Dirka smrti

zadržan

Kaznilnica odrešitve.

Leta 1975 je Paul Bartel, protežiranec Rogerja Cormana, posnel Dirko smrti 2000, enega izmed najbolj tipičnih - in obenem najbolj ekscentričnih - filmov sedemdesetih. Postal je hit - danes je kult. Dogaja se v prihodnosti, toda ne ravno v kaki utopiji, ampak v antiutopiji, specifično - v Združenih provincah Amerike, v totalitarni družbi spektakla, ki jo pri živjenju drži sadistična, groteskna, gladiatorska transkontinentalna avtomobilska dirka, v kateri dobijo dirkači točke za vsakega človeka, ki ga zgazijo. Če zgaziš starce, dobiš več točk. Za žensko dobiš 10 točk več kot za moškega (v vsaki starostni skupini), za najstnika 40, za dojenčka 70, toda za osebo, starejšo od 75 let, jih dobiš 100. Ženska z dojenčkom - tombola! Skavtski tabor tudi. »Bye-bye Baby! Hello 70 points!« Death Race je evtanazija - in evtanazija je socialni program. Ni čudno, da ameriški predsednik, ki za terorizem krivi Francoze, ne živi v Ameriki. Med bizarnimi junaki ceste, kot so Matilda the Hun, Cleopatra, Nero the Hero in Calamity Jane, prevladujeta legendarni, neuničljivi, bionični, vladni Frankenstein (David Carradine), edini dvakratni zmagovalec Transkontinentalne dirke, »plesalec na robu smrti«, ki je doživel že toliko operacij in transplantacij, da ne ve več, kdo je (izgubil je roko, nogo, pol obraza, pol prsnega koša ipd.), in Machine Gun Joe (Sylvester Stallone), ki ga »ljubijo tisoči in sovražijo milijoni«. No, »stoprocentno krvavi ameriški smisel za humor«, ki krasi Frankensteina, krasi tudi Dirko smrti 2000, ki ujame manični tempo in črni humor risank Chucka Jonesa in v kateri ves čas čakamo, da bo ameriški predsednik tekmovalcem rekel to, kar je v Rollerballu tekmovalcem rekel veliki direktor: »Vi sicer morda sanjate, da bi bili bogati in mogočni direktorji Korporacij, toda direktorji Korporacij si želijo, da bi bili zvezdniki rollerballa.«
V Dirki smrti, rimejku Dirke smrti 2000, si nihče ne želi, da bi bil zvezdnik »Dirke smrti«. Ne brez razloga: »Dirka smrti« namreč tokrat poteka v zaporu, na Terminal Islandu, v orjaškem penalnem kompleksu, ki je videti kot Manhattan v Carpenterjevem Pobegu iz New Yorka, kar pomeni, da se med seboj gazijo kriminalci, obsojeni na visoke zaporne kazni. Danes, v Bushevi Ameriki, bi bili morda obsojeni na smrt, toda film se dogaja v antiutopični, totalitarni prihodnosti (2012), v kateri se kriminalca bolj splača zapreti kot pa usmrtiti, kajti zapori so zdaj privatizirani, del prostega trga, ali bolje rečeno, zapori funkcionirajo kot korporacije, ki z zaporniki bajno služijo, še posebej z »Dirkami smrti«, ki jih neposredno prenašajo in ki imajo visoke ratinge. Več, kot je nesreč, krvi in izmaličenih trupel, višja je profitna margina. Hennessey (Joan Allen), ravnateljica Terminal Islanda, je tako po malem predsednica uprave in po malem producentka ultimativnega resničnostnega šova, njen paradni konj - okej, njen Frankenstein - pa postane Jensen Ames (Jason Statham), nekdanji dirkač, ki spletom čudnih okoliščin doživi mračno, napol kafkovsko internacijo, kjer skuša ob asistenci genialnega zen-mehanika (Ian McShane) in manekenske kopilotke (Natalie Martinez) preživeti gladiatorske napade dirkačev, predvsem svetopisemsko krvoločnega Machine Gun Joeja (Tyrese Gibson). Problem je le v tem, da so mašine navite do skrajnosti - do nevidnosti. Kadri so tako kratki in tako hiperkinetično zmontirani, da postanejo monotoni, toda mentalne razdalje med kadri so tako velike, da jih pop nihilistični socialni komentar, ki je krasil Dirko smrti 2000, ne doseže. To, da začneš panično - in katarzično - iskati konzolo in joystick, je le posledica tega, da je Paul W.S. Anderson, eksplozivni auteur Krvavega obzorja, Nevidnega zla in Aliena proti Predatorju (oh, in kontroverznega Shoppinga), Dirko smrti formatiral kot računalniško igrico, ali bolje rečeno: kot smrtno resni heavy-metal demo računalniške igrice. Nič, Ameriki bo šlo na slabše, toda nafte očitno ne bo zmanjkalo.