Večni tabu nezvestobe

Mag. Veronika Seles je psihoterapevtka in magistrica znanosti s področja družinske in zakonske terapije ter specializantka iz objekt-relacijske teorije in prakse na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu (International Psychotherapy Institut) v Washingtonu D. C., ZDA. Je avtorica prve knjige o nezvestobi v Sloveniji, ki je nastajala štiri leta. Na Univerzi v Ljubljani končuje doktorski študij iz družinske in zakonske terapije ter tudi doktorski študij na North Central University v Arizoni, ZDA. Kot pravi sama, se je za področje nezvestobe odločila, ker ji je bila priča v primarni družini. Vedno jo je zanimalo, zakaj se je to zgodilo, nikoli ni dobila odgovora.

Kako definirate nezvestobo?

> Nezvestoba v najširšem kontekstu pomeni prelomljeno zaupanje. Zelo pomembno pa je vedeti, da si vsak par in individuum nezvestobo opredeli drugače. Vedno je na nezvestobo treba gledati v kontekstu para. Za nekoga je nezvestoba že, če se s kom slišiš po telefonu dvakrat na dan.

Kdaj je zgodovinsko gledano nezvestoba prenehala biti tabu?

> Nezvestoba je še vedno stigmatizirana in je tabu. In tako vedno bo. Vsi si želimo o tem čim več vedeti, a predvsem radi sodimo o zvezah in zakonih drugih, svoj odnos pa tiščimo v ozadje. Radi se naslajamo nad tujimi problemi, preprosto povedano. Nezvestoba bo večni tabu, čeprav je zdaj nastopilo obdobje, ko zaznavamo večji pojav nezvestobe.

Morda pa o njej samo več govorimo?

> Oboje. A včasih so varali večinoma moški, čeprav vemo, da mora biti nekje v tem trikotniku tudi ženska. Moški, ki so bili poročeni ali v predanem odnosu, so po navadi varali predvsem s samskimi ženskami. Danes smo ženske bolj enakopravne, imamo enaka delovna mesta kot moški, statusno smo primerljivi, delamo skupaj, zato zdaj varajo tudi poročene oziroma vezane ženske. Torej so se priložnosti izenačile.

Zato torej zaznavamo porast nezvestobe na delovnem mestu?

> To je eden od fenomenov naše družbe, ena od novih oblik nezvestobe, poleg nezvestobe, ki se splete med prijateljstvi. Ljudje vedno več časa preživimo na delovnem mestu, kjer se družimo ljudje s podobnimi interesi, tudi starostno smo primerljivi, čeprav starost danes ni več nikakršna ovira. Zelo hitro prekoračimo mejo, ko preidemo iz platonskega razmerja v ljubezen oziroma čustveno navezanost.

Pa lahko govorimo o nezvestobi tudi, ko ne pride do spolnosti?

> To se zdi nesmiselno, pa ni. Obstajajo trije elementi, kjer ne potrebujemo spolnosti, da govorimo o nezvestobi. Gre za čustveno navezanost, ko ta odnos skrivamo in posledično lažemo ter smo si spolno privlačni. To loči platonski odnos od čustvene navezanosti, ki je že lahko nezvestoba. Ko hodiš na kosila s točno določeno osebo, ko te ščemi v želodcu in ko to skrivaš pred drugimi, ne rabiš nobene spolnosti, da varaš.

Zakaj je nezvestoba še vedno tako stigmatizirana, čeprav je v porastu?

> Velik problem sodobne družbe je, da daje dvojna sporočila. Po eni strani družba nasprotuje nezvestobi, po drugi strani pa industrija skoraj vsako stvar prodaja na podlagi spolnosti. Filmi in oglasi nam sporočajo statusne simbole, kot je pravi moški z dobrim avtomobilom in tremi lepoticami, torej mačo moški s priležnicami. Tukaj so dvojna merila. Če ti družba stalno dopoveduje, da je nezvestoba nekaj fantastičnega, potem boš to seveda poskusil.

