\"Bolje pred kvalitetnimi joški kot pred znojnimi junci!\"

Pred petnajstimi leti smo v K4 padali na črepinje ob taktih njihovega bojnega klica »Für immer krank - das möchte ich sein, für immer krank!«, danes pa kot štiridesetletni gospodje kraljujejo na MTV Adrii. Z leti so malce spolirali melodije, njihova videospota za prva dva singla z odličnega zadnjega albuma Knjiga žalbe pa sta najbrž najboljša in najambicioznejša videospota z območja bivše Juge v zadnjih petih letih. Ko je bend nedavno slavil dvajsetletnico delovanja, se je na koncertu nabralo kar 30.000 simpatizerjev. Na tonski vaji pred petkovim koncertom v Križankah je širši kolektiv Hladnega piva deloval kot glasna in robata, pa vendar tako nežna prijateljska zadruga dolgoletnih sopotnikov, kakršni bi si novinar strašno želel pripadati. Roadieji so se na veliko stiskali k tonskim mojstrom, bend pa je menedžerja vehementno vabil, naj se vendar ja pride slikat, saj je tudi on del benda. Na to, da so kljub precej bolj spoliranemu imidžu vseeno občutljivi za paradokse komercializacije, me je nevede opozoril pevec Mile. Po daljšem skupinskem foto-sessionu s kolegom Frasom si je med potjo nazaj v zaodrje sam pri sebi tiho pel pesmico (in ob tem takole sam s sabo tudi malo poplesaval), poanta pesmice pa je šla v smeri: »Poziramo kot pičkice, poziramo kot pičkice.«

Zdi se mi, da kot bend v dvajsetih letih še nikoli niste bili resnejši. Resnejši v dobrem smislu - torej bolj ambiciozni, bolj profesionalni in tudi bolj popularni ...

> Mile: V bistvu res. To pride od tega, da se človek na neki točki vpraša: Pa kaj jaz zdaj tu počnem? Se samo zajebavam ali res hočem delati najboljše, kar znam? In smo si rekli - pa dobro, saj v življenju že itak ne počnemo nič resnega, začnimo se torej ukvarjati izključno z muziko! To je bilo pred albumom Šamar, torej pred kakimi petimi leti - in potem smo vsi dali odpovedi v firmah, v katerih smo delali, in ... eto.

V kakšnih firmah ste prej delali?

> Zoki: Jaz sem delal v podjetju za distribucijo časopisov. Imel sem čisto navadno pisarniško službo za računalnikom.
> Mile: Jaz sem bil predavatelj nemščine na šoli za tuje jezike. Ampak potem smo se nekega dne drug drugemu zazrli globoko v oči in si rekli: Poskusimo! Da vidimo, ali se da na Hrvaškem živeti samo od glasbe!

In dokazali ste, da se da.

> Mile: Tako je. Dokazali smo, da se da tudi od tega živeti čisto normalno.

Normalno ali dobro?

> Zoki: Bolje, kot živi večina ljudi na Hrvaškem.
> Mile: In poleg tega še nimamo nobenega šefa, ki bi nas vsako jutro jebal v mozeg.
> Zoki: Pa saj smo bili pri svojem pristopu že od nekdaj kar resni, samo na neki točki smo sprevideli, da nekaterih reči namesto nas ne bo kvalitetno zrihtal nihče drug ... Zato smo se pač sami pri sebi do konca sprofesionalizirali.

Najbrž misliš predvsem na menedžerje in ta sranja?

> Mile: Tako. Ker smo uvideli, da so to - vsaj pri nas - vsi po vrsti ljudje, ki ti deset posto odžrejo čisto samo zato, da dvignejo slušalko in oddeklamirajo ceno. To pa znamo tudi sami - oziroma to zdaj za nas počne naš dolgoletni frend, ki je bil prej naš roadie.
> Zoki: Zdi se mi, da rokenrol ni muzika za biznis. Ni dovolj zanimanja in denarja, da bi bil lahko biznis, vsaj pri nas - na Hrvaškem in na Balkanu. Mi smo morda tista izjema, ki potrjuje pravilo. Pa tudi mi nimamo te sreče, da bi lahko napravili dva hit albuma in nam ne bi bilo treba nikoli več delati.

