Osip Mandelštam: Potovanje v Armenijo

+ + +

Ljubezensko pismo Armeniji

Osip Mandelštam je poleg svoje žene Nadežde in Ane Ahmatove eden od stebrov akmeizma, ruske različice pesniškega modernizma. Eden vidnejših pesnikov po oktobru je bil zaradi svoje poezije najprej v nemilosti pri sovjetski oblasti, potem pa izgnan v delovno taborišče in je tam tudi umrl. Mandelštamova pesniška občutljivost je opazna v njegovem potopisu v Armenijo, ki je izšel v dveh različicah, v prvi okrajšan in cenzuriran, integralno pa šele kasneje, čeprav v teh drobnih zapiskih ni nič zares protidržavnega, a cenzorji v tridesetih letih so imeli o tem pač drugačno mnenje. Pesnik se potika po Armeniji, po prestolnici in po muzejih, ki hranijo ostanke stare civilizacije in pričajo o zgodnjekrščanskem obdobju, tam srečuje različne ljudi, tudi intelektualce, domačine in iz različnih razlogov razseljene iz drugih delov Sovjetske zveze, pa tudi birokrate in predstavnike oblasti. Njihov brezbrižni način upravljanja in boj za privilegije na vsakem koraku se jasno izrišeta iz Mandelštamovih opisov. Vendar ni naravnost angažiran, bolj zapisuje vse živahno dogajanje, izkoristi priložnost tujih in fascinantnih krajev, se seznani z jezikom, zanima ga tradicionalno življenje, ki se meša z novimi pridobitvami, letali, laboratoriji. Potovanje v Armenijo je opisano precej skopo, drugače kot v nekaterih drugih, v zbirki prej objavljenih potopisih, recimo v opisu obiska Henryja Millerja ali Goetheja v Grčiji ali Italiji, je v tem potopisu zelo malo opisov pokrajine. Ta je tam skoraj samoumevno, veliko jezero v megli, reka, ki teče skozi glavno mesto, vse to je v ozadju, kadar pa že, so opisi abstraktni, metaforika natančna, vendar za prozo skoraj malo pretenciozna in hermetična, zahteva veliko pozornosti in poznavanje pesniških postopkov iz prve polovice prejšnjega stoletja.

Pa tudi sicer se pesniku pozna nagnjenost k abstrahiranju, v tem potopisu so cela poglavja namenjena francoskim slikarjem s preloma stoletja ali pa na hitro očrtanim definicijam naravoslovcev in raziskovalcev, posebej privlačijo Mandelštama biologi in še prav posebej dilema med evolucionisti in darvinisti na eni in njihovimi nasprotniki na drugi strani. Kdor bi torej hotel kaj zvedeti o armenski stvarnosti in zgodovini, recimo tako, kot so se od francoskih realistov učili očetje dialektičnega materializma, se mora zateči h kakšnemu drugemu čtivu, Mandelštama pa tokrat prepoznavamo kot pesnika z veliko jezikovno občutljivostjo, pa tudi posebno naklonjenostjo do vseh tistih malih ljudi, otrok, vseh, ki ne participirajo pri oblasti. Potovanje v Armenijo je predvsem zbirka drobnih impresij in jezikovnih miniatur, proznih izsekov in domislic, ki je zanimiv in izdelan potopis v vzporedne, jezikovne svetove, Armenija pa je zraven bolj za izgovor.