Bi Jezus volil Saro Palin?

11. julija 2004 se je na obali reke Hudson odvrtela velika spravna slovesnost - v fingiranem dvoboju sta se pomerila Douglas Hamilton in Antonio Burr. Jasno, dvobojevala sta se s pištolami, pač tako, kot so nekoč, pred mnogimi leti, spore in umazano čast reševali gentlemani. Vsak je dobil starinsko pištolo, nafilano s slepimi naboji, naredila po deset korakov - in potem streljala. Razlika je bila le v tem, da med obema gentlemanoma, Douglasom Hamiltonom in Antoniom Burrom, ni bilo nobenega spora, vsaj ne direktnega. Med njima - med rodbinama Burr in Hamilton - je bil v resnici le simbolični spor, ki pa se je vlekel že vse tja od 11. julija 1804, ko sta se na obali reke Hudson za čast dvobojevala njuna slavna prednika, Alexander Hamilton in Aaron Burr. Alexander Hamilton je bil junak ameriške revolucije, eden izmed ustanovnih očetov Amerike, prvi finančni minister, član federalistične stranke in soavtor slovitih Federalist Papers, temelja ameriške ustave. Tip je bil živ monument, kos zgodovine, še preden se je odvrtela. Aaron Burr je bil prav tako junak ameriške revolucije, senator, član demokratsko-republikanske stranke in ameriški podpredsednik (1801-05), kar pomeni, da je bil štiri leta le za srčni infarkt Thomasa Jeffersona oddaljen od položaja predsednika. Točno, tudi v času onega slovitega dvoboja ob reki Hudson je bil ameriški podpredsednik. Burr in Hamilton sta bila huda, divja, vztrajna, burna rivala, stalno sta si bila v laseh, toda ko je Hamilton Burra na neki večerji užalil in potem svojih trditev ni podkrepil z dokazi, je počilo - Burr ga je pozval na dvoboj. Naredila sta deset korakov in ustrelila - Hamilton je obležal na tleh, zadet, in naslednji dan umrl, Burr, ameriški podpredsednik, pa je ostal na nogah, živ, zdrav in nedotaknjen. Kaj se je zgodilo? Okej, vse skupaj je zavito v tipično ameriško mitomansko meglo, kajti prič razen sekundantov in zdravnika ni bilo, toda uradna verzija gre takole: Hamilton, ki je po voznem redu streljal prvi, se je vnaprej odločil, da bo ustrelil v zrak, da potemtakem ne bo ciljal Burra, ki pa je potem, ko je prišel na vrsto, Hamiltona mirno in hladnokrvno ustrelil.
Ta dvoboj je v ameriški zgodovini pustil tak madež, da je po 200 letih zahteval spravno rekonstrukcijo, ki sta jo izvršila njuna potomca. Pred množico gledalcev. S tem je bila rešena čast obeh, tako Alexandra Hamiltona kot Aarona Burra, ameriškega podpredsednika, hitrega in hladnokrvnega, norega na orožje. No, le leto in pol kasneje - 11. februarja 2006 - je Dick Cheney, ameriški podpredsednik, tough guy, Bushev macho, eden izmed arhitektov vojne proti terorju in invazije na Irak, na lovu v Teksasu ustrelil Harryja Whittingtona, teksaškega tožilca. Cheney je ustrelil ptiča in zadel Whittingtona, ki je zaradi strelnih ran nekaj dni kasneje doživel srčni infarkt. Menda ponesreči. Menda ga je zaslepilo sonce. Oh, in menda je imel v riti pir ali dva. Tudi ta »dvoboj«, ki bo morda čez 200 let doživel rekonstrukcijo, je zavit v tipično ameriško mitomansko meglo. Vsi vpleteni so sicer zanikali, da je pred lovom tekel alkohol, toda Katharine Armstrong, lastnica ranča, na katerem so lovili, je rekla, da je bilo »pri kosilu morda na voljo tudi kako pivo«. Logično, pivo in puška gresta skupaj - tako kot ameriški podpredsednik in obsedenost z orožjem. Patrick J. Leahy, demokratski senator iz liberalnega Vermonta, ki ga je Cheney malo prej v senatu divje opsoval, je dahnil le: »Če bolje pomislim, sem jo še dobro odnesel.«
Ko je senator John McCain, republikanski predsedniški kandidat, nedavno oznanil, da bo njegova sokandidatka - in potencialna ameriška podpredsednica - Sarah Palin, smo si lahko rekli le: logično! Kaj ste pa mislili? Presenečenje je bilo povsem nepotrebno: bolj logične in bolj samoumevne izbire potencialnega ameriškega podpredsednika si ne bi mogli predstavljati. Sarah Palin bi lahko v nadaljevanju Bovlinga za Columbine nadomeščala Charltona Hestona, nekdanjega predsednika razvpite National Rifle Association, mogočne, masovne in zelo vplivne organizacije, ki združuje lovce in druge imetnike orožja. Heston, navijač republikanske stranke, je bil na strani orožja - nepopustljivo, fanatično, kavbojsko. Ali kot je rekel leta 2000: »Puško lahko vzamejo le iz mojih hladnih, mrtvih rok!« Pri tem je mahal z mušketo iz časa ameriške revolucije - s tako, s kakršno sta nekoč mahala Alexander Hamilton in Aaron Burr. Leto prej sta Eric Harris in Dylan Klebold na koloradski gimnaziji Columbine pobila 12 sošolcev in učitelja, potem pa še sebe - orožje so lahko vzeli le iz njunih hladnih, mrtvih rok.