Ugibal bi, da levji delež vaših dohodkov itak priteče od koncertov. Mile, ti si vaše fene v nekem intervjuju opisal takole: »To so temperamentni in kulturni ljudje, ki so dovolj napredni, da si znajo narediti kopijo našega CD-ja.«

> Zoki: Tako si rekel? Ha ha ha, to si jih pa res dobro opisal!
> Mile: Pa valjda, da doma vsi pržimo, tudi jaz to počnem ...
> Zoki: Seveda, tega jim pa res ne bi smeli zameriti.
> Mile: Morda ima James Hetfield toliko denarja, da si kupi original čisto vsakega CD-ja, ki ga zanima ... Jaz ga recimo nimam. In zelo res je, da smo predvsem koncertni bend. Tako se mi zdi najbolj pošteno.
> Zoki: Vedno smo bili koncertni bend. Nam je bilo od našega prvega albuma povsem jasno, da se ne bomo od prodaje nosilcev zvoka nikoli kaj omembe vredno omastili. Takrat je bila pri tem - morda celo bolj kot kopiranje - pomemben dejavnik še inflacija ...

In zdaj, heh heh, postaja spet. Ampak dalje: v svojem legendarnem hitu ste pred davnimi leti žolčno renčali: »Pjevajte nešto ljubavno / Klinke svršavaju na to.« In zdaj, če sem malce hudoben, klinkam bogato prihaja na vaš lepi romantični hit-singl Pitala si me ...

> Mile: Absolutno, to si dobro opazil. Po vsem tem času smo končno napravili pesem, ki je všeč tudi trinajstletnim punčkam. In s tem smo si odločno polepšali splošni profil publike. Iskreno povem, da je precej bolj prijetno igrati pred kvalitetnimi joški kot pred znojnimi junci. Ampak dobro, ta pesem ...

Ki je, da se razumemo, super pesem!

> Mile: No, ampak v resnici ni toliko ljubezenska, kot je to kritična pesem o glasbeni industriji.

Kaj pa vem, no. ''Ovo je pjesma o tebi koja si mi najviše na svijeeeeeeetu ...'' Ajde, recimo 50/50. Vseeno sumim, da bi vaju zaradi tega mlada für-immer-pankerska Mile in Zoki pred dvajsetimi leti precej pisano gledala ...

> Mile: Predvsem bi naju pomilovala zaradi tega, kakšna sva videti, torej tega, kako kretensko sva se začela oblačiti. PA KAKO SI LAHKO SPLOH ROKER BREZ USNJENE JAKNE?!, bi naju nadrla.
> Zoki: JA, IN KAKO LAHKO IGRAŠ PRED 30.000 LJUDMI - TREBA JE IGRATI PRED 300 LJUDMI!
> Mile: Res je, zgodil se nam je ta populizem, torej masovni uspeh - ampak hej, mi smo vedno govorili, da hočemo biti bend za narod. Vedno smo hoteli biti velik bend. Ko smo začenjali, smo igrali tudi priredbe Pušenja in Riblje čorbe, samo da so bili ljudje zadovoljni.
> Zoki: Treba je biti iskren in priznati, da so bili naši pankerski albumi tako pankerski tudi zato, ker preprosto nismo znali bolje igrati. In v tem nismo bili seveda prav nič posebnega.

Dobro, ampak saj ostri znate biti tudi danes. Ker bistveno manj, bi ugibal, klinkam prihaja na refren vašega drugega singla, ki se v melosu pasjega laježa glasi: »Nisam ti rekao tad, al'' ću ti reći sad / Jebem i tebe i tvoj biološki sat« ...

> Mile: Oh, veš, klinke si povsem brez problema popevajo tudi to ...

Pa dobro, njim pač še ne tiktaka tako glasno!

> Mile: Ha ha, morda je tako - malo je pa gotovo tudi to, da si bodo najstniki popevali karkoli, če le deluje dovolj suvereno. Konec koncev smo si tudi mi takrat davno pjevušili marsikaj od Azre, česar sploh nismo razumeli in ni imelo blage veze z našimi življenji ...

