25. 9. 2008 | Mladina 39 | Kultura | Film
Izgubljena cesta
David Lynch Bill Pullman, Patricia Arquette, Robert Blake, Henry Rollins
Izgubljena cesta izgleda kot kak kafkovski »proces«, na katerem ljudi obsodijo »brez razloga«. In ne le da jih obsodijo brez razloga, ampak jih obsodijo tako, da tega sploh ne opazijo. Rečeno naravnost, Izgubljena cesta izgleda kot agonično pulziranje Procesa. In sled Procesa vodi potem v Grad, ki je danes, po mnogih letih, nazadoval v hladno, odmaknjeno, napol mumificirano lynchevsko predmestno hišo, v kateri živita anksiozni, bazično neuspešni saksofonist (Bill Pullman) in njegova mesečna, rahlo blodna, strupeno fatalna žena (Patricia Arquette). To, kar je med njima, ni kemija, ampak obsodba - obsojena sta drug na drugega. In to tako, kot je bil film noir vedno obsojen na izgubljene ceste, ki ne peljejo v prihodnost, zavožene saksofoniste, fatalne ženske in misteriozno »usodo«, ki se zgrne nad vse to. Toda usoda v Izgubljeni cesti se ne skriva, kot to rad počne Bog, ampak pride posneta - na videokaseti. Usoda se je modernizirala. Okej: reinkarnirala. Šla je s časom. Izgubljena cesta je paranoidni, nadrealistični, morbidni, baročni, kapriciozni, halucinantni, metamorfni fleš, poln ust in oči v velikih planih, ki grozijo, da bodo požrli film, ki pelje na Mulholland Drive.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 9. 2008 | Mladina 39 | Kultura | Film
Izgubljena cesta izgleda kot kak kafkovski »proces«, na katerem ljudi obsodijo »brez razloga«. In ne le da jih obsodijo brez razloga, ampak jih obsodijo tako, da tega sploh ne opazijo. Rečeno naravnost, Izgubljena cesta izgleda kot agonično pulziranje Procesa. In sled Procesa vodi potem v Grad, ki je danes, po mnogih letih, nazadoval v hladno, odmaknjeno, napol mumificirano lynchevsko predmestno hišo, v kateri živita anksiozni, bazično neuspešni saksofonist (Bill Pullman) in njegova mesečna, rahlo blodna, strupeno fatalna žena (Patricia Arquette). To, kar je med njima, ni kemija, ampak obsodba - obsojena sta drug na drugega. In to tako, kot je bil film noir vedno obsojen na izgubljene ceste, ki ne peljejo v prihodnost, zavožene saksofoniste, fatalne ženske in misteriozno »usodo«, ki se zgrne nad vse to. Toda usoda v Izgubljeni cesti se ne skriva, kot to rad počne Bog, ampak pride posneta - na videokaseti. Usoda se je modernizirala. Okej: reinkarnirala. Šla je s časom. Izgubljena cesta je paranoidni, nadrealistični, morbidni, baročni, kapriciozni, halucinantni, metamorfni fleš, poln ust in oči v velikih planih, ki grozijo, da bodo požrli film, ki pelje na Mulholland Drive.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.