Anti-Obama

Tudi Sari Palin bi lahko orožje vzeli le iz hladnih, mrtvih rok. Tista photoshopska fotka - »Gun Totin', Bikini-Wearin' Sarah Palin«, vsa seksi, v patriotskih bikinkah, z lovsko puško v roki - pove vse o tem, kako jo vidijo. In elementi, ki so zmiksani na tej fotki, popolni dekoraciji tovornjakov, nascarskih pick-upov in six-pack mentalitete, niso ravno razlog, da bi samo sebe videla kaj drugače. Nič, ta photoshopska fotka, sicer fabrikacija, je posneta po resnični zgodbi - po zgodbi o misici, v mladosti imenovani »Barakuda«, nori na orožje. O misici, Miss Congeniality Aljaske, »hokejski mami«, ki je postala najprej županja pettisočglave Wasille in potem še guvernerka šeststosedemdesettisočglave Aljaske, utelešenja velike ameriške divjine, v kakršno se je po »atentatu« na Alexandra Hamiltona zatekel Aaron Burr in v kakršno so odhajali ameriški pionirji, kolonisti, skvoterji, trgovci, lovci in misijonarji, saj veste, vsi tisti, ki so s svojim iskanjem svobode, neodvisnosti in novega življenja ameriško »mejo« premikali na zahod. Ameriški karakter - ameriški duh, ameriška identiteta - je nastal prav s tem prodiranjem na zahod, s tem premikanjem »meje«, s civiliziranjem divjine. Tu v tej rajski divjini, na tem ritualnem »božjem vrtu«, so Američani postali Američani - klesali so jih svoboda, neodvisnost, pustolovski mejaški duh, nervozna energija in nemirni, podjetni individualizem. Tu, v nenaseljeni, nemapirani in nekontrolirani divjini, na tej unikatni »meji«, so bili daleč od vsiljive in požrešne vlade, daleč od državne kontrole, pravne opresije in davčne presije - in blizu Bogu. Bližje mu ne bi mogli biti. Tu so lahko skupaj stegovali roke proti Njemu - tu so lahko verovali, kar so hoteli. V svobodi. »Tisti norci z meje,« jih je imenoval Benjamin Franklin, eden izmed ustanovnih očetov Amerike.
Problem je kakopak v tem, da je to le mit. Mejaški duh, ki je klesal ameriško identiteto, je bil namreč kontroliran - tako kot je bilo kontrolirano premikanje »meje« na zahod. Naseljevanje Divjega zahoda je potekalo pod taktirko vlade, ali bolje rečeno - naseljevanje Divjega zahoda je bilo vladna investicija. Poteze tega neodvisnega pionirskega individualizma so bile povsem odvisne od kolektivističnih potez vlade. In dalje, ko so pionirji enkrat prišli do točke, na kateri so vrgli sidro, jih je vlada takoj zaščitila - njihovi interesi so bili nacionalni interesi: da se na novem teritoriju čim prej vzpostavita zakon in red - in da osvojena zemlja čim prej postane privatna lastnina. Orožje so jim lahko vzeli le iz hladnih, mrtvih rok. Razlog več, da so ritualizirani gentlemanski dvoboji tam mutirali v revolveraške obračune - in da se je Aaronu Burru tam, v divjini, na »meji«, zmešalo, tako da so ga zaradi sistematične kraje zemlje na »novih teritorijih« razglasili za izdajalca in mu celo sodili.
