Bančni rop

Mali posel.

Jason Statham je Terry Leather, zelo zadolženi tough guy in družinski človek z napol legalno mehanično delavnico, ki mu Martine (Saffron Burrows), nekdanja metresa, ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: tajno »informacijo«, ki vodi v bančne sefe na Baker Streetu. Terry zbere fante, fancy pozerje, padle porno igralce in kronične luzerje z roba podzemlja, ki rop pripravijo in zdizajnirajo, skopljejo rov, izpraznijo sefe in triumfalno odnesejo plen, saj veste, denar in vsemogoče »papirje«, toda ne vedo, da so med temi »papirji« tudi fotke, ki bi lahko mnoge elitne stebre družbe - recimo princeso Margareto - kompromitirale in do katerih se skuša dokopati tajna služba MI5, sicer mastermind tega ropa, malega posla, ki pa ogrozi interese mnogih, tako britanske krone, politikov, Scotland Yarda in tajnih služb kot poslovnega podzemlja, karizmatičnega karibskega »revolucionarja« Michaela X, dilerjev, chic posrednikov in izsiljevalcev. Ko gledam kak roparski film, se vedno najprej spomnim na K2 - hja, na oni Roddamov film o vzponu na K2. Poanta filma je bila na dlani: na K2 še prideš, toda težje je z njega priti. Sestopiti. Vzpon na K2 je triler, toda sestop z njega je film katastrofe. Podobno je v Bančnem ropu, mali mojstrovini Rogerja Donaldsona, ki je kariero začel na Novi Zelandiji (Sleeping Dogs, Smash Palace) in jo potem nadaljeval v Hollywoodu, tako s trilerji (Brez izhoda, Bele peščine, Pobeg, Rekrut) kot filmi katastrofe (Dantejev vrh, Trinajst dni). Točno, Bančni rop je oboje, triler in film katastrofe - tipični roparski film, de facto atipičen za čase, ki so roparske filme povsem izsušili ali pa jih - kot recimo film Samo še 60 sekund - zvedli na ricochete formule 1 in Nascarja. Toda Jason Statham, ki bi se - svež po Transporterjih in drugi akcijski robi - dobro prilegal kakemu nadaljevanju filma Samo še 60 sekund (ali pa rimejku Dirke smrti 2000, heh), celo bolje kot zavoženi Vin Diesel, je kariero vendarle začel v hard-boiled kriminalkah Guya Ritchieja (Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki, Pljuni in jo stisni), tako da se zdaj, v Bančnem ropu, posnetem po resničnih dogodkih, ki so ogrozili britansko nacionalno varnost (imena so spremenili, »da bi zaščitili krive«), relativno udobno in kredibilno vrača domov, v londonsko podzemlje z začetka sedemdesetih, ko male ribe, »pogrešljive kot pasji drek«, nehote zaigrajo v premočni ligi. Mali rop jih potegne v žrelo zgodovine - kompleksne, napete, intrigantne, zarotniške, stresne, morilske, hladnokrvne, cinične, mizantropske in polne makiavelističnih detajlov, ki jih presegajo. Toda ne le njih, ampak tudi tiste, ki so zgodovino naročili - kot jed, ki najbolj tekne hladna.
(Kinodvor)