2. 10. 2008 | Mladina 40 | Kolumna
Obrazi kapitalizma
Demokracija ni nikjer tako samoumevna, kot nam včasih laže kratki zgodovinski spomin
© Tomaž Lavrič
Krize, ki bo po mnenju optimistov morda pokončala anglosaški finančni kapitalizem, ni konec. Bush jo skuša rešiti z vrtoglavo injekcijo 700 milijard dolarjev. Za Naomi Klein je to stara finta, s katero si kapital prek kriz in šokov ob pomoči politike še krepi položaj. Za množice navadnih zadolženih ljudi v ZDA pa se ameriške sanje spreminjajo v moro.
Dileme so velike: če bankam, ki so hazardirale s tujim denarjem, država ne bi pomagala, se lahko finančna kriza prevesi v gospodarsko in spravi v kašo ves svet. Če bodo pomoč dobile, se bo najverjetneje nadaljevala stara igra velikega finančnega kapitala: dobički so tvoji, izgube plačajo vsi. Dogajanje na črti Wall Street-Washington je globoko nemoralno. Združila sta se slepa ideologija in pohlep.
Kaj se bo izcimilo iz sedanje zmede, ne ve nihče. Toda zdajšnja kriza sama po sebi trajno ni ozdravljiva, saj je samo najbolj sprevržen izrastek neoliberalizma. Tudi ta je specifična, bolestna oblika kapitalizma - otrok politike, ki pušča gospodarstvu (trgu) preveč proste roke, sprejema njegovo logiko podrejenosti kralju dobičku in pozablja, da bi morala politika služiti splošni blaginji. Samo v družbah s prevlado take miselnosti je lahko, kot v ZDA, 40 milijonov ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, bančne hazarderje rešuje država, luzerski menedžerji pa dobivajo noro visoke odpravnine. Sociolog Ulrich Beck pravi: po zlomu komunizma je ostal en sam nasprotnik prostega trga - neomejeni trg sam. Ta trg se je otresel vsake odgovornosti za demokracijo in družbo in teži le k maksimizaciji kratkoročnih profitov.
Neoliberalizem je napredoval v valovih. Odločilni prodor se mu je posrečil po koncu t. i. zlatega povojnega obdobja, v času stagflacije in socialnih napetosti 70. let. Reagan in Thatcherjeva sta v 80. letih zlomila moč sindikatov, potem se je sesul komunizem, vstale so nove sile kot Kitajska. Kapitalizem je ostal brez ideološkega tekmeca, to je vneslo malodušje v delavsko gibanje, kapital je oklestil koncesije delojemalcem. K temu je pripomogel tudi tehnološki napredek. Globalizacija je prinesla na svetovni trg dela dodatno poldrugo milijardo delovne sile in še oslabila položaj zaposlenih. Za Zahod globalizacija ni samo zgodba o zmagovitem širjenju kapitalizma, ampak tudi o velikem prerazporejanju dohodkov od dela h kapitalu.
Vse to je privedlo neoliberalizem do stopnje, o kateri niso njegovi začetniki niti sanjali. Vrhunec je dosegel ta proces prav z osamosvojenim finančnim kapitalizmom, ki je s tveganim premetavanjem denarja ustvaril privid neomejenega razvoja, v resnici pa kotil krizo.
Družbene posledice tega dogajanja so očitne. Na Zahod, statistično čedalje bogatejši, se vrača čas, ko socialna država še ni bila izumljena. V Ameriki se plače industrijskih delavcev niso povišale že 25 let. Razslojevanje se pospešuje tudi v Evropi - gospodarska rast »ne dviga več vseh ladij v pristanišču«. Prizadet je zlasti srednji razred, nastal je prekariat, velikim sistemom javne blaginje zmanjkuje denarja.