In Sarah Palin je arhaični fotorobot te ameriške mitologije. Ni le dosmrtna članica National Rifle Association, ampak tudi hodi na lov. Od malega. »Včasih sem lovila zajce, toda zajca s puško kalibra 22 težko zadeneš. Zato so sorodniki, ki so gledali moj neuspešni lov, rekli: Dali ti bomo polavtomat. Z njim ti bo šlo bolje. In res mi je šlo bolje.« Zelo rada pozira s puško. Še več, ostro nasprotuje kakršnemukoli reguliranju posedovanja orožja. Živi pač v divjini, v kateri lahko ameriško identiteto zaščitiš le z orožjem - hej, ameriška identiteta je prišla iz te divjine, heh, iz te svobode, da lahko ubiješ, kogarkoli hočeš. Recimo severnega medveda - Palinova je blokirala sprejem zakona, ki bi severne medvede razglasil za ogroženo vrsto. Kill! A to ni še nič: nad volkove je pošiljala kar »vode smrti«, ali natančneje - pobijanje volkov je subvencionirala. Kar praktično pomeni, da na Aljaski »lovci na glave« volkove šicajo iz helikopterjev in pobirajo 150 dolarjev na glavo. Kill! Kakšen golf neki! »Ljudje hočejo avtentičnost!« Ne, Hillary Clinton, ki je med kampanjo zelo posiljeno predla o tem, kako jo je ded v mladosti peljal na lov, s tem ne more tekmovati. Barack Obama, ki mu je uspelo reči le, da lovce spoštuje, še manj.
Sarah Palin je videti kot afirmacija arhaične ameriške identitete, obenem pa kot reakcija na Baracka Obamo, predvsem na tisto njegovo »kontroverzno«, »blasfemično« izjavo, ki je spomladi dvignila toliko prahu: »Ko greš v Pensilvanijo ali pa na Srednji zahod, vidiš vsa ta mala mesta, v katerih že 25 let ni več služb. Pri Clintonovi administraciji so padla skozi, pri Bushevi tudi, vsaka administracija pa je rekla, da se bodo te skupnosti regenerirale, a se niso. Zato ne preseneča, da so ljudje vse bolj zagrenjeni, da se zatekajo k orožju ali religiji ali antipatiji do ljudi, ki niso taki kot oni, ali protiimigrantskemu sentimentu ali protitrgovinskemu sentimentu, s čimer pojasnijo svoje frustracije.« Ko je to rekel, je počilo. Obamo so začeli takoj divje, histerično, denunciantsko tolči, razbijati in streljati. Ta izjava - ta »katastrofalni spodrsljaj«, kot so rekli - je bila v očeh desnice dokaz, da je elitist, da je vzvišen nad malimi ljudmi in da ni patriot. Slab položaj ameriškega delavskega razreda nima nobene zveze z njegovo zagrenjenostjo, kaj šele z njegovim zatekanjem k puški in Bogu! Američani se k orožju in religiji zatekajo iz svobode: ker so Američani! Zato ne preseneča, da se je Johnu McCainu zdela Obamova izjava žaljiva do malih mest, Amerike, tradicije in »vrednot, ki so prispevale k identiteti in veličini te dežele«. Predvsem pa to, kar pravi Obama, ni res: hej, poglejte Saro Palin! Zateka se k orožju in religiji, pa ni niti zagrenjena niti kolekcija frustracij, ampak je seksi, nasmejana, poskočna, odločna, zabavna, samostojna, neodvisna in uspešna, guvernerka zadnje divjine, v kateri se vsak dan sproti rojeva avtentični ameriški karakter, originalna ameriška identiteta.

Hiper-Bush

Obama je namesto dvoboja fasal Saro Palin, noro na oboje - na orožje in Boga. Ali bolje rečeno: Palinova je vse tisto, kar od nje pričakujejo oni, ki dajejo Bibliji prednost pred Ustavo. Vse kristjane Aljaske je pozvala, naj molijo za plinovod, ki teče čez Aljasko in ki da je »Božja volja«. Invazija na Irak? Nič, to je bila le naloga, ki jim jo je naložil Bog. Za županjo Wasille je kandidirala s sloganom: »Končno bomo dobili prvega krščanskega župana!« Prejšnji je bil luteranec. Obenem je fanatična antidarvinistka: po njenem bi morali v šolah učiti kreacionizem: ustvaril nas je Bog, ne pa evolucija! Obenem zagovarja družinske vrednote in spolno abstinenco do poroke, nasprotuje pa spolni vzgoji, istospolnim porokam in abortusu. In to hardcore! Ko je mačeha njenega moža kandidirala za županjo, ji je ostro nasprotovala: ker je pro-choice. Klimatske spremembe ima za mit. To, kar zagovarja Palinova, diši kakopak po fundamentalizmu, ki pa, kot vedno, ni sposoben živeti v skladu s tem, kar oznanja. Ko se je Palinova poročila, je bila že noseča: pomeni, da ni bila vzdržna do poroke. Palinova ima pet otrok, njen zadnji, peti otrok ima Downov sindrom, toda kljub temu je dala karieri prednost pred skrbjo za otroke, o kateri je stalno toliko pridigala: pomeni, da družinske vrednote zanemarja. In seveda - kot se je izkazalo, je njena 17-letna hči noseča. Briga nas. To je njena stvar. Toda hej, mar ni res, da najstniška nosečnost v očeh desnice - še zlasti fundamentalistične desnice - vedno funkcionira kot dokaz, da je v družini nekaj narobe, da je disfunkcionalna in razpuščena, da ji manjka občutek za vrednote in tako dalje? Tipično: drugim predpisuje in vsiljuje vrednote, ki jih sama ne spoštuje. Just say No to sex!
