Morilca na kolektivca

Tekla bo kri.

Morilca, ki gresta na kolektivca, sta Ray (Colin Farrell) in Ken (Brendan Gleeson). Prvi je mlad, vitek, vihrav, zaletav in nepredvidljiv, drugi pa star, debel, umirjen, trezen in preudaren. Prvi je maničen, drugi pa melanholičen. Prvi je glas norosti, drugi pa glas razuma. Prvi je eksplozija, ki čaka, da se zgodi, drugi pa je zen, prestar za to sranje. Prvi ne mara debelih Američanov, drugi ne mara debelih grehov. Drug drugemu slabo pristojita, toda nič bolje kot oba skupaj pristojita Brugesu, kamor ju pošlje Harry (Ralph Fiennes), njun šef, mali Bog, ki hoče le eno - da za nekaj časa izgineta. Da se za nekaj časa potehneta. V Londonu sta namreč nekaj - okej, likvidacijo duhovnika, ki ni minila brez kolateralne škode - tako hudo zamočila, da si mora zdaj podzemlje od njiju odpočiti. In obratno, se razume. V Brugesu, polnem turistov, naj ne bi pritegovala pozornosti, toda problem je v tem, da izgledata kot angleška proletarca, ki sta celo življenje preždela na isti ulici - no, na tej mali, sivi, megleni, depresivni, grešni ulici pa sta preživela le zato, ker sta se dajala pod ceno. Bila sta cenejša od drugih poklicnih morilcev. Tudi oblečena sta tako: v cockney in blarney. Nista ravno chic: ne, eleganca, sofisticiranost in kozmopolitizem ju tako presegajo, da sta videti kot popolna antiturista. Rayu ni do ogledovanja kulturno-zgodovinskih znamenitosti Brugesq. Ali kot pravi: le zakaj bi si ogledoval zgodovino, če pa se je že zgodila? Ken se skuša po drugi strani kljub temu vživeti v lik turista: Bruges si ogleduje tako, kot si hitman ogleduje lokacije, na katerih bo ubijal - lokacije, ki postanejo lepe in estetske in smiselne in fascinantne šele v trenutku, ko na njih steče kri. In Bruges s svojo sterilno zaspanostjo, hladno upočasnjenostjo in muzejsko ostarelostjo kar kliče po krvi. Da bo stekla, postane jasno v trenutku, ko Harry Kenu sporoči, da ga v Bruges ni poslal na turistični trip, ampak zato, da v miru - in daleč od oči - likvidira divjega fanta Raya, ki ima očitno prav: ne le jebeni Bruges (»shit hole«), ampak tudi on sam je že zgodovina. Ken in Ray sta leninistična »koristna« idiota, ki na lepem ugotovita, da je vsa njuna prihodnost že za njima. Prihodnost je nekaj, česar se lahko le spominjata - preteklost je tisto, česar se bojita. Bruges so vice, kar pa jima prepozno potegne, ker pač mislita, da so vice zadnja priložnost za grešnike. Saj: vice pridejo vedno v paketu z grešniki - z duhovniki, Bogovi podzemlja, dilerji, cipami in debelimi Američani. Toda ironično, problem tega digresivnega obešenjaškega trilerja, prvenca irskega dramatika Martina McDonagha, ki turistično napetost zavija v mametovski staccato, politično nekorektnost pa v presenetljivo naivni križev pot grešnika, ki išče odrešitev, je prav v tem, da začne teči kri. Ko začne teči, ni več namreč nič posebnega. Bruges morda res kliče po krvi, toda definitivno ne kliče po filmu. To, da kompanjona med svojim potepanjem po Bruges stalno srečujeta filmsko ekipo, ki potrebuje veliko mamil, ne preseneča - sam Bruges ni dovolj inspirativen. Potreboval bi več zraka. Kot ta film, ki je posut s toliko dobrimi nameni, da je dolgočasen.