Ker je ta vaš refren o biološki uri naletel na tako srčno in enoznačno navdušenje v sklopu mojih petkovih nočnih omizij za tarok, me zanima, kako je nastal. Je obstajala v vašem življenju morda kakšna konkretna tiktakajoča nesojena mamica?

> Mile: Ma ne, moja inspiracija pri pisanju teksta so bili nedeljski obiski raznih šoping centrov in vsa tista sintetična sreča nuklearnih družin, ki jo tam vidiš. Bil sem ravno v samski fazi in takrat ti grejo taki ljudje še toliko bolj na živce. Kadar ti je tuja harmonija v hudo iritacijo, se toliko raje sprašuješ, ali ni idila zaigrana - ali nista tista dva pač tam predvsem zato, ker jo je on napumpal in zdaj nimata kaj. Veš, sploh ni nujno, da gre v pesmi res toliko za konkretno biološko uro tiste ženske - morda je pa problem v zagrenjenem opazovalcu. Poslušaš lahko na oba načina.

Mmm, tovrstni relativizem pri mojih petkovih nočnih tarokovskih omizjih ne bi bil kaj posebej zaželen gost. No, v fenomenalnem spotu za to pesem ste se prav ljubko zafrkavali iz svojih let: vidno postarani in ovešeni s katetri nažigate sredi doma onemoglih. Pa me zanima, ali ni v tem tudi kako zrno resnice - kako gresta skupaj štiridesetletnica in besno rokersko življenje?

> Mile: Koncertiranje nam je v neskončen užitek.
> Zoki: Nikoli nismo bili tipični rokerji, ki bi šli vsak večer ven ...
> Mile: Nikoli nismo na veliko guzili v bekstejdžu, tudi nismo divje šmrkali ali duvali ... Mi pač pijemo hladno pivo, se v kombiju vozimo po bivši državi in znamo to zares ceniti - saj vidimo, kaj morajo za normalno življenje recimo početi številni drugi ljudje naših let.

Se še vedno najdete v sintagmi šank-pank?

> Mile: V bistvu ja. To je bil naš i-zum kot odgovor na tiste večne novinarske dileme, kaj sploh igramo... In mi igramo šank-pank, kar pomeni, da lahko noter vržemo karkoli, katerikoli žanr, pa bo to še vedno šank-pank in novinarji bodo zadovoljni.
> Zoki: V bistvu smo pankenrol, ha ha.

Mile, ti si v nekem intervjuju rekel, da je hip hop samo nadaljevanje panka z drugimi sredstvi. To se mi je zdelo res bizarno, saj je to nekako tako, kot če bi dejal, da je metroseksualnost samo nadaljevanje španske državljanske vojne ...

> Mile: Ne, s tem sem mislil sam format! Ker sta pank in hip hop glasbena žanra, ki ju lahko vsak napravi doma. Za oboje ti ni treba znati niti peti niti igrati. V nekem dokumentarcu o Ramonesih se je njihovih začetkov nekdo spominjal takole: Ko so stopili na oder, nisem vedel, ali naj bi bili to glasbeniki ali trop huliganov. Potem so odigrali par pesmi in se v bistvu še vedno nisem mogel odločiti, ali so glasbeniki ali huligani. In to je v principu to. Tudi pri hip hopu si mulci z neta lahko skinejo osnovne matrice in potem čeznje pišejo tekste, ki so tako kot pri panku strašansko direktni, družbeno angažirani in tudi preprosti. Je pa seveda res, da hip hop - ali pa vsaj njegov večji, popularnejši del - danes slavi denar, pičke in zlatnino. Pank tega ni delal.

Kako vas sprejemajo po bivši Jugi?

> Zoki: Super. Kamorkoli pridemo, nas gleda vsaj tisoč ljudi, kar se nam zdi fenomenalno.
> Mile: Tudi zato, ker nas v bistvu niti ne vežejo tako zelo močne skupne korenine. Ljudje ne pridejo, ker bi jih nosila nostalgija. Spomniti bi se najbrž veljalo, da je naš prvi album izšel, ko Jugoslavije že ni bilo več.

Res so neki povsem novi časi. Zdaj ima lahko Thompson na glavnem trgu vaše prestolnice koncert, ki ga v bistvu plačajo vsi meščani Zagreba ...

