Viktor Fischl: Jeruzalemske zgodbe

+ + +

Portreti iz Jeruzalema

»Tukaj, v tem čarobnem mestu, v katerem ni nič nemogoče, mi vedno znova prihajajo na misel stvari, ki še mene samega presenečajo,« je varianta enega najpogostejših stavkov v izboru iz dveh zbirk Fischlove kratke proze. Prva, Jeruzalemske zgodbe, opisuje dogajanje na stari ulici, ki vodi proti Jafskim vratom in ob kateri rastejo ciprese, z opisom te četrti se začne večina zgodb iz prvega dela tega izbora, četrti obljubljenega mesta, v katerega se je Fischl drugič preselil po komunističnem puču na Češkem po drugi vojni. Zbirka nosi nezgrešljiv sentiment iz šestdesetih let, iz časov okoli šestdnevne vojne, čeprav so zgodbe izšle sredi osemdesetih, in v njej z veliko ljubeznijo popisuje mesto, nabito z usodami ljudi, ki so čudežno preživeli holokavst, posuto z drobnimi ljubezenskimi zgodbami med tistimi, ki so jih zaznamovala koncentracijska taborišča ali so tam na njih celo izvajali poskuse. V tem mestu ni nič nenavadnega študiozni rabin, ki vneto prebira vedno isto knjigo in se iz nje modri, ne ves čas nasmejani in rahlo omejeni težak in ne šahista, predana igri, zvezana v vozel rivalstva in občudovanja, ne čudežno najdeni in potem enako čudežno izginuli ogromni kipi angelov, ne pojava koptskih menihov ali ljubosumnostni ekscesi abesinskih lepotic.

Fischl ima za usode svojih portretirancev posebno občutljivost, zdi se, da sta mu preganjanje in trpljenje odprla srce do vseh novopriseljenih, pri tem pa dosledno spregleduje, da je bila dežela naseljena že prej in poselitev mogoča samo na račun prejšnjih naseljencev. Vse to je verjetno posledica njegovega diplomatskega delovanja, torej z državotvornostjo zoženega horizonta. Zgodbe so pisane tradicionalno, v realistični maniri, vendar z močno izbrušenimi detajli in s smislom za prepoznavanje neobičajnosti, zamaknjenosti, posebnosti, ki naj bi jo dajal prostor. Delujejo sicer tudi nekoliko arhaično, vendar je ravno nakopičeno čudenje, pristna empatija tisto, kar jih poleg dogajalnega prostora, poleg mesta, ki ga opisujejo, povezuje v kompaktno celoto. Drugi del je bolj fantastičen, pa tudi bolj retrospektiven, zbirka Kafka v Jeruzalemu se začne in konča s sledenjem praškemu židovskemu rojaku ob srečanju z novo deželo, in Kafka jo odnese prav podobno kot njegovi junaki iz Preobrazbe ali Procesa. Fischl zna pričarati prepoznavno zateženo in absurdno birokratsko atmosfero, čudežne preobrate in zadrege na vsakem koraku. Kafka v njegovi prozi ostaja Ahasver, večni tavajoči Jud, Fischl pa je očitno našel svoj dom, Jeruzalem, »mesto, ki pesni namesto pesnikov«, kakorkoli, in mu v zbirkah postavil spomenik iz črk in usod in zapletov, v navezavi na kafkovske motive tudi nekoliko v skladu z borgesovsko razumljeno Babilonsko, pardon, Jeruzalemsko knjižnico.