Ljudska sodobna umetnica

V ponedeljek po sedmi uri zvečer so se začeli pred kompleksom samskih domov v Zalogu, na obrobju Ljubljane, zbirati moški vseh starosti. Nekateri so sedli na stole, ki so bili postavljeni na trati in so omogočali dober razgled na veliko belo platno, drugi so previdno stali v ozadju. In potem so potrpežljivo čakali.
Okoli osmih je stanovalce zaloških samskih domov pozdravila avtorica dokumentarnega filma Bratstvo in enotnost, multimedijska umetnica Marija Mojca Pungerčar, in na kratko predstavila svoj projekt, ki je obiskal že številna evropska mesta, zdaj pa je s pomočjo turneje, pomenljivo poimenovane Kino Sloga, prispel tudi v izbrane samske domove v Ljubljani. Avtorica je dobila nekaj glasnih zahval in aplavz, nato pa se je začela projekcija. S pomočjo filma smo se lahko spomnili, kako je leta 2006 nastajal avtocestni krak Hrastje - Lešnica, ki poteka mimo Novega mesta, med posnetki bagrov, kamenja, polaganja robnikov in asfaltiranja pa so tisti, ki so to cesto gradili, vsak v svojem maternem jeziku pripovedovali o sebi. Večinoma je šlo za delavce iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so v Slovenijo prišli na začasno delo, a so v nekaterih primerih potem tu ostali tudi po več desetletij, ves ta čas pa so živeli razpeti med službo in samske domove.
Simbolika je bila popolna: stanovalci zaloških samskih domov so pravzaprav gledali film o sebi. Zato niso mogli ostati ravnodušni. Sem in tja so glasno komentirali zgodbe, ki so jih pripovedovali nastopajoči. Nasmejal jih je recimo delavec, ki je v albanščini pripovedoval, da je bil prejšnji dan v diskoteki in zato težko dela. Pa eden od nastopajočih iz Bosne, ki je povedal, da ima sedem otrok in enega izmed njih ob zadnjem obisku doma zaradi stalne odsotnosti sploh ni prepoznal, pri čemer so se možaki pošalili, da je to verjetno zaradi kakšnega komšije. Ko so se na koncu filma odvrtela imena vseh sodelujočih, med katerimi je bil tudi »Janez iz Slovenije«, se je iz množice zaslišal vzklik: »Janez Janša iz Slovenije, jel?«
Po projekciji, ki je trajala 40 minut, je vzdušje postalo resnejše. Eden od gledalcev je povedal, da je škoda, da film ni bil daljši. Drugi je dejal, da bi si bilo treba film ogledati dvakrat ali trikrat, da bi ga res razumeli. Tretji se je strinjal, da je film dober, a je hkrati žalosten. »Nisem mogla narediti ravno kakšnega veselega filma o tej temi,« mu je odgovorila avtorica, ki se je za projekcije dokumentarca v samskih domovih odločila zato, da bi ga približala družbeni skupini, ki v njem nastopa, a ga še ni videla, saj je razstave in festivali ne dosežejo. Medtem so se na prizorišču znašli aktivisti iz Socialnega centra Rog in začel se je čustven skupinski pogovor, ki ni bil več del umetniške akcije, a je bil očitno neizogiben. Vprašanja o tem, koliko zaslužijo delavci, koliko plačujejo za bivanje v večposteljnih sobah, zakaj jim delodajalci ne podaljšajo delovnega dovoljenja, ko gredo na bolniško, so pač še kako aktualna in žgoča ...
Kino Sloga je eden od številnih projektov v okviru Muzeja na cesti, ki ga trenutno na ljubljanskih ulicah pripravlja Moderna galerija. Multimedijska umetnica Marija Mojca Pungerčar se tokrat še zdaleč ni prvič ukvarjala z družbeno angažirano tematiko. In še zdaleč ni šla prvič med tiste, ki nastopajo v njenih delih. »Vedno sem se trudila delati svoje projekte tako, da bi jih ljudje razumeli in da bi imeli svojo publiko. Zato svoja dela vidim kot nekakšno vejo ljudske umetnosti v sodobni umetnosti,« pravi.