Pa ji je to, da je njena 17-letna hči noseča, ogrozilo kandidaturo? Ne, ravno obratno: to jo je njeni volilni bazi - saj veste, zagrenjenemu ruralnemu proletariatu, ki se zateka k puški in Bogu - le še dodatno prikupilo. Zakaj? Ker se z njo lažje identificira: najstniška nosečnost je namreč prav proletarski »problem«. Kar pomeni dvoje: prvič, da ima proletariat zdaj občutek, da je Sarah Palin ena izmed njih in da delijo iste vrednote, in drugič, da je Palinova v McCainovi predvolilni enačbi natanko nadomestek tistega proletariata, ki ga je v svoji izjavi apostrofiral - in »užalil« - Barack Obama. Še več: Palinova je magnet za vse tiste male, ruralne, jezne, nergaške ljudi iz Heartlanda, ki so alergični na elito, vlado, zvezno administracijo, skorumpirani, klientelistični, oderuški, tiranski Washington, ki imajo občutek, da nimajo nobene moči in nobene besede - in ki celo v Bushu ne vidijo nekoga, ki brani obstoječi družbeni red, ampak outsiderja, avtentičnega kavboja iz Teksasa, enega izmed njih, malega, povprečnega, ponižnega, tihega, normalnega človeka. Alergični so na elito, na bogataše, ne, nikoli jih ne bi volili, toda v Bushu vidijo sebe, pa četudi je sin nekdanjega ameriškega predsednika, četudi sodi v teksaško aristokratsko elito in četudi je zelo bogat. Kako lahko kdorkoli, ki je kdaj delal, voli republikance, se v knjigi What's the Matter with America? sprašuje Thomas Frank.
In tu je paradoks: Busha, ki prihaja iz povsem drugega socialnega razreda, imajo za enega izmed njih. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker razredni boj v Ameriki ne poteka med socialnimi, ampak med kulturnimi razredi. Ameriški razredni boj pač ekonomijo - delo, položaj delavcev, delovne razmere, brezposelnost, nizke plače, brezperspektivnost malih mest ipd. - preprosto izključi in potlači, tako da republikanci nastopajo kot glas revnih, ubogih, ponižanih in razžaljenih. V Ameriki je ekonomija nedolžna, za nič kriva. To, kar druži Busha in male ljudi, so vrednote, ki družijo tudi Palinovo in male ljudi: orožje, Bog, kreacionizem, prepoved abortusa, homofobija, prezir do elitizma, oh, in avtentičnost in patriotizem. Ekonomske silnice, ki jih ubijajo, jim niso jasne, vrednote pač. Kdor deli iste vrednote kot oni, ima stališče, zato ljubijo le odločne politike, tiste s stališči. Tistih, ki mislijo, da je Amerika problem, ne pa rešitev, ne prenesejo, kakor tudi ne prenesejo modernosti, ki se jim le posmehuje. Sami sebe imajo za žrtev - razlog več, da so se tako zlahka identificirali s Palinovo, ko so ji mediji sneli šminko. Hja, v njej so videli žrtev - eno izmed njih. Tisti, ki so proti njej, bi sežgali Biblijo, če bi prišli na oblast! To, da je knjižnici v Wasilli predložila spisek knjig, ki jih mora izločiti, jih ne moti, kakor jih tudi ne moti, da naj bi pred leti pripadala neki mali lokalni stranki (Alaska Independence Party), ki je zahtevala referendum o odcepitvi Aljaske od Amerike. Le zakaj? Tudi oni bi se najraje odcepili od skorumpiranega, elitističnega, parazitskega, arogantnega, snobovskega, izsiljevalskega, izdajalskega, opresivnega, liberalnega, intelektualističnega Washingtona, »permanentnega političnega establišmenta«, ki jim le golta denar in ki - v spregi z liberalnimi, pristranskimi, monopolističnimi me-diji (Obama je medijski kandidat! Palinova je avtentična!) - razkraja moralo