Melanezijci investirajo denar v medosebne odnose

Profesorica na Univerzi v Cambridgeu Marilyn Strathern velja za eno največjih imen sodobne antropologije. Napisala je vrsto knjig o načinih življenja in mišljenja, značilnih za ljudstva Melanezije, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšla njena knjiga »Pisati antropologijo«, ki je posvečena vprašanju, kaj počno antropologi. Njeno morda najbolj vratolomno spoznanje o nesamoumevnosti ustaljenih pojmov se nanaša na pojem pedofilije, ki ni globalno enoznačen. Pri nekaterih melanezijskih ljudstvih poznajo namreč nedolžen obred iniciacije, ko iz mladeniča naredijo plodnega moškega tako, da ga za zmeraj oskrbijo s potrebnim semenom, ki mu ga odrasli moški injicirajo oralno ali pa analno.

Kaj ste imeli v mislih, ko ste zapisali, da popotnik, četudi hodi po svetu, nikoli ne zapusti svojega doma?

> S seboj ves čas nosi svoj način gledanja, saj tudi na tuje kraje gleda z »domačimi« očmi. Kamorkoli gre, v bistvu ostane doma.

Zakaj antropologi najraje raziskujete ljudstva daljne Papue Nove Gvineje, ne pa navad po evropskih velemestih?

> Prvi razlog so naše univerze, ki gojijo številne vede, kot so zgodovina, literatura, sociologija, umetnost, ki podrobno proučujejo evropske kulture. Zato se je antropologija usmerila na bolj oddaljene civilizacije, saj je dogajanje v njih pomembno tudi za nas. Drugi razlog je razumevanje pojmov. Pogledi, denimo na seksualnost, ki se nam zdijo popolnoma samoumevni, o katerih se ne sprašujemo, se zelo spremenijo, ko upoštevamo iniciacijske obrede na Papui. Izsledki antropologije daljnih svetov bogatijo tudi naše razumevanje sveta.

Radovednost v zvezi z oddaljenimi kraji pa ni značilna samo za antropologe, ampak tudi za sodobne turiste. Kako bi enostavno razložili razliko med antropologom in turistom?

> Preden antropolog sploh odpotuje na odpravo, se bo posvetil študiju navad in običajev ljudstva, ki ga namerava obiskati. Poskušal bo spoznati tudi slog in način komuniciranja med domačini. To je njegova popotna prtljaga, s katero bo potem preživel 15 do 18 mesecev, kot je v navadi za diplomante na angleških univerzah. Turist, ki odide z najboljšimi nameni in ki ga zelo zanimajo lokalni ljudje in narava, bo poskušal vsrkati čim več vtisov v tednu, morda mesecu. Podoben je popotniku, ki se pogovarja z ljudmi in postane odvisen od teh, s katerimi se srečuje. Ne mislim na odvisnost od njihovega gostoljubja, ampak na odvisnost od njihove družbe. Antropolog ravna drugače: ker zaživi kot član lokalne družbe, lahko sam opazuje domačine. Pa ne le v odnosu do njega, temveč na veliko pomembnejši ravni, ko opazuje, kakšne odnose ustvarjajo sami med seboj, kako ravnajo drug z drugim v svojih zasebnih življenjih. Turist in popotnik bosta doživela domačine v funkciji gostiteljev, taksistov, prodajalcev ali natakarjev, ko je njihovo obnašanje določeno z usmerjenostjo na turiste. Odnosi, ki jih domačini gradijo med seboj, pa turistu ostanejo skriti. Prav to proučuje antropolog, vendar naredi kdaj tudi kakšno napako.

Kakšen primer?

> Ja, ljudje radi mislimo, da so kretnje univerzalne. Ko sem nekoč s krčenjem kazalca nekoga vabila k sebi, se je izkazalo, da ta kretnja v njegovem klanu pomeni prav nasprotno. Seveda tudi smejanje ni vedno pozitiven znak navdušenja. Zato poskušamo antropologi najti med domačini koga, ki bo pripravljen hoditi nekaj časa z nami in nam pojasnjevati pomene kretenj in načinov vedenja ter nas opozarjati na naše komunikacijske napake.

Antropolog mora biti dober igralec, ki poskuša čim prepričljiveje odigrati vlogo domorodca?

> Tega ne bi rekla. Bilo bi neumno verjeti, da se lahko spremeniš v domačina.

Toda če ravnam kot turist, se bodo do mene obnašali z distanco, kot pritiče turistu. Če hočem, da spregovorijo kaj o sebi, si moram najprej pridobiti njihovo zaupanje. Si ga ne pridobim z energijo in s trudom, ko se poskušam naučiti nekaj njihovih besed, ko posnemam njihove kretnje?

