25. 9. 2008 | Mladina 39 | Kolumna
Pritisk italijanskega scenarija
Nova oblast bo morala trdo garati, če si bo hotela v predvidoma manj prijaznih časih pridobiti verodostojnost
© Tomaž Lavrič
Zmaga socialnih demokratov je tesna in za zdaj še nekoliko negotova. Končni razplet volitev pa bo najverjetneje vendarle tak, da bo Pahor mandatar. Koalicijo bo najbrž sestavil brez večjih težav. Manjšinska vlada bi bila kratkega veka.
Janša bo morda delal zgago, a bo ostal v opoziciji. Za Slovenijo je to dobro, lahko si oddahne. Zadnja štiri leta se je gibala v slabo smer, proti populističnemu kaosu vzhodne Evrope, prepletenemu z vladavino trde roke in pospešenega razslojevanja. Janševa oblast je padla zaradi avtoritarnosti, občutka naraščajoče družbene nepravičnosti in razočaranja nad njenim aferaštvom in klientelizmom. SDS je bila poražena za las, a že po enem mandatu, in to v ugodnih zunanjih in notranjih okoliščinah. Svoje velike priložnosti ni izkoristila. Janše ni premagala opozicija, ampak si je poraz zadal sam.
Z oblasti odhaja močna, a negativna osebnost. Janševizem se pod novo oblastjo ne more ponoviti, tudi če bi popolnoma izneverila pričakovanja, da bo bistveno bolj demokratična. Drugačni so voditelji levega trojčka, drugačne so njihove stranke in razmerja med njimi.
To je, kot smo že zapisali, veliko. Izvršna oblast naj bi izgubila komandno naravo, s katero je prestrašila svobodomiselno večino, se odrekla podrejanju drugih vej oblasti in skopljenju nadzornih organov, postala bolj dialoška, umirila histerično družbeno ozračje itd.
Toda tudi taka oblast mora še vedno voditi. Nova koalicija bo morala pokazati, kaj zna, Pahor pa dokazati svojo sposobnost za premiera, o kateri se - prezgodaj - pogosto dvomi. Zgolj pričakovana demokratična drža je torej premalo.
Tu pa se začenjajo neznanke.
Ena izmed odločilnih je kadriranje. Nova oblast bo klavrno propadla, če ne bo sestavila res sposobne ministrske ekipe in nastavila kakovostnih ljudi na pomembne položaje tam, kjer ima do tega pravico. Če ne popustiš merilu našosti, je takih ljudi načeloma dovolj. Pri tem bo morala paziti na dvoje: da ne bo podlegla nagrajevanju svojih zaslužnih kadrov in navalu ptic selivk, hkrati pa se bo izognila kadrovskim čistkam janševskega tipa. To bo skrajno kočljivo lovljenje ravnotežja. Toda če bo mera sprememb prava, lahko naposled doživimo zamenjavo oblasti, ki ne bo hkrati množični kadrovski šok. Janša je to priložnost v svojo in splošno škodo zamudil.
Enako težavno bo izoblikovanje vsebinskega profila koalicije. Tu mislimo zlasti na iskanje razumnega ravnotežja med tekmovalnostjo in solidarnostjo na različnih družbenih ravneh. To vprašanje muči vse evropske države, socialdemokrate pa še posebej. Razlike med SD, Zares in LDS so v tem pogledu znatne.
Če si bo hotela nova oblast zagotoviti nujno potreben socialni mir, bo morala ustaviti tiho neoliberalizacijo - krčenje javnega v korist zasebnega, nadaljnje poglabljanje kričečih socialnih razlik itd. Ta poseg bo morda lažji zaradi pritiska in naukov svetovne finančne krize. Na Zahodu se veljava države ponovno veča, nebrzdani kapitalizem postaja zmerljivka. O tem posredno govorita tudi nenadni molk in naglo preseljevanje tujih in naših neoliberalcev v nove kože.