Neoliberalizem se je uveljavil zlasti v Ameriki, ki s svojo specifično kulturo očitno laže prenaša socialni darvinizem kot Evropa, od tam pa se je širil po svetu. Njegovo prodiranje je ena izmed sestavin geostrateškega šoka - bolj nemirnega sveta. Amerika relativno slabi (finančna kriza je eno od znamenj njenega pešanja), polagoma nastaja več svetovnih središč moči, ki se na vmesnih terenih tolčejo za prevlado in tekmujejo za surovine, nafto, vodo ..., vse to na ozadju ekoloških kriz. Surovi kapitalizem v starih in novih silah zmanjšuje notranjo stabilnost, to pa dodatno slabša mednarodne odnose. Položaj po malem spominja na razmere pred izbruhom prve svetovne vojne.
Živimo v času negotovosti. V krizi pa nekatere stvari vendarle postajajo očitnejše. Država (politika) bi morala nenehno nadzorovati in usmerjati igro trga. Vsesplošna deregulacija in privatizacija sta nesmiselni in škodljivi - zasebni kapital bo vedno služil sebi, ne pa javnemu interesu. Zato do nekaterih področij preprosto ne bi smel imeti dostopa.
Med prebivalstvom se širijo občutki družbene krivičnosti, negotovosti, nemoči, odpora do politike, dovzetnosti za populizem itd. O krizi (finančnega) kapitalizma vedno bolj brez zadržkov razpravljajo v akademskih krogih. Premika se celo v politiki, vsaj evropski. Deloma že voha preobrat in mu sledi - čuti, da so šle stvari predaleč. Socialdemokrati se vračajo v bolj klasične vode, desnica se bliža socialdemokratom. Za ovratnik jim povsod dihajo populisti in ekstremisti.
Ta čas si je, realno gledano, težko izmisliti model, produktivnejši od kapitalizma. Pri tem pa enega samega kapitalizma v bistvu ni. Tu so anglosaški, kontinentalni evropski, kitajski ... model. Razlike med njimi so velike in nekateri niso kaj prida boljši od komunizma. Neoliberalni model je bolj nagnjen h krizam, povzroča večje notranje napetosti, bolj uničuje okolje in bolj zapleta mednarodne odnose - glej Bushevo Ameriko.
Skratka, tudi med kapitalizmi na Zahodu so dramatične razlike. Evropa je v marsičem popustila ameriškemu zgledu, a vendarle ohranila precej več socialnosti, s tem pa tudi bolj notranje povezane družbe. Povojna socialna država je skušala preprečiti, da bi se ponovil ekonomsko-socialni kaos, ki se je končal s fašizmom in z drugo vojno. Sedanji položaj ni primerljiv, a tudi svet na začetku 21. stoletja lahko očitno pade v dramatično krizo in recesijo, družbe pa pobezljajo - v zelo nepredvidljive smeri. Zato je treba zelo paziti na brzdanje kapitala, vsaj toliko pa tudi na družbeno tkivo. Neoliberalizem ga trga in drobi, saj hoče posameznika napraviti za individualca in potrošnika, ne pa aktivnega državljana. Tako ne ogroža samo osnovne družbene pravičnosti, ampak tudi demokracijo. Ta ni nikjer tako samoumevna, kot nam včasih laže kratek zgodovinski spomin.
Nebrzdani kapitalizem je, upajmo, dosegel in presegel svoj zenit. Vendar njegovi protagonisti ne bodo nenadoma spregledali, se vdali in spokorili. Zato je na vrsti politika. Tako kot je kapitalu dovolila, da je vsilil družbi svojo logiko, je edina, ki mu je sposobna ta položaj spet odvzeti. To bo laže napravila pod pritiskom krize (in volivcev). Če tega ne bo storila zmerna levica ali desnica, bo obe prej ali slej odpihnilo. Potem nam bog pomagaj. V toliko je lahko sedanja finančna kriza koristno opozorilo.
Zgodovinar Tony Judt pravi: superkapitalizem ni naraven proces, kot nam dopovedujejo neoliberalci, ampak plod človeških odločitev. Podmena o njegovi nujnosti je ideološka.
To podmeno je treba opustiti. Kapitalizem pa civilizirati, kot je svojčas napisala Marion Doenhoff, velika stara dama nemškega novinarstva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.