> V njihov svet vstopite, ko dobite svojo funkcijo, ko jim uredite kakšno stvar v uradu oddaljenega mesta, jim nesete pismo na pošto, zanje prinesete kaj iz mesta. Ko vam podelijo smisel vašega bivanja med njimi, ko zanje postanete koristni, na vas začno računati kot na člana svoje skupnosti. Toda bilo bi preveč arogantno pomisliti, da ste s tem postali domačin.
Če ne igrate domačina, pa morate

odigrati vlogo nekoga, ki globoko spoštuje lokalne običaje. Poljski reporter Kapuscinski je v eni svojih refleksij opisoval fatalno dilemo, ko je v podsaharski Afriki sedel z domačini v pustinji, kjer so si podajali isti kozarec skupne pijače. Iz strahu pred aidsom bi odklonil, toda iz strahu pred izgubo zaupanja je vseeno srknil in čez desetletja v miru umrl v domačem mestu.

> To pa absolutno velja. Gre za oliko, za spoštljivo obnašanje, ko se prilagodiš njihovemu svetu, ko se naučiš osnovnih fraz njihovega jezika, da se lahko sporazumevaš. Ko sem v Papui proučevala akt ločitve, sem med domačini živela mesece, jih obiskovala, med njimi sedela. Čeprav te kot tujca lahko preslepijo in se pretvarjajo, te v daljšem obdobju ne bodo mogli vsak dan znova zavesti, saj čez čas razločiš neverjetne zgodbe od verjetnih.

Kdo v paru se pogosteje odloča za ločitev: moški ali ženska?

> Ženska je navadno pobudnik ločitve, za moškega bi bilo družbeno gledano neumno, če bi se ločil. Žena je v najslabšem primeru vsaj delavec. Imajo več žena: z vsako, ki jo izgubijo, imajo enega delavca manj. Pri ločitvah je tudi pomembno, katera po vrsti je. Ženska, ki je bila že dvakrat ali trikrat ločena, se bo lažje ločila, ločitev ne bo več dojeta travmatično.

Antropologijo si navadno predstavljamo kot skupino belcev, ki odidejo proučevat Mikronezijce. Poznate kak primer, ko bi skupina afriških črncev prišla med bele Evropejce naredit antropološko raziskavo?

> Navadno me vprašajo drugače. Moj konkretni odgovor je, da je to bolj redkost. K nam v Cambridge pridejo ljudje iz tretjega sveta, tudi iz Mongolije. Njihov interes je dobiti diplomo in doktorat, potem pa se vrniti domov, da bi tam sami proučevali svojo kulturo.

Vseeno, kaj bi antropologija lahko prispevala k razumevanju evropske realnosti? Postaviva takole: praktično vse, kar vemo o aktualnem dogajanju in navadah po Evropi, smo zvedeli iz medijev. Nismo ne sami doživeli dogodkov niti ne poznamo nikogar, ki jih je doživel na svoji koži. Naš poročevalec je novinar, ki pa je časovno in vsebinsko zelo omejena priča dogodkov. Kaj bi lahko storil antropolog?

> Sem hčerka novinarja, tako da z mediji nimam težav. Vem, da poročajo iz določenih perspektiv in da ne prinašajo slike celote. Raziskovalnim novinarjem pogosto uspe priti do žrtev bodisi vojn ali pa podjetniškega in drugih zlorabljanj. Njihove zgodbe so močne in odlično narejene na način »face to face«. Toda ne uspe jim žrtev postaviti v družbeni kontekst. Ne odgovorijo, kdo plačuje stanarino, kaj počnejo njihovi sorodniki, kako ravnajo njihovi prijatelji, kakšen je družinski proračun. Antropolog je pozoren prav na to, na tipe medčloveških odnosov, skozi katere je posameznik povezan z družbo.

Med posebnostmi, ki jih omenjate, je fenomen posebne mrežaste vreče - biluma, ki ga izdelujejo ženske na območju Sepika v Papui Novi Gvineji. Pletejo moške in ženske vreče, okrašene s perjem, s katerimi potem domačini hodijo po svojih poteh. Z razmahom turizma so se trgovci oglasili pri ženskah Sepika z naročilom, naj jim napravijo vreče, da bi jih potem lahko prodajali turistom. Toda kapitalizem je tu klonil.

> Ja pri Telefolijcih, kjer se ta trgovina v začetku ni razvila. Izdelovalke bilumov so namreč prodale trgovcu po eno vrečo, ne pa množice vreč. Zakaj? Ženske Telefolijcev niso hotele delati bilumov za nekoga, katerega obraza ne poznajo. Bilum zanje ni bil prodajni objekt, ampak dar, ki obdarjenemu pomaga priklicati v spomin podobo obdarovalca. Bilum je bil zanje dobesedno mreža, s katero so ljudje pletli odnose med seboj. Toda čez čas, ko je bilum postal visoko cenjen turistični izdelek, so sprejele igro in ga danes izdelujejo za trg.

Tradicija je naposled klonila in sprejela logiko kapitalizma?

