniji in možnost, da je gospodarstvo izkoristilo visoko mednarodno konjunkturo. Toda ta se izteka, že se kažejo slabe posledice umetno spodbujane gospodarske rasti, zlasti pa nasilnega trganja mehkega razvojnega tkiva - solidne sociale, meritornosti kot merila uspešnosti, iniciativnosti namesto pokorščine.
Svarila, da bo Slovenija v naslednjem mandatu zabredla v težave, niso predvolilno strašenje. Posledice bodo čutili zlasti pripadniki srednjega razreda in revni. Prav na njih dela Janša zdaj svoj zaigrani popravni izpit iz poštenosti in pravičnosti. Pri tem je kar uspešen. Pri srednjem sloju zato, ker je ideološko razdeljen, zbegan in tradicionalno previden, da ne rečemo preplašeno oportunističen, kar se je pokazalo v vdanem prenašanju oblastnega maltretiranja. Toda ta pomembna skupina vsaj ve ali bi morala vedeti, za kaj gre pri čudežni premierovi preobrazbi.
Drugače je z revnim slojem, praviloma manj izobraženim, bolj dojemljivim za manipulacije in socialno najbolj ranljivim. Najbrž bo večinsko glasoval za Janšo, a prav ta Voditelj ga s svojo politiko še bolj dokončno zabija na dno družbe. To je grda igra, ki je niti malo ne olepša dejstvo, da najbolj odrinjeni pogosto volijo poglavitne krivce za svoj bedni položaj tudi drugod, recimo v Bushevi Ameriki.
Človek, ki vas zdaj kar naprej gleda s tv zaslonov, je narejen za blefiranje. Toda huje je pravzaprav to, da številni gledalci (in med njimi še številnejši novinarji) hočejo biti zblefirani, se z igro oblastnega pretvarjanja mirno sprijaznjujejo ali pa si s preračunljivostjo, ki je pogosto niti sebi ne priznajo, slikajo družbene razmere, ki naj bi bile urejene, tudi če očitno niso; tako si preskrbijo zasilni dušni mir in blagodejni alibi za sprijaznjenost, nedejavnost in (dozdevno) individualno varnost. Raje imajo slepila in Voditelja kot tisti vtis po treh letih vladavine - podobo drobnega tirana, nekakšnega stroja za oblast, ki bi ga bilo treba zavreči, ker prav nemarno kašlja in kvari zrak.
O vrtoglavi obtožbi s Finske samo to: mnoga razkritja in »razkritja« v škodo političnih nasprotnikov je Janša lansiral sam, osebno. Glede Patrie, škodljivega, noro dragega nakupa in že vsaj pol leta eksplozivne afere, pa je bil nedoumljivo ali, če hočete, sumljivo pasiven in jo je skupaj s svojimi aparatčiki dajal v nič, kot da se ne bi dogajala v Sloveniji, tesno okoli njega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.