Je za nezvestobo vedno potrebno nezadovoljstvo v zvezi, ali gre lahko res samo za priložnost, ki dela tatu?

> Če je odnos v redu, tretji ne more priti vmes. Vsak dan srečujemo lepe, pametne ljudi, ali se na to odzovemo, pa je odvisno od nas samih. Ne dogajajo pa se vse afere zaradi nesrečnih zakonov. Nekatere izhajajo iz osebnostnih motenj, iskanja razburljivosti, odvisnosti od spolnosti, ko gre za utapljanje osamljenosti, ko je nezvestoba vzorec za blaženje bolečine. Zelo pomembno je tudi, ali so ljudje samski ali poročeni. Tu so velike razlike. Zelo velikokrat se zgodi, da je tretja oseba v trikotniku ženska. To seveda ni nujno, pa vendar. Samske ženske se v afere s poročenimi moškimi spuščajo zaradi osebnostnih lastnosti, drugače pa je, če vara poročena ženska, kjer gre verjetneje za odraz nezadovoljstva v zakonu. Varamo pogosto tudi takrat, ko domneve o zakonu niso bile zadovoljene. Vendar: za poroko sta potrebna dva, za ločitev pa samo eden.

Rekli ste, da je tretja oseba v trikotniku po navadi ženska. Tudi tradicionalno se nezvestoba pripisuje moškim, kar se opravičuje z biološkimi lastnostmi moškega. So varajoči moški stereotip, gre tu za biološko ali družbeno determiniranost?

> To je povsem družbeno pogojeno. Družba je tista, ki daje moškim in ženskam dvojna merila. Če ženska ne najde partnerja na neki konvencionalen način in ga išče prek afer, takoj dobi vzdevek lajdre, kurbe. Če pa je to moški, je lahko statusno velik heroj v družbi moških. Moški ob tem, ko mislijo, da so zapeljali neko žensko, pozabijo, da je bil v trenutku, ko si odprejo zadrgo, zapeljevalec zapeljan, saj ženska odloča, ali bo šla z njim ali ne. Torej je moški postal žrtev.

Zakaj nezvestobi sledi slaba vest?

> Če ni slabe vesti, imamo velik problem. To pomeni, da dejanja ne obžalujemo, in to lahko kaže na znake filanderstva ali odvisnosti od spolnosti. Če pa je prisotno obžalovanje, je to lahko znak, da je šlo za trenutno zamegljenost, čeprav se nezvestoba prvenstveno zgodi zaradi nerazrešenih problemov v odnosu. Tretja oseba po navadi vstopi v razpoko odnosa. Tretja oseba ni kriva za afero. In tisti izgovori, da nismo vedeli, kaj počnemo ... po navadi se kar zavedamo, v kaj se spuščamo, razen če imamo odklopljene možgane. Gre za to, koliko si spustiš meje, in če to obžalujemo, je odnos mogoče popraviti. Če ni obžalovanja, je prognoza zelo slaba.

Kateri so tipi nezvestobe?

> Afere razlikujemo glede na stopnjo spolne in čustvene navezanosti, trajanje in vzroke. Glede na stopnjo spolne in čustvene navezanosti in trajanje so to priložnostna razmerja, flirti, kjer niso vpletena čustva, ljubezenska razmerja z močno čustveno povezanostjo, sem spadajo spolno-čustvene afere, in afere slepe zaljubljenosti. Spolno-čustveno afero, kjer obstajajo tako čustva kot spolnost, je najtežje prebroditi, ta je trdovratna. Tu so še dolgotrajne afere, ki trajajo več let, lahko pa tudi celotno obdobje obstoječe zveze ali zakona. Te so zelo čustveno nabite. Glede na vzrok pa ločimo konfliktom izogibajoče se afere, intimnosti izogibajoče se afere, afere zaradi odvisnosti od spolnosti, afere zaradi ženskarstva oziroma filanderstva, izhodne afere in afere zaradi osebne razdvojenosti.

