9. 10. 2008 | Mladina 41 | Kolumna
Skupaj ali vsak zase?
Celotna javna sfera življenja je podrejena zakonom finančne džungle in temu pohodu kapitala v neproduktivne namene ni videti konca
Z Irci nismo po naključju imeli nepričakovanega opravka že nedavno, ko so navzlic ubogljivosti in splošnemu izogibanju nevšečnostim med člani Evropske unije zavrnili lizbonsko pogodbo - ta skoraj komični povzetek že zavrnjene ustave. Zdaj so spet stopili na oder. Sredi finančne krize, ki zajema vsaj zahodni del svetovnega dogajanja, morebiti pa tudi ves svet.
Irci niso čakali na dogovor evropskih sil, okrnjenega G-8, ampak so priskočili na pomoč svojim bankam, jih pred propadom zavarovali z delnicami še večje vrednosti, kot si to upajo storiti drugi. S tem so sicer dali prav tistim potezam, ki so po izbruhu krize na Wall Streetu že omajale doslej tako disciplinirano evropsko četo v ameriški skupnosti Zahoda. Saj je takoj po očitni napovedi praznih žepov v ZDA prav desetletja uravnotežena in vdana Nemčija prek finančnega ministra Steinbrücka nenadoma odkrila, da je pomembna samostojna država, ter Bushu in drugim predlagateljem reševanja bančnih depozitov na Wall Streetu povedala, da v tem reševanju ameriškega kapitala ne bo sodelovala.
Vsak naj se reši sam, kakor ve in zna. No, tako odkrito in grobo seveda ne govori nihče, niti evropski zavezniki ameriške moči in pridobljenih pravic do vodenja ne. Vendar tudi pariško zborovanje največjih evropskih držav ni bilo brez težav. Španija je že povedala, da je ne bi smeli, kot je navada, izključiti, ne na tej najvišji ravni, kjer so se samoumevno zbrali le Francozi, Nemci, Britanci ter po stari navadi tudi Italijani. Ircem pa so izrazili nezadovoljstvo, ker so skočili iz utečene vrste.
Nemci bodo tako kot vsi drugi spremljali ameriško reševanje finančne ladje, ki tudi po pomoči kongresa pluje proti neznanim čerem, toda skrbeli bodo predvsem za to, da kriza ne bo preveč udarila evropskega kapitala, predvsem pa nemškega. Nekoč so se sile Zahoda znale zbrati, da so se uprle Stalinovemu pohodu na Zahod, čeprav verjetno nikoli ni hotel drugega kot ustvariti svoje vplivno območje, tako kot zdaj Putin. Hotel je tisto, o čemer je nekako preroško govoril Marx: Rusija si želi ozemlje od Trsta do Szczecina.
In tako je nekaj časa bilo.
Medtem se je začel na Zahodu pohod v nasprotni smeri in sedaj pripeljal do točke, ko se navaden Rus, tudi če ni ujetnik nekdanjih sovjetskih dosežkov, lahko vpraša, zakaj mora Nato zajeti vse ruske meje. Zakaj naj bi Nato nadzoroval območje vse do Kavkaza (z one strani)?
Ali gremo predaleč? Poglejmo, kaj sta te dni javno povedala, v skupnem razmisleku, dva velikana ameriške diplomacije zadnjih desetletij, nekdanja ustvarjalca ameriške zunanje politike Henry Kissinger in George Shultz (tisti Shultz, ki je v Beogradu udaril s pestjo (pravijo, da samo z dlanjo) po mizi, ko je jugoslovanski zunanji minister omenjal pravico narodov, da se z orožjem uprejo
zunanjim hegemonom).
Kissinger in Shultz zdaj menita, da se Nato širi zunaj nekdanjih določil in da se mora vsaj odnos do vključevanja Ukrajine in Gruzije postaviti v »širši kontekst« namesto »mehaničnega širjenja Natovega poveljstva na območje nekaj sto kilometrov od Moskve«.
Angela Merkel je to doumela, zadnje čase je bila pri Putinu (in Medvedjevu) že trikrat. Medvedjev pa je rekel, da hladne vojne ni.
To ni v zvezi s krizo bančnega sistema - predvsem ameriškega, pri čemer Evropa in drugi pač morajo prenašati potresne sunke -, je pa ozadje nenadne denarne krize, ki jo ameriška svetovna politika že leta poglablja, misleč na cilje in pozabljajoč na posledice (koliko je k wallstreetski krizi prispevala vojna v Iraku, lahko le ugibamo). Res je, da bi se predvsem Amerika, bolj kakor morebiti nekoliko bolj socialno usmerjena Evropa, hotela iz ogromne, kar na lepem odkrite zmešnjave rešiti tako, da vse to rešuje tako rekoč ... človeštvo. No, vsaj tisti njegov del, ki plačuje davke in gara. Znan britanski komentator si je dovolil, z opravičilom, ker ga citira, spomniti na Leninove besede, češ, kapitalisti se znajo vedno reševati iz težav, če to plačajo delavci.
Ameriški kongres je seveda s podpisom predsednika Busha slovesno zatrdil, da bodo prispevek nespametnim superbankam vsi dobili nazaj. Počasi, vse ob svojem času.
Ob spremembah navad, seveda. Navade zgornjega sloja, ne le v Ameriki, pa so že zdavnaj na poti k vedno večji in tako rekoč uradno dovoljeni grabežljivosti, ki naj bi bila samoumevna. Pustimo za trenutek superbančnike z Wall Streeta in denimo iz Frankfurta, katerih dohodki (plače?!) dosegajo milijardne zneske. Duh Wall Streeta je pohujšal velik del pomembnega svetovnega delovanja. Ali morajo hollywoodski zvezdniki res zaslužiti milijarde, tudi s slabimi filmi, le zato, ker so zvezdniki? Ali se morajo pretakati milijoni pri prestopih iz enega nogometnega kluba v drugega samo zato, ker nekdo tako dobro brca žogo? Ali ... in tako naprej. Celotna javna sfera življenja je podrejena zakonom finančne džungle in temu pohodu kapitala v neproduktivne namene ni videti konca.
Rekel sem, da so posamezni udi svetovnega finančnega sistema kar na lepem odkrili, da ni nikjer zapisano, da se morajo reševati skupaj, če bi to pomenilo slepo vdajanje skupnosti, ki nam jo je vsilila ureditev sveta po drugi svetovni vojni, s poveljevanjem, ki je bilo centralizirano. Čeprav na zunaj vsi držijo skupaj, in seveda bodo pri tej zunanji podobi vztrajali, sta Wall Street in Washington eno, Pariz, Frankfurt in morda celo London pa so nekaj drugega, obrnjeni vsak k sebi. Da, morala je priti finančna kriza, da bi se videlo, da je svet sicer en sam, ampak od mesta do mesta notranje različen. Irci so to odkrito povedali, saj je posebnost v njihovem zgodovinskem značaju. Britanske nadvlade pri njih ni rušil samo upor na ulicah, ampak tudi Yeats v pesmih.
Nekoliko vstran od teme. Obiskala nas bo britanska kraljica. Morebiti se to komu ne bo zdelo pomembno, pa je. Britanska kraljica ni politik, ona ničesar ne rešuje. Je pa najvišji predstavnik tistega nevidnega, kar bi lahko imenovali zahodni establišment. V tem pogledu je osebnost, ki jo priznajo različne dežele in seveda na Zahodu vsi, tudi Američani.
To je pomembno za nas, Slovence. V vsakem drugem pogledu pa so deli tega establišmenta različni, vsak zase.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.