Amerike. Dokaz: Bush je prišel v Washington, pa so ga potem skušali na vsak način izgnati! Še en dokaz: republikanci sicer pridejo na oblast, toda potem se nič ne spremeni - Amerika vrednot ne zamenja. Abortusa ne prepovejo, gejev ne zaprejo, žensk ne zaprejo v kuhinjo, džankijev ne pobijejo, Ustave ne zamenjajo z Biblijo, Darwina pa ne z Genezo. Res, nikoli ne zmagajo. Kar je dokaz (in kar verjame tudi Palinova), da se bliža Sodni dan. Njihove vrednote so žrtev zarote. Kot Bush. Kot oni. Kot Janez Janša. Kot Palinova. In kot ostali »odločni« republikanci. Gravitacija tega fatalističnega občutka viktimiziranosti in občutka, da jim svobode ne jemlje deregulirana ekonomija, katere fanica je tudi Palinova, ki podpira vrtanje nafte v zaščitenem arktičnem pasu (Drill, baby, drill!), ampak moralna kriza, jih rine le še bolj na desno. V ameriškem Heartlandu se kapitalistu in njegovemu sužnju, ki je po desetih letih garanja v tovarni videti kot kak 70-letnik, gabi ista reč: dekadentna liberalnost. Ali kot pravi Frank: »Republikance volijo zato, da bi se maščevali Wall Streetu!«
Kar je seveda povsem sprevrženo, da ne rečem perverzno. Toda Sarah Palin ni le nadomestek deklasiranega, užaljenega, pozabljenega, jeznega, belega proletariata, ki je reven zato, ker se je - kot je nekoč rekel ameriški predsednik Ronald Reagan, republikanec kakopak - odločil, da bo reven, ampak tudi nadomestek Hillary Clinton. Republikanci so Palinovo lansirali zato, da bi demokratom speljali tiste razočarane ženske, ki so - recimo v dolini reke Ohio in v severni Pensilvaniji - volile Hillary, pa četudi se Hillary in Palinova razlikujeta kot dan in noč (in četudi kot nadomestek same Hillary Clinton funkcionira Michelle Obama). In glej, no, mnoge Hillaryjine fanice, tako imenovane »pume«, verjetno nekdanje »Reaganove demokratke«, ki trdijo, da je demokratski establišment seksistično izigral in šovinistično izločil Hillary, zdaj res navijajo za Palinovo. Obama je mevžasti musliman! Sarah Palin je »Barakuda«, ki bo postrelila Ahmadinedžada, Putina in Kima Džonga Ila!
Medtem ko so demokrati Ameriko prepričevali, da nimajo nič s hurikanom Gustavom, je Ameriko ugriznila »Barakuda«, ki bi, kot je rekla, napadla Rusijo, če bi bila Gruzija v Natu, in ob tem očitno pozabila, da je bila Aljaska nekoč ruska. Ni čudno, da se je primerjala s Harryjem Trumanom - hej, Truman je vrgel atomsko bombo. Dve! Palinova bi vrgla tri, samo da bi dokazala, da je pravi moški - vzeli bi jih lahko le iz hladnih, mrtvih rok. In ni čudno, da se je zadnjič, v nekem intervjuju, izkazalo, da ne ve, kaj je to »Busheva doktrina«, toda podpira jo, ne da bi vedela, kaj je to - hja, podpira jo instinktivno. John McCain izgleda le še kot predsednik, ki ga bo izvolila ženska - Sarah Palin, kraljica ameriške divjine, remiks Aarona Burra in Dicka Cheneyja. Palinova, ki mirno laže, da je lani obiskala ameriške vojake v Iraku (ni res, prišla je le do kuvajtsko-iraške meje), je mozaični rezime elementov, iz katerih je zložena tista avtentična, arhaična ameriška identiteta, duh Amerike, stalno obsedene z vprašanjem: Kaj je z nami? Kaj je narobe? Kaj je z Ameriko? Amerika je problem - Sarah Palin je rešitev. Kar je noro: Američani, ki imajo za sabo osem let Busheve torture, rešitve ne vidijo v anti-Bushu, ampak v hiper-Bushu, potemtakem v nekom, ki je večji Bush od Busha.