Kaj so izhodne afere?

> Izhodnim oziroma 'exit aferam' že težko rečemo tipična afera. To ni vzrok, ampak je način končanja nekega odnosa oziroma zakona. Tega uporabijo ljudje, ki imajo težave narediti konec. Ko je zvezo težko končati, čeprav veš, da je zakon ali odnos mrtev. Da izbereš neko »lažjo« pot, partnerja prevaraš, ali pa je zakon že toliko časa mrtev, da v razpoko vstopi tretja oseba, in takrat dobiš moč in lahko odideš. To ni nezvestoba kot taka. O nezvestobi lažje govorimo, ko imaš odnose s tretjo osebo, pa se vrneš k prevaranemu in se delaš, kot da se ni nič zgodilo. Da odnos skrivaš. Pri izhodni aferi poveš, da imaš afero, ravno zato, da imaš izhod. Izhod iz razmerja.

Kdaj je potem nezvestoba povod ali razlog za končanje zveze?

> Če pride do razkritja nezvestobe, vedno rečem, naj ljudje vsaj 6 do 12 tednov počakajo z nekimi drastičnimi odločitvami. V teh treh mesecih se zgodi marsikaj. Ko izvemo za afero, čustva podivjajo. To je pravi šok in takrat ne moremo razmišljati racionalno. Zmedeni smo in želimo pobegniti, a pobeg ni to, kar iščemo in si želimo. Želimo dobiti pomen, vzrok, zakaj je prišlo do nezvestobe. Tu je ranjen ego in močan je občutek, da smo zamenjani. Že da je prišlo do nezvestobe, pomeni, da je komunikacija šepala. Pari, ki pridejo na terapijo, imajo veliko večjo možnost, da ukrepajo. Ko se pogovarjamo doma, praviloma, tudi nezavedno, ne povemo stvari, ki bi jih morali.

Pa je odnos vedno možno popraviti?

> Obstajajo pari, ki si na začetku želijo, da bi ostali skupaj, pa potem ne ostanejo, so pa vsaj osebnostno zrasli in bodo šli v nov odnos drugače in bodo z bivšim partnerjem vzpostavili normalen odnos, še posebej, če imajo otroke. Tu je pomembno tudi vprašanje, ali gre za odvisnost od odnosa, ali se bojimo biti sami. Ne ostajajte v zakonu zaradi otrok ali materialnih dobrin, ker vas je strah, da ne boste sami zmogli. Ostanite v odnosu, ker si želite ostati. Ne nazadnje si otrok želi ljubečih staršev. Če sta doma dva tujca, otrok od tega nima ničesar.

Koliko je popravljivost zveze odvisna od njenega trajanja?

> Ravno poznavanje tipa nezvestobe je pomembno, ko determiniramo resnost problema. Če je bila to kratkotrajna ali enkratna afera, imamo drugačne razmere, kot če gre za dolgotrajno afero, ali pa afero z najboljšo prijateljico, ali za afero na potovanju. Afere so si zelo različne, je pa tudi res, da se afera, ki se je na hitro vnela, hitro pozabi, tista, ki se je dolgo časa kuhala, se vnemala, predvsem med prijatelji, lahko rabi veliko več časa, da se ohladi.

Kdo v odnosu vara? Močnejši v odnosu, manj zadovoljen?

> Po navadi vara partner, ki je manj zadovoljen v odnosu. Ne drži vedno tista: ona je bila tako pridna in bila ves čas doma, on pa jo je okoli varal. Ni vedno tako enostavno. Nezvestobo moramo dati v kontekst individualnih zgodb, medpartnerskega odnosa in socialnih norm. Tudi prijatelji na nas zelo vplivajo. Kar se tiče moči: tisti, ki na videz nadzoruje odnos, navadno zgolj želi nadzorovati, a ima v bistvu najmanj moči, in to je lahko tudi način, da si pridobi dodatno pozornost. To je lahko tudi krik na pomoč, torej napravil te bom, da me boš opazila, upoštevala, gre za konfliktu izogibajoče se afere. Pari se ne prepirajo, groza jih je konfliktov, ker se bojijo, da jih bo to pripeljalo v zapuščenost. Takrat se spustijo v afero, včasih hočejo s tem postati dominantni v zvezi.