Umetnost šivanja

Sprva je bila modna oblikovalka. Na srednjo oblikovno šolo v Ljubljani se je vpisala zato, ker je hotela hitro do poklica in s tem tudi do osamosvojitve, po drugi strani pa je že zgodaj vedela, da želi delati nekaj ustvarjalnega. Leta 1982 se je vrnila domov, v Mirno Peč, in se kot pripravnica zaposlila v tedaj še dobro stoječi, danes pa že davno propadli novomeški tekstilni tovarni Novoteks, kjer je, verjetno tudi zato, ker je bila sama še najstnica, sodelovala pri liniji za najstnike Teens. Potem se je zaposlila v tekstilni tovarni Labod, kjer je kreirala ženske bluze.
A vleklo jo je v Ljubljano. Tam je že tako preživljala popoldneve, saj je redno sodelovala s skupino Linije sile, ki se je na performerski način ukvarjala z modnim oblikovanjem in kostumografijo. Po drugi pa se je želela vse bolj vpisati na študij slikarstva, kar ji je v tretje tudi uspelo. Pozneje je ugotovila, da samo s slikarstvom ne bo mogla preživeti. »Ko se ti slike začnejo nabirati in imaš idej za še naslednjih 20 ali 30, nastane vprašanje, kam z vso to 'kramo'. Zbiralcev, ki bi jih zanimali mladi umetniki, takrat ni bilo, tržišče je bilo majhno in od tega ne bi mogla živeti,« se spominja. Kljub temu je po diplomi vpisala magistrski študij slikarstva, pozneje se je izpopolnjevala tudi na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju, ves ta čas pa se je preživljala zlasti z gledališko kostumografijo.
Kot umetnico so jo začeli medtem vse bolj zanimati novi mediji in te je pozneje kot Fullbrightova štipendistka tudi študirala na San Francisco Art Institute. Čeprav je sprva strogo ločevala med krojenjem kostumov, slikarstvom in umetniškimi inštalacijami, so se ti vse bolj prepletali med seboj. Že v njeni prvi bolj dodelani umetniški produkciji, Cherchez la femme, ki jo je leta 1994 predstavila v Francoskem kulturnem centru, so glavno vlogo odigrale obleke, narejene iz plastike in ukrojene po silhuetah kostimov Coco Chanell. Leta 1997 je na trienalu slovenske sodobne umetnosti U3 v oblačila odela ljubljanske spomenike, čeprav je imela velike težave s pridobivanjem potrebnih dovoljenj. Nova podoba nekaterih oblečenih spomenikov sicer ni bila ravno dolgotrajna, saj je spomenik Borisa Kidriča po dveh urah menda slekla komunala, kip svobode na Celovški naj bi slekli vojni veterani in oblačila tudi prinesli na policijo, doprsne kipe skladateljev na Vegovi ulici pa naj bi slekli kar mimoidoči ...
V zadnjih letih je v projekte, povezane s šivanjem, namenoma vključevala tudi publiko. »To so bili družabni projekti, ki jih brez ljudi sploh ne bi bilo,« pravi Mojca. Takšna projekta sta bila denimo Zgodba o čevljih in Dresscode, ki sta ju naredili skupaj s pokojno Veroniko Klančnik. Pri prvem projektu sta zgodbe poiskali kar v tovarni čevljev Alpina, kjer sta intervjuvali delavce in jih spraševali o tem, kako živijo in česa si želijo. Zgodbe sta natisnili na vložkih za čevlje, te pa sta nato v Beogradu v zameno za njihove zgodbe razdelili obiskovalcem stojnice z Alpininimi čevlji. Zgodbe sta potem zapisali na razglednice in jih poslali v Alpino. V drugem projektu sta ljudi pozvali, naj jima podarijo rabljena oblačila in obenem povedo njihovo zgodbo. Potem sta ista oblačila razdelili naprej, njihovim novim lastnikom pa sta zgodbo izbranih majic, hlač in šalov natisnili na račun, ki so ga prejeli ob odhodu iz razstavnega prostora.
