Sodni dan

Državljan Kane trasha.

Wallon Green, scenarist Divje bande in Friedkinovega rimejka Plačila za strah, je na začetku sedemdesetih posnel Hellstromove kronike, apokaliptični dokumentarec, v katerem je opozoril, da bodo insekti preživeli človeka, to pa zato, ker so bili tu pred nami, ker so ekstremno prilagodljivi, ker so brez emocij, ker se ne bojijo smrti in ker so imuni na atomsko bombo. Kaj šele virusi, ki v Sodnem dnevu Škotsko tako divje in tako fatalno in tako epidemično okužijo, da britanski vladi ne preostane drugega, kot da jo brutalno, sadistično, makiavelistično, šovinistično, fašistoidno odcepi in getoizira, ali natančneje - Škotsko ogradijo z visokim, neprehodnim, dobro varovanim, morilskim zidom, tako da je videti kot Manhattan v Pobegu iz New Yorka. Iz Škotske ne more več nihče. In obratno. Škotska, prešpikana z no-fly conami (hja, kot nekoč Irak), je odpisana, mrtva cona, podobna postkatrinskemu New Orleansu. Toda ko se leta 2035 izkaže, da na drugi strani, za »škotskim zidom«, še vedno utripa življenje, tja pošljejo Eden Sinclair (Rhona Mitra), žensko verzijo Snakea Plisskena - mišičasto, hladnokrvno, impulzivno, ekspertno, destruktivno, lakonično, amazonsko, pragmatično, brez enega očesa, »seriously fucked up individual,« kot pravi njen šef (Bob Hoskins). Na drugi strani naj bi našla dr. Kanea (Malcolm McDowell) in ali pa vsaj njegovo magično zdravilo, najde pa retro civilizacijo - divje, primitivne, tetovirane, manične, punkerske, motoristične, ritualne, gladiatorske, kanibalske tolpe, ki kontrolirajo to opustošeno postapokaliptično, posthumanistično Utopijo, okej, antiutopijo, ta antimesta, te antiulice, to antiprihodnost, prepojeno z darwinističnim bojem za preživetje. Vsa ta postapokaliptična ikonografija, vključno s punkerji, je videti kot upgrade vedute Cestnega bojevnika, Bojevnikov podzemlja, Aleje prekletstva, Dirke smrti 2000, Frogtowna, Battletrucka, Metalstorma, Zadnje bitke, Cyborga, Pobega iz Absoloma, Nevidnega zla, filipinske eksotike Ciria H. Santiaga a la Stryker, Future Hunters in Dune Warriors ter italijanskega distopičnega, postatomskega trasha osemdesetih a la 1990 - I guerrieri del Bronx, Fuga dal Bronx, I nuovi barbari, 2019 - Dopo la caduta di New York, Endgame Bronx - Lotta finale, Interzone, I guerrieri dell'anno 2072, I predatori di Atlantide, Rush, Rage fuoco incrociato, L'ultimo guerriero, Gli sterminatori dell'anno 3000 in tako dalje. Namerno jih naštevam: Sodni dan, ki ne dvomi, da je virus prav sama civilizacija, se namreč za razliko od Potopljenega sveta, postapokaliptičnega spektakla, ki se je svojih B korenin, svoje zakoreninjenosti v trashu, civilizirano sramoval, tega ne sramuje, ampak v trashu, iz katerega raste, naravnost excalibursko uživa, magari 28 dni - ali pa 28 tednov - pozneje, stresno, toda brez izbruhov panike ali tesnobe. »V deželi okuženih je kralj ta, ki je imun,« pravi dr. Kane, ki ve, da je v deželi filma kralj ta, ki je najbolj okužen.