2. 10. 2008 | Mladina 40 | Svet | Komentar
Oktobrsko presenečenje
Zakaj je Baracku Obami pot v Belo hišo odprta
Dobro veste, kaj je rekel ameriški predsednik George Bush, ko so teroristi - na začetku njegovega mandata - napadli Ameriko in zrušili Svetovni trgovinski center: da ni nič vedel! Da torej ni vedel, kaj se pripravlja. Rekel je le, da je treba nujno napasti Afganistan in Irak, da bi se lahko ameriške korporacije (ne le naftne), junakinje Wall Streeta, v miru napile sveže nafte in svežega kapitala, iraškega in ameriškega. In kaj je rekel zdaj, ob koncu svojega mandata, ko se je izkazalo, da je Amerika v armagedonski finančni krizi, večji kot Teksas, podobni tisti iz črnega leta 1929? Točno, spet je rekel, da ni nič vedel! Da torej ni vedel, kaj se pripravlja. Kako to, da predsednik neke države - še zlasti Amerike - ne opazi, da se Ameriki dogaja »finančni Pearl Harbor«, kot je rekel magnat Warren Buffet, oz. »ekonomski 11. september«, kot je rekel spletni komentator Roberto Lovato, sicer ni jasno. To presega tudi Kafko in najbolj lucidne spletne konspirologe. Jasno je le, da je v teh slabih osmih letih Ameriko pripeljal do točke, ko jo lahko reši le socializem. Ali natančneje: bailout. Še natančneje: 700 milijard dolarjev, s katerimi naj bi država odkupila dolgove privatnih, dereguliranih korporacij, junakinj Wall Streeta in lepotic prostega trga. Ironija - in poetična pravica - je v tem, da Bush zdaj nima koga napasti. Američani bi lahko kvečjemu napadli njega: on je namreč napadel Ameriko. On je 11. september 2001 prelevil v pretvezo za popolno deregulacijo, za popolno osvoboditev trga in kapitala. On je 11. september 2001 prelevil v pretvezo za vpeljavo čistega kapitalizma - tako čistega kapitalizma Amerika še ni imela. Okej, nazadnje ga je verjetno imela pet minut pred zlomom borze leta 1929.
Toda počakajte: kdo je že v resnici kriv za to ameriško finančno apokalipso? Za hec - saj veste, zaradi boljše debate - obrnite na Fox News, ameriški TV-kanal, ljubitelja čistega kapitalizma in prostega trga, ki republikance in Busha ljubi tako kot ameriške vojake v Iraku. Kaj lahko tam slišite? Razen tega, seveda, da mora država nujno - obvezno! it's a must! brez pardona! takoj! - odkupiti dolgove Wall Streeta. Pazite, Fox News je dan pred tem, ko je kongres zavrnil bailout, objavil rezultate tipično objektivne - »fair and balanced« - ankete, ki jo je opravil in s katero je skušal dognati, kdo je kriv za ta finančni kolaps. Kdo torej? 50 % ljudi meni, da je za to kriv kongres. Aha. 20 % jih meni, da so za to krivi ljudje, navadni državljani, ki jemljejo posojila. Šur. Le 15 % jih meni, da so za to krive pohlepne, pogoltne, deregulirane in vseh resnih supervizij osvobojene korporacije. In vrhunec: le 5 % jih meni, da je za to kriv Bush! Le pet jebenih odstotkov. A po drugi strani: če vprašate Fox News, potem sta oba predsedniška kandidata, Barack Obama in John McCain, v sondažah izenačena, pa četudi je dejansko tedaj, ko so to oznanili, Obama vodil za 6 odstotnih točk. In četudi tedaj, ko so to oznanili, kongres še ni zavrnil odkupa dolgov Wall Streeta (»največjega ropa v zgodovini te dežele«, kot je rekel Michael Moore), kar je bilo kakopak dobro za Obamo in njegove ratinge.
Ob tem se lahko vprašate le: kako naj Barack Obama tekmuje s to Ameriko? Kako naj jo sploh o čem prepriča? O čemerkoli. Težko, če bo zamujal priložnosti, ki mu jih ponuja direktni stik s stomilijonsko množico. Na prvem predsedniškem TV-soočenju, posvečenem zunanji politiki in nacionalni varnosti (oh, in po defaultu finančni apokalipsi, ki ogroža ameriško nacionalno varnost), ki se je odvrtelo prejšnji četrtek, je premalo odločno in premalo nazorno povezal Busha in McCaina: Ameriki bi vendarle lahko malce bolj jasno povedal, da iz McCaina govori Bush in da je McCain podprl 95 % zakonov, ki jih je v kongres poslal Bush. McCain je Bushu le kimal. Še več, McCain ni le podprl 95 % vseh Bushevih zakonov, ampak je v kongresu podprl tudi vsako novo deregulacijo trga, vsako novo osvoboditev kapitala, ki je morda res letel kot metulj, toda pičil je kot škorpijon.