Stik z obiskovalci je bil ključen tudi pri projektu Singer, ki ga je leta 2003 pripravila z Borutom Savskim. To je bilo njuno prvo sodelovanje. Ko so se obiskovalci dotikali šivalnih strojev znamke Singer, so ti oddajali svoj lastni zvok, pa tudi ljudske pesmi o šivanju, ki jih je odpela sama. Pozneje sta z Borutom v okviru njunega društva KUD Trivia izdala še ploščo, kot bonus pa sta ji dodala video zaprtih tekstilnih tovarn. »Mislim, da je zaprtje teh tovarn povzročilo konec šiviljske tradicije, saj je ta povezana z ekonomskimi potrebami. Prognoza, kaj nam bo ta ekonomija narekovala v prihodnje, ali si bomo obleke iskali po smetnjakih ali pa si jih bomo imeli možnost kupiti, pa se mi zdi zelo negotova,« razmišlja Mojca. Po drugi strani pa je sama v nedavnem projektu Socialdress Slovence znova naučila šivati. »Saj ne rečem, da so se naučili toliko, da zdaj znajo ne vem kaj. Definitivno pa so izgubili rešpekt pred šivalnim strojem. Predvsem pa so si vzeli čas za kreativno ustvarjanje, ki si ga danes tako težko utrgamo.« Šlo je za serijo šiviljskih krožkov, kjer so si udeleženke, ki praviloma niso imele predznanja iz šivanja, med druženjem lahko sešile oblačila, krila, majčke ali torbice, na zadnjih delavnicah pa so lahko uporabile tudi posebno blago, potiskano z vzorcem, ki je nastal na prejšnjih delavnicah. Mojca je ravno nedavno eno izmed udeleženk prepoznala na Tromostovju - seveda zaradi torbe, sešite iz tega blaga. Krožkov se je skupno udeležilo okoli sto udeleženk iz vse Slovenije, pa tudi peščica udeležencev.

Čar dokumentiranja

Še ena tema, ki jo poleg šivanja in oblačenja pogosto intrigira, je dom. Najverjetneje zato, ker zaradi številnih selitev dolgo ni imela prostora, ki bi ga imela za dom. »Nekdo, ki ima ves čas stabilno streho nad glavo, verjetno nima potrebe, da bi se ukvarjal s takšnimi temami,« ugiba Mojca. Eden takšnih projektov je trenutno na ogled v Galeriji Alkatraz na ljubljanski Metelkovi. Naredila je velik dežnik, nanj obesila različne predmete ter se odpravila na ulice Düsseldorfa, kjer je pod dežnikom opravljala stvari, ki se običajno počnejo doma, od osebne higiene do pitja kave in branja časopisa. Neki drugi projekt je posvetila ljubljanskemu predelu Grba, kjer se je prvič za nekaj let ustalila in po dolgih letih počutila kot doma.