Delitev oblastnih stolčkov bo kot vedno težavna, toda trojček je med seboj usodno povezan in obsojen na kompromise. Zaresu in LDS kljub veliki premoči SD verjetno ne grozi usihanje, kakršno so doživeli kratkovidni Janševi koalicijski partnerji. Vnaprej je jasno, da leva koalicija ne bo mogla temeljiti na brezpogojnem premierovem liderstvu, kot je Janševa, ampak na sodelovalnosti. Pahorjeva osebnost to dopušča; prej grozi, da bo njegovo vodenje preohlapno. Za strankarske prvake pa je najbolje, da pridejo v vlado vsi. Samo tako je mogoče obdržati tesen stik z dogajanjem, videti vso množico problemov in ravnati odgovorno, ne pa gojiti drobne osebne narcisizme in si ogledovati svet samo skozi prizmo lastne stranke.
Splošna modrost je že, da bo nova vlada delovala v težavnih razmerah. Tudi če mednarodne krize ne bo, je nekajletne konjunkture, ki je tako srečno doletela vlado v mandatu 2004-2008, zanesljivo konec. Ameriška kriza se še naprej nevarno kuha in grozi tudi Evropi. Domači gospodarski položaj je bistveno slabši od tega, kar kažejo dosedanje uradne ugotovitve - zadolženost je visoka, konkurenčnost gospodarstva se zmanjšuje, tu so breme predvolilnih daril, številni nesposobni politični nastavljenci na pomembnih položajih, kaotične razmere, kar zadeva privatizacijo ... Morda bo iz omare padel še kak nepričakovan ekonomski okostnjak. Splošna družbena zlovolja se tudi med privrženci levice kljub njeni zmagi ne bo končala, kot bi odrezal.
Skratka, nova oblast bo morala trdo garati, če si bo hotela v predvidoma manj prijaznih časih pridobiti verodostojnost. Nemogoče to kljub nezaupanju do politične kaste kot celote ni. Med drugim pa bo treba razčistiti tleče afere, kogarkoli že bo to prizadelo, se lotiti tajkunstva, kjer obstaja, zatreti skušnjave novega vala klientelizma, nastavljati sposobne in spodobne ljudi, si pridobiti - ne pa podrediti - medije, se izogniti populizmu, ki je Janšo dvigal, a tudi pogubljal. Odločalo bo še tisoč drugih malenkosti, ki jih je težko analizirati. Toda osnovno (ne)dobronamernost in sposobnost oblasti ljudstvo hitro začuti.
Na kooperativnost opozicije Pahorjeva koalicija verjetno ne more računati. To nakazuje že Janšev prvi povolilni nastop, klasičen, da bolj ne bi mogel biti. Kaj se bo po tej s čustvi nabiti nedelji začelo dogajati na desnici, pa je odprto. SDS že glede na sestavo nove poslanske skupine, v kateri so vsi glavni stari jastrebi, ne bo razpadla, kot je LDS, tudi Janša bo ohranil monarhični položaj v stranki. Toda na pogorišču NSi in delno SLS bo morda nastala nova, klasična konservativna stranka in začela preurejati desno prizorišče. Razplet volitev resno ogroža hegemonijo SDS.
Toda dosedanji premier še zdaleč ni politično mrtev, ampak samo odrinjen na stranski tir. Če leva koalicija ne bo ravnala tako rekoč optimalno, se utegnejo gospodarske in socialne razmere naglo in bistveno poslabšati, temu bodo sledile politična nestabilnost in morebitne predčasne volitve, njim pa skoraj zanesljivo zmagoslavna Janševa vrnitev (podobno kot se je v Italiji po mlačni Prodijevi vladavini vrnil Berlusconi). Njegovi grehi bodo takrat deloma pozabljeni, že zdaj pa njegovo ime v očeh kake tretjine prebivalcev ni problematično in povezano s težavami, ki jih je zapustil državi.
Ta italijanski scenarij bo morala imeti vlada nenehno pred očmi. Morda jo bo celo koristno priganjal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.