Okej, če je Obama to raje prepustil Nancy Pelosi, predsednici kongresa, ki je potem v kongresu - v kontekstu razprav o državnem odkupu wallstreetskih dolgov - nekaj takega očitala republikancem, na smrt užaljenim in prizadetim, ker da po novem izgledajo kot nepatrioti, kot teroristi, ki so napadli Ameriko, in ker da je Pelosijeva s tem zastrupila sprejemanje zakona o bailoutu, pa očitno ni našel kredibilnega surogata, ki bi Ameriko spomnil na - v predsedniškem TV-soočenju prav tako neomenjeno - afero, v katero je bil ob koncu osemdesetih vpleten senator McCain. Ironično, bombastični korupcijski škandal, ki je McCaina skoraj stal glave (in politične kariere in prostosti), je bil povezan prav z nepremičninskim trgom in s posojilnicami. McCain je bil eden izmed »Keatingovih petih« - petih senatorjev, ki so poskrbeli, da so zvezni regulatorji ignorirali ilegalne špekulacije Charlesa Keatinga, lastnika kalifornijske posojilnice Lincoln, ki je v nekaj letih bajno obogatel. In obenem zamočil. Ali bolje rečeno, v osvobojenosti in dereguliranosti svoje posojilnice je tako pretiraval, da se ji je zgodilo to, kar se je zdaj zgodilo ameriškemu finančnemu trgu.
Keating je senatorje - tudi McCaina - v zameno za insajdersko, kvazilobistično pomoč pri izogibanju zvezne regulacije nagrajeval s predvolilnimi donacijami, z možnostjo investiranja v nakupovalne centre, z letalskimi potovanji na njegove stroške in tako dalje. Tri senatorje so finančno kaznovali, McCainu je senatna komisija na koncu, po dolgi preiskavi, očitala le »slabo presojo«, Keatinga pa so obsodili na 10 let zapora, pri čemer je moral svojim žrtvam - posojilojemalcem - vrniti tri milijarde dolarjev. S svojega računa, se razume, ne pa z državnega. Obama bi lahko na predsedniškem TV-soočenju Ameriki zelo plastično, zelo čutno nazorno in povsem nedvoumno pojasnil, zakaj je prišlo do te finančne apokalipse: zadoščalo bi že to, da bi povedal to zgodbo. Elegantno, sproščeno in preprosto, v jeziku, ki ga Američani razumejo. In Američani imajo to najraje - jezik, ki ga razumejo. S tem bi pojasnil vse, obenem pa bi ljudi spomnil na to, kaj jih čaka, če bo izvoljen McCain. In vsakič, ko bi mu McCain očital, da je »naiven« in »neizkušen« ali pa da se ne spozna na »zunanjo politiko« in »nacionalno varnost«, bi mu lahko le mirno odvrnil: »Keating Five!« In spet: »Keating Five!« In spet: »Keating Five!« In spet. In spet. Dokler ne bi začela »Keating Five!« skandirati cela dvorana - in naslednji dan cela Amerika. Mediji bi namreč imeli kaj citirati.
Tako bi bilo tudi povsem vseeno, kdo je dobil prvo predsedniško TV-soočenje. In vseeno bi bilo, kdo bo dobil naslednje. Kot kažejo sondaže, namreč Američani pri ekonomiji Obami bistveno bolj zaupajo in bolj verjamejo kot McCainu, ki je na TV-soočenju stalno poudarjal, da Obama »ne razume« (tega, onega, tretjega), kar pomeni, da bi imel s tem volitve dobljene, še toliko bolj, ker sta finančna apokalipsa, v katero je Bush spravil Ameriko, in bailout, s katerim jo skuša rešiti (in preprečiti »novo veliko depresijo«), oktobrski presenečenji, ameriški verziji Patrie, ki čakata le na dobrega naratorja. In v tem je trik: Obama bo zmagal, če mu bo uspelo spremeniti naracijo te predsedniške predvolilne kampanje - če bo torej naracijo o zunanji politiki in nacionalni varnosti, ki jo vsiljuje McCain, spodnesel z naracijo o ekonomiji, ki se vsiljuje kar sama po sebi. Če seveda noče, da liberalne, progresivne glasove pobere Ralph Nader.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.