> Zoki: To je stvar politike in tega, da je Hrvaška vseeno bila v vojni. Ta vojna je imela očitno zelo daljnosežne posledice, ker zunaj tega je to nemogoče pojasniti. Skozi neko normalno zahodnodemokratično prizmo bi bilo to nemogoče pojasniti.
> Mile: To je tudi vprašanje župana. Če bi bile stvari normalne, bi moral Milan Bandić že zdavnaj dati odpoved.
> Zoki: Preprosto ni nobenega sistema odgovornosti. Pravosodni sistem ne funkcionira tako, da bi se lahko nekatere reči sploh sankcionirale. Zgodi se ti neki general ali neka korupcija - in potem traja celo večnost, da se temu kao prihaja do dna, sojenja trajajo pet let ali več ...

To seveda ni značilno samo za vas. Ampak zanimivo je, da je ta vaš župan, ki ima tako rad Thompsona, v bistvu ''levičar'' ...

> Mile: On je predvsem pragmatik.
> Zoki: Tako je. Pri nas na Hrvaškem v bistvu sploh ne obstaja realna politična orientacija, obstaja samo politični populizem. Leve in desne stranke so precej enake, vsaj po mojem.

Ampak človeka najbrž vseeno stisne, ko pridejo nacionalistični hojladriji krulit v samo srce prestolnice. Ker Zagreb naj bi bil vsaj v primerjavi s periferijo neka trdnjava urbanosti ...

> Mile: Bah, v zadnjih desetih, petnajstih letih je velik del te svoje urbanosti izgubil. Mesto je sicer postalo večje - v smislu, da v njem živi več ljudi - je pa kljub temu ali pa prav zato postalo manj urbano. Po središču se na veliko odpirajo narodnjaški kafiči, prihaja do pretepov in streljačin. Prej je bilo to na robu, zdaj se očitno seli v središče.
> Zoki: Tam okrog devetdesetega leta je oblast pač tako strastno spodbujala najrazličnejše patologije, da jih zdaj ni mogoče kar tako pustiti za sabo.

Kaj bi imela vidva osebno raje - da postane Hrvaška dvakrat zapored svetovni prvak v nogometu ali da se vam za istih osem let BDP dvigne nad 30.000 evrov po glavi?

> Mile: Absolutno BDP!
> Zoki: Jebeš nogomet!
> Mile: Trop preplačanih mangupov, ki zlorabljajo žogo, ha ha ha!

Aha - pravita, da ne marata nogometa?

> Zoki: O, marava, marava! Mile ponavadi pravi: rad imam nogomet, sovražim pa vse okrog njega.
> Mile: Seveda imam rad nogomet, tudi igram ga rad ... A to mora biti predvsem dobra zabava, ne da postane zadeva, okrog katere se zbira kup agresivnih ljudi, ki nimajo dejansko nobene zveze s športom. Seveda se bom vedno raje odločil za denar v žepu, ha ha ha! Jebeš nogomet.
> Zoki: Imamo pa radi našega selektorja! Jaz ga osebno sicer ne poznam, sem ga pa v živo videl točno dvakrat v življenju: enkrat v Ljubljani na Metallici in enkrat v Milanu na Red Hot Chili Peppersih. To se mi zdi resnično kul.

Za konec ... ''Hladno pivo'', to se mi je vedno slišalo tako, kot da res niste imeli nobene ideje, kako bi si dali ime, in ste se potem odločili, da se boste poimenovali po tistem, kar vam bo v naslednji sekundi prvo padlo na pamet ... Je bilo res tako?

> Zoki: Ha ha, skorajda. Naši feni najbrž že vejo, da se nam je ideja za to ime porodila v Sloveniji. Ko smo kot taborniki nekoč kampirali v Sevnici - imeli smo kakih sedemnajst let - smo si pivo hladili v potoku ... Takrat je nekdo vzkliknil: Nič ni boljšega od hladnega piva. In potem smo si rekli: Kako res, in točno tako se bomo poimenovali! Pozneje smo imeli včasih kak popadek, da bi se preimenovali, ker smo se bali, da Hladno pivo morda vseeno zveni preveč terasasto ... Ampak potem smo si rekli - pa dobro, glede na to, da samo ime gotovo precej definira to, kar počneš, smo si izbrali kar pravega, ha ha ha!