Bratstvo in enotnost

Nevidni ljudje.

Marija Mojca Pungerčar je tale 40-minutni dokuvideo, Bratstvo in enotnost, posnela že leta 2006, toda v samske domove in getoizirane soseske, kjer ga zdaj - napol gverilsko, napol roadshowsko - vrtijo, prihaja v pravem trenutku: ob petdesetletnici »Dolenjke«, alias Ceste bratstva in enotnosti, ki jo je leta 1958 gradila brigada jugoslovanskih prostovoljcev in ki jo je zdaj dokončno prekrila, demolirala in pokopala avtocesta, dolenjski krak famoznega avtocestnega križa, tlakovanega s škandali, spornimi javnimi naročili, čudnimi pogodbami, aneksi, predragimi tuneli, odpadajočim ometom, »vojno proti tajkunom«, gospodarsko rastjo in drugimi simptomi slovenskega kapitalizma. Toda Pungerčarjeva pokaže drugo, prikrito, zamolčano plat slovenske avtoceste - njen znoj in njeno kri, vse tiste delavce, novodobne stahanovce, bolj ali manj Bosance, Albance in Bolgare, ki tezgarijo od zore do mraka, za majhen denar, inkognito in incomunicado, ločeni tako od doma, družin in otrok, ki jih vidijo le, kadar jim šefi to dovolijo, kot od Slovenije, ki jo gradijo, medtem ko jim življenje polzi v asfalt. Bratstvo in enotnost je videospomenik vsem tistim, ki gradijo Slovenijo in ki jih potem na »gasilskih« fotkah nikoli ni.