Milan Kundera: Zastor

+ + + +

Zbirka esejev na temo romana.

Češki pisatelj - avtor legendarne »Šale« in »Neznosne lahkosti bivanja« -, ki je emigriral v Francijo sredi sedemdesetih, je dokaz vitalnosti literature. Pisatelj, ki je bil mojster pripovedovanja v češkem jeziku, je zdaj cenjeni pisec v francoskem jeziku. Pisatelj, ki je briljiral v ironiji in subtilnosti prikazovanja vsakdanjega komunizma, je zamenjal tudi svojo temo, z njo pa je prešel tudi v nove forme izražanja. V zadnjem delu je tako roman zamenjal za esej, a to na tak način, da esejistično predstavlja zgodovino romana. Ne šolsko, po principu kronologije in zvrsteh, ampak prek romanesknih motivov, ki vztrajajo skozi stoletja. Ki so niz, v katerega se vpne bralec: ko prebere prvi roman, bo vzel v roke drugega, za njim tretjega in naprej, v vsakem obdobju svojega bivanja bo bival z romani. Zakaj? Da bi si krajšal čas ali se izmaknil realnosti, bežeč v leposlovje? Nak, roman mu pomaga razumeti zgodovinski trenutek in to iz osebnega izkustva, kar stori veliko bolje kot zgodovina. A namesto ene in samoumevne realnosti ga napeljuje na možnosti, da bi tudi sedanjosti tekle drugače. Ko danes bereš Iliado, podoživljaš ahajsko obdobje, lahko pa pomisliš na sodobnost, ko se ustaviš pri Ahilu, ki si je vzel pravico, da se v Trojanski vojni kakšne bitke tudi ne udeleži na strani zaveznikov. Skratka, literatura glorificira Pravico do individualnosti, ki se ne pusti utopiti v kolektivni akciji.
Kundera prinaša drobce iz svetovne literature skozi svoje bralne izkušnje in anekdote. Nekoč je francoskemu kolegu priporočil branje Gombrowicza. Ta je prebral eno izmed njegovih del in bil razočaran. Kundera je seveda hitro ugotovil, da je prebral napačno knjigo, delo, ki je iz podlistkov izšlo šele posthumno, in mu predlagal ime najboljšega romana, a zaman. »Dragi prijatelj, življenje pred menoj je vse krajše. Odmerek časa, ki sem ga namenil vašemu piscu, je potekel.«