K nezvestobi naj bi pripomogla tudi daljša življenjska doba in s tem daljše zveze.

> Stvar ni v tem, da so stalni partnerji dolgočasni in nadležni, zunajzakonski partnerji pa briljantni in čudoviti. Odločitev za zunajzakonskega partnerja nastane veliko prej na podlagi tega, kako in v čem se ta razlikuje od zakonskega partnerja kot pa zaradi katerekoli opažene superiornosti nad zakonskim partnerjem. Tretje osebe niso krive, saj ta oseba ni mogla priti, če prej v zvezi ni bilo nekaj narobe. Afera vedno kaže na to, da se nekaj dogaja v zvezi oziroma še bolje rečeno, ne dogaja. Ko nastane ta razpoka, lahko pride ta tretja oseba, drugače ne.

Kaj pa domneva, da ko kdo enkrat prevara, se bo to zagotovo ponovilo? Gre tu za osebnostne lastnosti?

> Tudi. Lahko gre za osebnostne motnje. Lahko gre za filanderstvo, odvisnost od spolnosti ... kot vse druge motnje, se tudi ta da zdraviti, nikoli se ne da pozdraviti, lahko pa jo zdravimo. A tu je potrebna predvsem želja. Če k meni pride par, kjer si samo eden želi, da bi se zveza ohranila, potem nimamo tu kaj početi. Nekateri odnosi so lahko popravljeni, nekateri ne bodo nikoli, nekateri pa se sploh ne bi smeli zgoditi. Nekateri se sčasoma tako spremenijo, da so povsem nekompatibilni, in je najbolje, da grejo svojo pot.

Je nezvestoba strah pred odgovornostjo?

> Seveda je. To velja predvsem za samske ženske, ki se zapletajo s poročenimi moškimi. Te se najbolj bojijo navezanosti in zelo dobro shajajo v odnosu z ljubimcem. Z njimi so takrat, ko jim je všeč, z njim pa ne bi mogle biti stalno. Ko so zares skupaj, so ranljive.

Ampak po navadi se ravno o moških govori, da bežijo pred odgovornostjo.

> Morda res, ampak se po drugi strani ravno ženske vedno bolj zapletajo v afere. Lahko govorimo o trendu, še posebej s pojavom novih žensk, ki si iščejo takšne moške, na katere se ne navežejo in so z njimi, dokler uživajo, če pa se moški preveč naveže ali pa jih morda celo ovira, ga odslovijo. Imenujemo jih nove drugačne ženske, ki premišljeno izbirajo poročene moške. To so po navadi karierno usmerjene ženske, ki uživajo v svoji svobodi, stremijo po odnosih, ki jih ne omejujejo. Z ljubimcem se imajo lepo, potem pa ga pošljejo domov z mislijo, naj njihove žene skrbijo za račune, umazano perilo in otroke. Če se ljubimec čustveno naveže ali jo omejuje pri njenem prostem času, zvezo prekine.

Kako pogosta je nezvestoba v Sloveniji?

> Aprila 2006 sem naredila raziskavo. Nezvestih je bilo 78 % anketirancev. Moški so kot najpogostejši vzrok za nezvestobo izpostavljali željo po doživeti nekaj novega in razburljivega, ženske pa izgubo strasti in poželenja. Ženske varajo, ko so že prej čustveno odcepljene od zakona, moškim pa je razburljivost primarna, nezadovoljstvo z zvezo pa je lahko tudi posledica afere. Kasneje sem naredila tudi raziskavo o nezvestobi na delovnem mestu, kjer je 73 % vseh anketiranih odgovorilo, da se je v podjetju, kjer delajo, že zgodila afera, niso pa bili nujno vpleteni vanjo.