Z enim od umetniških projektov se je vrnila tudi v Mirno Peč. Primerjala je namreč fotografije, ki jih je v 60. in 70. letih v domačem in tudi v nekaterih drugih krajih posnel njen oče, ter fotografije, ki jih je na istih lokacijah tri ali štiri desetletja kasneje posnela sama. Zanimivo je, da so se nekatere lokacije medtem povsem spremenile, tiste v Mirni Peči pa so ostale skoraj enake. Ceste so sicer dobile asfalt, nekatere hiše so porušili in zgradili druge, a kakšnih večjih radikalnih sprememb v kraju, ujetem med Novo mesto in Trebnje, v vseh teh letih ni bilo. Očetov fotoarhiv ji tudi sicer pogosto pride prav pri umetniškem ustvarjanju: »Oče je veliko fotografiral v pionirski dobi masovne fotografije, ko so fotografirali le redki. Potem ko se je uveljavilo fotografiranje za domačo rabo, mu to ni bilo več takšen izziv, pa tudi barvnih fotografij sam ni mogel narediti od začetka do konca. Recimo, da sama zdaj te fotografije osvetljujem z nekega drugega vidika.«
Tudi projekt Bratstvo in enotnost so spodbudile prav očetove fotografije. Ob gledanju fotografij iz leta 1958, na katerih je oče dokumentiral, kako so mladinske delovne brigade pri Novem mestu gradile Cesto bratstva in enotnosti, se je namreč odločila, da bo leta 2006, ko so to cesto spreminjali v avtocesto, sama skušala poiskati podobne motive. »Dobila sem dovoljenje, da se s fotografinjo Nado Žgank lahko potikava po gradbišču. Čeprav sta me sprva zanimali le cesta in njena zgodovina, pa je bil stik z ljudmi neizogiben. Vedno pač kdo vpraša, kaj pa delate, kje bo pa to objavljeno ...« se spominja. Ko sta se že nekaj časa zadrževali na gradbišču in začeli spoznavati razmere, je začela Mojca dogajanje intenzivneje beležiti tudi z videokamero. Tako je brez predhodnega scenarija poleg fotografij nastal tudi dokumentarni film. »Vsa ta človeška interakcija in razmere, v katerih živijo, ter tudi to, da so jim kršene pravice, vse to je prišlo v projekt, medtem ko sem tega že izvajala. To, da sem šla v samske domove, prvotno ni bilo v načrtu. Vprašala sem jih, kje stanujejo, pa so me povabili na obisk.« Poudarja sicer, da njeni nameni niso bili aktivistični. Res pa je, da so se je zgodbe delavcev dotaknile.
Morda je Mojca tudi zato, ker se je zgodbe ljudi dotaknejo, eden od ne ravno številnih glasov, ki - ob odsotnosti močne stanovske organizacije - javno opozarjajo na nezavidljiv položaj slovenskih vizualnih umetnikov. Ta angažma je deloma povezan s tem, da ureja spletni medij Artservis, ki ponuja najrazličnejše informacije iz sveta umetnosti, še bolj pa s tem, da je sama zdaj že poldrugo desetletje samozaposlena umetnica in je v tem času dodobra spoznala, kaj ta status nudi in česa ne. »Ko urejamo status samozaposlenih umetnikov na trgu dela, se ves čas govori o naročnikih. Vizualni umetniki pa smo tu v povsem specifični situaciji. Naročnike sicer imamo, recimo galerije ali druge kulturne ustanove, a problem je v tem, da to niso naši plačniki. To pa v praksi pomeni, da ti sicer delaš, a nič ne zaslužiš. V takšni situaciji pa si ves čas pod pritiskom dajati na stran vse, kar ti ne prinaša dohodka, ker od nečesa pač moraš živeti.« Situacija je v resnici še bolj zapletena. Da lahko obdržiš status samozaposlenega v kulturi, moraš umetniškim delom vse-eno posvetiti veliko časa in energije, saj potrebuješ veliko razstav in dobrih kritik. »In ker naročniki to vedo, nas na nek način izsiljujejo, češ saj boš imel razstavo, a si jo sam financiraj. To pa je začaran krog, ki ga bo treba urediti.«
Sama je imela letos že več kot deset razstav, a je z njimi skupno zaslužila le približno za eno plačo, saj redko dobi razstavnino in avtorski honorar. Preživlja se z uredniškim delom in občasnimi naročili. Morda je z današnjega vidika lažje razumeti, zakaj se je sredi 80. let odločila, da ne bo vztrajala zgolj v slikarstvu.