> Ne, zakaj postaviti si morate naslednje vprašanje: čemu je bil namenjen zaslužek od prodaje? Prejetega denarja niso uporabili za nakup potrošnih predmetov, ki jih najdete po veleblagovnicah. Investirali so ga v svoj tradicionalni krog izmenjavanja dobrin. Denar so na neki način izmaknili tržni ekonomiji, saj so ga porabili za nakup ogrlic, piščalk, žrtvenih objektov in drugih predmetov, s katerimi so lahko še bolj obdarovali drug drugega.

Ko so belci prišli med Indijance Severne Amerike, so od njih kupovali bizonje kože, Indijanci pa so padli v past in zaslužek porabili za nakup uničujočega viskija. Ljudstva Sepika so torej bolj prefrigana in se ne ujamejo v past globalizacije, ki bi bila zanje zavezujoča. Od kod črpajo to modrost, zakaj vztrajajo pri svoji tradiciji?

> Razumeti morate paradoks, da so ti ljudje že izvorno vedno imeli nekakšen ekvivalent denarja. V preteklosti so imeli določene vrste školjk in prašičev, tako da je ta denar v obliki školjke ali prašiča vseskozi krožil med ljudmi. Vpeljani denar je zanje zaradi priročne majhnosti pomenil samo prednost, tako da so planili po njem. Novi denar je bil zanje praktična pridobitev, toda vendarle niso družba denarja. S predmeti, ki jih fant podari dekletu, si pridobi njegovo naklonjenost. Če rodim otroka, bo moj mož nesel darilo mojemu bratu, ta pa bo potem otroka blagoslovil. Ko umrem, mi bodo ljudje prinesli vrednosti, ki bodo šle mojemu rodu. Ti ljudje so povsem zunaj tržnega sveta. Stvari in vrednosti urejajo medosebne odnose. Ha ha ha.

V sodobni tržni ekonomiji prevladuje koncept dela, ki je človekova zaposlitev, s katero predvsem zasluži denar. Kakšno idejo dela ste spoznali v Melaneziji?

> Ljudje imajo širši pogled na delo, kot ga imamo mi. Z delom resda ustvarjajo: bodisi vzrejajo prašiče ali gojijo zelenjavo, toda z delom poglabljajo tudi medčloveške odnose. Z besedo »delo« ne označujejo samo dela v našem pomenu besede, ampak tudi razmerja med ljudmi. Imajo sposobnost investiranja, in to investiranja v odnose. Samo plačilo, ki ga dobijo za opravljeno delo, bodo investirali. Ena izmed razlik med moškimi in ženskami je, da ženske nimajo takšne sposobnosti pri ustvarjanju odnosov, kot jih imajo moški.

Kakšen odnos imajo do turizma?

> Seveda želijo, da tujci prihajajo k njim, saj ti prinašajo s seboj tudi denar. Z denarjem pa si lahko kupujejo odnose. Tako turiste pripeljejo na iniciacijske rituale, ki so polni poniževanja in torture. Tam jim postrežejo s tesnobo, ki jo doživijo, ko gledajo grobe in dobesedno umazane obrede iniciacije. Turisti zares doživijo nekaj globokega: na neposredni ravni jih celo prekrijeta prah in umazanija, tako da potem odidejo šokirani in pretreseni. S tem ne bi rada prestrašila vaših bralcev, da bi ne odšli na Papuo Novo Gvinejo, he he he.

Uspe jim torej služiti s tem, da se posmehujejo agencijskemu turizmu, ki prevaža ljudi po svetu zavite v vato, v kateri se jim nič bridkega ne dogodi.

> Ja, nekako plačajo za to, da si jih domačini privoščijo. Ti ljudje so zelo pametni.

V čem se še kaže njihova pamet?

> Vseskozi opazujejo drug drugega in druge ljudi, opazujejo, kako se obnašajo in kaj delajo. Njihove sodbe niso enkratne in vnaprejšnje, ampak jih izpeljujejo vsakič znova. Imela sem kar nekaj njihovih študentov v Cambridgeu, odlikovala sta jih sposobnost razmišljanja v metaforah in velik potencial ustvarjalnega lotevanja stvari. Zanimajo jih odnosi, poskušajo ugotoviti, kakšne misli imajo ljudje. Sklepajo takole: ne vem, kaj se ti mota po glavi, vidim pa, kaj delaš. Niso naivni, so v stanju konstantnega raziskovanja drugih. Lahko bi rekli, da jih pri razumevanju ne vodijo ne predsodki ne govorice.

V vzhodni Evropi je običajen princip oponašati pravila in navade zahodne Evrope, te postanejo želeni ideal. Kakšen je odnos Papuancev do tako imenovane evropeizacije?

> Ponosni so na to, kar so, po predmetih zahodnega sveta ne planejo z željo, da bi posnemali, denimo, evropske načine življenja, ampak jih jemljejo samo kot sredstva, s katerimi lahko še nadgradijo svojo kulturo življenja. Neverjetno trdno je njihovo prepričanje, da lahko pred vesternizacijo ohranijo avtonomijo svojih načinov bivanja.

Ali berejo vaše knjige, ki jih pišete o njih?

> Imam srečo, berejo jih. Sprejemajo jih z naklonjenostjo.