Tropski vihar

Avtobiografija Hollywooda.

Tugg Speedman (Ben Stiller), Jeff Portnoy (Jack Black) in Kirk Lazarus (Robert Downey) so h'woodski zvezdniki, ki snemajo akcijski film, pravzaprav vietnamido, resnično zgodbo o velikem, pozabljenem heroju vietnamske vojne. Speedman je videl že tudi boljše čase: nekoč je bil velik, zdaj pa je potonil, tako da je na poti v črno luknjo, zato potrebuje resurekcijo, heh, »odrešitev«. Zafiksani Portnoy se ne more premakniti iz serije bebavih, kretenskih, imbecilnih, vulgarnih komedij (Fatties!), v katerih mora igrati predvsem z ritjo (»dumbest mother fucker that ever lived«), medtem ko je Lazarus »pravi igralec«, igralec Metode, oskarjevski material, ki je pripravljen mučeniško, mazohistično trpeti in si celo zjebati obraz, da bi bil »avtentičen« - še več, v liku ostane do komentarja na dvdju! »Ne berem scenarija, ampak scenarij bere mene!« Režiser (Steve Coogan), že vidno obupan nad snemanjem, ki se nikamor ne premakne, in zgodbo, ki nima pravega »naboja« in prihodnosti, sklene, da jih bo vrgel in medias res, naravnost v džunglo, v kateri ravno poteka gverilska vojna, ki je kot naročena za gverilsko snemanje: za digitalni cine-verite, za gverilski slog filmske produkcije. Publika hoče realizem, reality show. In tudi h'woodski zvezdniki dobijo realizem, ko se fikcija spremeni v realnost, ki začne streljati. Film, ki ga snemajo, jih hoče ubiti. Pa ne le zato, ker črnca igra belec, ampak zato, ker so le fantki, ki se začnejo igrati s tičem, ko postanejo nervozni.
H'woodski filmi, ki parodirajo Hollywood, h'woodski način produkcije, h'woodsko zakulisje, so običajno iz istega testa kot filmi, ki jih parodirajo. Ali bolje rečeno: h'woodski filmi, ki parodirajo h'woodske filme, so običajno to, kar parodirajo. Na kateri lik vedno nabašete v h'woodski parodiji Hollywooda? Točno, na zvezdnika, ki nujno potrebuje comeback - na zvezdnika, ki potrebuje nekaj, kar bi ga magično transformiralo in ponovno prikupilo ljudskim množicam. Saj veste, tako kot je Šund transformiral Johna Travolto. Imate tak lik v Tropskem viharju? Šur. In kdo je to? Tom Cruise. Da ima Cruise težave z vlogami, vemo. Da njegova zvezda zahaja, tudi. Kaj je rešitev? Točno: anticasting. Cruise je v Tropskem viharju anti-Cruise: Les Grossman, plešasti, grobi, vulgarni studijski šef, prava h'woodska pošast. Vau, si bodo rekli tisti, ki nimajo pojma: dosti si upa! Hollywoodu je povedal, kar mu gre! Še manj poučeni bodo v Cruiseu videli upornika - okej, disidenta. Marsikomu bi se utegnilo celo zazdeti, da Cruise s tem tvega kariero ali pa kaj takega. Nehajte. Tropski vihar je komedija, ki jo je produciral Hollywood in ki je stala 100 milijonov dolarjev. Hollywood je pogled nase - insajderski, razkrivaški, senzacionalistični vpogled v svoje zakulisje - že davno spremenil v tržno nišo, v ultimativno podjetje, zato ni nobenega razloga, da bi kaj prikrival ali pa da bi se pred sabo skrival, saj ve: bolj ko je h'woodsko zakulisje avtentično prikazano, bolj je konzumno. Bolj ko je konzumno, več ljudi bo prišlo. In Cruise v tej komediji niti ni glavni, prej narobe - tu je le mimogrede, en passant, da bi se odrešil, hja, kot Travolta, ki noče umreti kot Jimi Hendrix. Razlog več, da tudi zapleše, pri čemer se zdi, kot da bi skušal ujeti gusto plesne točke iz Tveganega posla, ki ga je lansiral, in kot da bi skušal obenem nevtralizirati svoje plesne točke, ki so bile deležne hudega posmeha - tiste s scientološkega žura ob njegovem rojstnem dnevu in one iz showa Ellen De Generes. Big dick playa!
Ne, h'woodske parodije Hollywooda niso izbruhi h'woodske panike, ampak eksplozije h'woodskega narcizma. A kot rečeno, Cruise v Tropskem viharju sploh ni glavni - toda tisti, ki so glavni, Ben Stiller, Jack Black in Robert Downey jr., morajo v samoparodiranju res pretiravati, da bi izgledali tako pomembno kot Cruise. Stiller, Black in Downey so Milli Vanilli h'woodske samoparodije - tako kot je vietnamski junak, čigar akcijo ovekovečujejo, le Milli Vanilli patriotizma. Tropski vihar je retardiran, toda ne povsem. Če si povsem retardiran, potem ostaneš brez nagrad - tako kot Sean Penn po filmu Ime mi je Sam.